Jedro

Izpodbijani upravni akt je ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Narava takšnega akta nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Tožena stranka pa je v nekaterih točkah presegla ureditev. Za ureditev razmerij, nastalih po navedenem datumu, obstajajo drugi mehanizmi. Zato je sodišče s sodbo poseglo tudi v te odločitve, ker enostranska ureditev pričakovanega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51. členu ZLS.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se sklep Občinskega sveta Občine Krško št. 030-1/2006-O300 z dne 29. 6. 2006 odpravi: - 4. odstavek točke 1. Nepremičnine (Priloga 8 – Investicije v teku), podpoglavja A) Stvarno premoženje; poglavja IV. Način ugotovitve premoženja;- točke 2.3, 3.1, in 7.1 iz Priloge 10 – Premoženje v upravljanju javnih zavodov, k 3. odstavku točke 2. Sredstva, nepremično in premično premoženje, dano v upravljanje javnim zavodom; podpoglavja A); poglavja IV;- točka 2.2. - Vlaganja v premoženje javnih zavodov, pri katerih bo Občina Krško soustanoviteljica, po 1. 1. 2007, podpoglavja A); poglavja IV;- 5., 6. in 7. odstavek, točke 5. Delnice, družbeniški deleži in finančni skladi ter vlaganja v gospodarske družbe po 1. 1. 2007; podpoglavja B) Finančno premoženje; poglavja IV; - v Prilogi 15 – Seznam vrednostnih papirjev in kapitalskih deležev na dan 31. 12. 2006, v vrednosti 288,49 EUR in v vrednosti 1471,67 EUR; ter se zadeva v odpravljenem delu vrne Občini Krško v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je v Poglavju I. tožena stranka ugotovila, da je bila na delu območja prejšnje Občine Krško ustanovljena nova Občina Kostanjevica na Krki. Ker je Občina Kostanjevica na Krki (tožeča stranka) sprejela sklep, da se Sporazum o razdelitvi premoženja in ureditvi premoženjsko pravnih razmerij med občinama ne sprejme, je tožena stranka na podlagi premoženjske bilance za leto 2006, po stanju na dan 31. 12. 2006, z izpodbijanim aktom ugotovila premoženje sedanje Občine Krško. Ugotovila je, da od skupnega števila prebivalcev prejšnje Občine Krško po stanju na dan 30. 9. 2006 pripada Občini Krško 91,06 %, Občini Kostanjevica na Krki pa 8,94 %. V Poglavju II. so navedeni kriteriji za ugotovitev premoženja, kot je določeno v 51c. členu Zakona o lokalni samoupravi. V Poglavju III. je določeno in ugotovljeno premoženje, našteto v podpoglavjih A) Stvarno premoženje, B) Finančno premoženje, C) Intelektualna lastnina, D) Pravice in obveznosti iz pravdnih postopkov (tožbe), E) Pravice in obveznosti do upravičencev socialno varstvenih pomoči, F) Arhiv in pisarniško poslovanje in G) Tehnična dokumentacija. V Poglavju IV, Podpoglavju A), točka 1. je navedeno nepremično premoženje, grajeno javno dobro in javna infrastruktura, kar vse je razvidno v Prilogah 1 do 7, in investicije v teku po stanju na dan 31. 12. 2006, razvidne in Priloge 8. V točki 2. tega podpoglavja je navedeno, da Občini Krško pripada v last nepremično in premično premoženje, ki služi nepremičnini, - sredstva dana v upravljanje javnim zavodom, ki imajo sedež na njenem območju in terjatve in obveznosti teh zavodov; da Občini Krško kot ustanoviteljici pripada tudi premoženje, s katerim upravlja javni zavod, ki ne leži na območju Občine Krško ali na območju Občine Kostanjevica na Krki, ki prevzame lastništvo ter terjatve in obveznosti za to premoženje; premoženje v upravljanju javnih zavodov, vse razvidno iz preglednice, ki je priloga tega akta (Priloga 10). V točki 2.1. tega podpoglavja so našteti javni zavodi, katerih ustanoviteljica ostane Občina Krško, javni zavodi, katerih poleg tožeče stranke postane soustanoviteljica tožena stranka, pri čemer so ustanoviteljske pravice in obveznosti tožene stranke do javnih zavodov podrobneje razvidne iz Priloge 10. V točki 2.2. tega podpoglavja je navedeno, da v kolikor je oz. bo tožena stranka po 1. 1. 