Jedro

V obračunsko osnovo za izračun odpravnine po 3. odstavku 36f. člena ZDR je na zahtevo delavca potrebno upoštevati zneske izplačil iz naslova plače, do katerih je bil delavec v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja upravičen (in sicer zneske plač na delovnem mestu, na katerega je bil delavec formalno razporejen oz. zneske nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ki ga je delavec prejemal po odločbi ZPIZ).

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 746.587,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2000 dalje do plačila, vse v roku 8-ih dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sklenilo je tudi, da se postopek zaradi izplačila prispevka za socialno varnost od zneska odpravnine 1.298.620,00 SIT ustavi.

Zoper ugodilni del takšne sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper zavrnilni del takšne sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu ter glede odločitve o stroških postopka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podrejeno, da tožniku dosodi tudi zavrnjeni del zahtevka in celotne stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2001 dalje do plačila.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da pravne podlage, iz katere naj bi izhajala pravica delavca, ki mu preneha delovno razmerje po načrtu finančne reorganizacije v postopku prisilne poravnave, ni iskati v noveliranem Zakonu o jamstvenem in preživninskem skladu, temveč predvsem v Zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Navedena zakona sta si v nasprotju. Stališče tožene stranke je, da Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu velja za tisti del pravic delavcev, za katera jamči država. Delavcem je prenehalo delovno razmerje na podlagi pravnomočne prisilne poravnave. Le-ta v svojem načrtu ni predvidela izplačilo odpravnin delavcem, ki jim preneha delovno razmerje. Smisel predpisov, ki urejajo prisilno poravnavo je razbremenitev prezadolženega podjetja, ne pa njegovo dodatno obremenjevanje. V primeru, da se novela Zakona o jamstvenem skladu razlaga tako, da je tožena stranka zavezana k plačilu odpravnine, kot pripada delavcev, ki postanejo presežni delavci kot tehnološki višek, je zakonodajalec postavil v neekopravni položaj delodajalce, ki s postopki prisilne poravnave skušajo ohraniti podjetja nasproti tistim podjetjem, ki so sprovedla postopek prisilne poravnave že prej. Poleg tega sta izrek sodbe, ki nalaga toženi stranki izplačilo v višini 746.587,50 SIT in obrazložitev, ki ugotavlja, da bi bila tožena stranka dolžna plačati še 711.737,00 SIT v nasprotju.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo pripadajočo plačo tožnika v zadnjih treh mesecih aktivnega dela pri toženi stranki, ki se upošteva kot osnova za izračun odpravnine. Sodišče prve stopnje je upoštevalo plače na osnovi plačilnih list, ki jih je predložila tožena stranka, namesto nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ki ga je tožnik dobival na podlagi odločbe ZPIZ-a. Sodišče prve stopnje je tako neutemeljeno legaliziralo nezakonito ravnanje tožene stranke, ki tožniku ni hotela izdati razporeditvene odločbe za manj zahtevna dela, ki jih je po nastanku invalidnosti dejansko opravljal in za katera je prejemal bistveno nižjo plačo od pripadajočih prejemkov po invalidski odločbi, čeprav je evidentno, da je bil tožnik zaradi tega skozi tri leta dela prikrajšan za najmanj 40 % osebnih prejemkov, sedaj pa sodišče tožnika zaradi takšne zmotne uporabe materialnih predpisov neutemeljeno oškoduje tudi pri pripadajoči odpravnini presežnega delavca. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navaja, da je tožnika ves čas trajanja delovnega razmerja obravnavala kot delavca na komandni plošči - silosi, zato dejansko ni bil prikrajšan na osebnem dohodku in bi tak dohodek prejemal v vsakem primeru, tudi če zaradi invalidnosti ne bi opravljal manj zahtevnih del. Tožniku je tako sodišče obračunalo odpravnino glede na plačo delavca na komandni plošči, saj mu je tudi delovno razmerje prenehalo kot delavcu na komandni plošči. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah ter na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Kot prvo pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da pomeni 19. člen novele Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS (Ur. l. RS, št. 53/99) pravno podlago za tožnikovo pravico do odpravnine.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je izrek sodbe v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine v znesku 746.587,50 SIT v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 711.737,00 SIT odpravnine.

Poleg navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe glede višine odpravnine pomanjkljiva, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve izhaja le, da je sodišče kot osnovo za izračun odpravnine upoštevalo podatke o višini tožnikove plače za mesece februar, marec in april 2000, ki jih je predložila tožena stranka. Pri tem sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je upoštevalo te podatke in ne tožnikovega izračuna, ki je temeljil na popolnoma drugačnih izhodiščih (kot osnovo je upošteval višino nadomestila za čas čakanja na ustrezno delo, ki ga je prejemal od aprila 2000 dalje). Prav tako iz obrazložitve glede na različne navedbe strank ni jasno, ali je plača, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje, plača za delovno mesto delavec na komandni plošči - silosi, ali za delovno mesto čistilca. Na podlagi višine tožniku v letu 2000 izplačane plače, kot je razvidno iz obračunskih listov, pritožbeno sodišče utemeljeno dvomi v navedbe tožene stranke, da naj bi šlo za plačo po obračunski osnovi delavca na komandni plošči. Kot osnovo za izračun odpravnine, bi moralo sodišče prve stopnje namreč upoštevati plačo, ki bi jo tožnik prejemal na delovnem mestu, na katerega je bil formalno razporejen, pri čemer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za mesec april 2000, ko je tožnik že prejemal nadomestilo po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pravilno upoštevalo znesek tega nadomestila. Z odločbo ZPIZ-a je bil namreč vzpostavljen poseben legalni status tožnika, ki ga tožena stranka kljub ugotovljeni invalidnosti ni razporedila na ustrezno delovno mesto in je to nadomestilo predstavljalo zakoniti prejemek tožnika do njegove razporeditve na drugo ustrezno delo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo zaradi 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354 ZPP). Poleg tega je v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP odločilo, da so stroški pritožbenega postopka nadaljnji stroški postopka. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje preveri oz. ugotovi, kolikšno plačo naj bi tožnik v mesecih februar in marec 2000 prejemal pri toženi stranki in sicer na delovnem mestu, na katerega je bil ves čas formalno razporejen (delavec na komandni plošči - silosi), za mesec april 2000 pa pritožbeno sodišče soglaša z upoštevanjem nadomestila, ki ga je tožnik prejemal po odločbi ZPIZ-a. Po mnenju pritožbenega sodišča je na zahtevo delavca pri ugotavljanju osnove za izračun odpravnine po 3. odst. 36f. členu ZDR treba upoštevati povprečje delavčevih izplačil iz naslova plače, do katerih je bil delavec v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja opravičen po zakonitih in veljavnih obračunskih osnovah. Po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo lahko sodišče v sporu zakonito odločilo.