2007 do sprejema Odloka o soustanoviteljstvu posameznega javnega zavoda vlagala v premično ali nepremično premoženje takšnega zavoda, se za določitev deleža soustanoviteljstva upošteva poleg kriterija števila prebivalcev iz 5. alinee I. točke tega akta tudi vrednost teh vlaganj; soustanoviteljski delež tožene stranke se določi tako, da se najprej na podlagi kriterija števila prebivalcev in ob upoštevanju knjigovodske vrednosti premoženja zavoda na dan 31. 12. 2006 izračuna vrednost deleža posamezne občine, k vrednosti deleža tožene stranke se prišteje vrednost vlaganj, na to pa se glede na novo povečano vrednost premoženja in povečano vrednost deleža tožene stranke določi nov delež soustanoviteljstva. V Podpoglavju B) tega poglavja je v 1. točki navedeno, da gre primanjkljaj, izkazan v zaključnem računu tožene stranke za leto 2006, v deležu 91, 06 % v breme tožene stranke; v 2. točki, da dolgoročne in kratkoročne terjatve tožene stranke in neplačani odhodki (Priloga 11) pripadajo toženi stranki po teritorialnem principu, če pripadnosti ni mogoče ugotoviti, pa po kriteriju prebivalcev 91,06 % le-teh; v 3. točki, da obveznosti in neplačani prihodki (Priloga 12) pripadajo toženi stranki po pripadnosti zadeve, na katero se nanaša posamezna obveznost (teritorialni princip), če pa pripadnosti ni mogoče ugotoviti, pripada toženi stranki delež 91,06 % po kriteriju števila prebivalcev; v 4. točki, da obveznosti iz dolgoročnih zadolžitev – krediti (Prilaga 14), pripadajo toženi stranki po pripadnosti zadevi tiste, na katero se nanaša posamezen kredit (teritorialni princip); v 5. točki, da toženi stranki pripadajo kapitalski deleži v gospodarskih družbah in udeležba v finančnih skladih (Priloga 15) v višini 91,06 %, v Prilogo 15 pa so vključeni tudi vrednostni papirji, katerih lastniki so bili oskrbovanci v domovih starejših občanov in posebnih domovih, upravičenci do pomoči na domu in do družinskega pomočnika, ki jim je tožena stranka zagotavljala varstvo na podlagi predpisov s področja socialnega varstva in so se na dan 31. 12. 2006 nahajale v premoženjski sferi tožene stranke. Toženi stranki pripadajo vrednostni papirji tistih upravičencev, ki imajo prebivališče na njenem območju. V isti točki je tudi navedeno, da v kolikor je oz. bo tožena stranka po 1. 1. 2007 do dokončne ureditve premoženjsko pravnih razmerij, ki se nanašajo na delitev premoženja, v gospodarskih družbah, v katerih nastopa kot lastnik kapitalskega deleža, vlagala v premoženje takšne gospodarske družbe, se za določitev kapitalskega deleža upošteva poleg kriterija števila prebivalcev tudi vrednost teh vlaganj. Kapitalski delež tožene stranke se določi tako, da se najprej na podlagi kriterija števila prebivalcev in ob upoštevanju knjigovodske vrednosti premoženja na dan 31. 12. 2006 izračuna vrednost deleža posamezne občine, k vrednosti deleža tožene stranke se prišteje vrednost vlaganj, na to pa se glede na novo povečano vrednost premoženja in povečano vrednost deleža tožene stranke določi nov kapitalski delež. V Podpoglavju C) 1. točka je navedeno, da dokumentacija, ki se nanaša na območje tožene stranke, ostane last tožene stranke, v 2. točki pa, da ji pripada dokumentacija študij in programov, ki se nanašajo na območje tožene stranke in izvajanju nalog na njenem območju. V Podpoglavju D) je določeno, da toženi stranki pripadajo pravice in obveznosti, ki izhajajo iz tekočih pravdnih postopkov (Priloga 16). V Podpoglavju E) je določeno, da pravice in obveznosti do oskrbovancev v domovih starejši občanov in posebnih domovih, do upravičencev pomoči na domov in do družinskega pomočnika, ki jim je zagotovljeno varstvo na podlagi predpisov s področja socialnega varstva (Priloga 17) pripadajo toženi stranki za tiste upravičence, ki imajo prebivališča na njenem območju. V Podpoglavju F) je določeno, da vsa arhivska dokumentacija, ki je vodena do 31. 12. 2006, se hrani pri toženi stranki, seznam nerešenih zadev je stavni del tega akta (Priloga 18). V Podpoglavju G) je določeno, da tožena stranka obdrži vso tehnično dokumentacijo, ki se nanaša na objekte in naprave na njenem območju. V Poglavju V. je navedeno, da toženo stranko bremenijo tudi vsa bremena in stvarne pravice premoženja, ki ji je pripadlo; Poglavju VI, da se za nepremično in premično premoženje, ki je predmet tega akta, upošteva knjigovodska vrednost, ki je ob prehodu lastninske pravice, evidentirana v knjigovodskih izkazih; Poglavju VII., da knjigovodski izkaz in druge listine ter seznami in evidence, kot so navedene v besedilu tega akta in so služile za izdelavo premoženjske bilance tožene stranke z dne 31. 12. 2006, so sestavni del tega akta in kot take obvezna sestavina akta ter so pravno zavezujoče. V Poglavju VIII – Prehodna določba, je odločeno, da z dnem uveljavitve tega akta prenehata veljati v delu, ki se nanaša na toženo stranko: Sklep o določitvi delitvenega razmerja presežka ali primanjkljaja, o določitvi delitvenega razmerja prihodkov in drugih prejemkov ter nakazil tekoče finančne izravnave na ločen podračun, v obdobju začasnega financiranja Občin Krško in Kostanjevice na Krki ter o odločitvi delitvenega razmerja za pokrivanje obveznosti do gospodarskih javnih služb in zavodov, v katerih ustanoviteljica je bila prejšnja Občina Krško (št. 007-11/2007-O301 z dne 28. 6. 2007) in Sklep o izvajanju ustanoviteljskih pravic v javnih zavodih in poslov rednega upravljanja s še nerazdeljenim skupnim premoženjem (št. 014-7/2006-O300 z dne 7. 12. 2006). V končni določbi pa je navedeno, da se akt brez prilog objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in začne veljati 15 dan po dnevu objave.

Tožeča stranka se z izpodbijanim sklepom ne strinja, zaradi česar vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da tožena stranka tožeči stranki ni omogočila, da bi sodelovala pri sprejemanju izpodbijanega akta kot stranka po osnovnih pravilih upravnega postopka. Izpodbijanemu sklepu očita vrsto formalnih napak, pomanjkljivosti in kršitev materialnih zakonskih določb. Nepravilno je bilo upoštevano število prebivalcev na dan 30. 9. 2006, namesto na dan 31. 12. 2006. V izpodbijanem sklepu ni definirano, kaj zajema območje tožene stranke, na katerem ležijo nepremičnine, grajeno javno dobro in javna infrastruktura, prav tako ni ne določeno ne določljivo, kaj pomeni „investicije v teku“, pri čemer tožena stranka ni upoštevala, da investicije v teku ne predstavljajo premoženja. V izpodbijanem sklepu pa nasprotno ni urejeno vprašanje financiranja investicij, ki so bile v teku na dan 31. 12. 2006. V nasprotju z 51c. členom ZLS je določba, da pripada toženi stranki nepremično in premično premoženje, ki služi nepremičnini, dano v upravljanje javnemu zavodu, ki ima sedež na njenem območju, prevzema pa tudi terjatve in obveznosti teh zavodov. Tožena stranka pri tem ni upoštevala, da imajo javni zavodi status samostojnih pravnih oseb, ter da so kot taki sami nosilci pravic in obveznosti, občine pa so samo njihove ustanoviteljice. V kolikor gre pri posameznem premoženju dejansko za premoženje, ki je bilo v lasti bivše Občine Krško in je bilo dano v upravljanje posameznemu javnemu zavodu, ki pripade toženi stranki, se pa nahaja na območju tožeče stranke ali izven, po 51c. členu ZLS lahko pripade toženi stranki samo, če služi izvrševanju obvezne gospodarske javne službe, ki jo za toženo stranko izvaja takšen javni zavod, ne pa že zato, ker je dano v upravljanje takšnemu javnemu zavodu. Predmet razdelitve tudi ne morejo biti vlaganja v premično in nepremično premoženje zavodov, ki ji pripadajo, in sicer vlaganja, izvedena po 1. 1. 2007, ker je lahko predmet razdelitve le premoženje bivše Občine Krško, ki je obstajalo na dan 31. 12. 2006. V izpodbijanem sklepu nadalje ni ničesar o razdelitvi premičnega premoženja bivše Občine Krško, o sredstvih vlaganj v telekomunikacijsko omrežje na območju bivše Občine Krško in nadomestilih, ki so bivši Občini Krško pripadala zaradi jedrskega objekta Nuklearna elektrarna Krško ter zaradi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. V izpodbijanem sklepu tudi ni odločeno o finančnih sredstvih iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in iz naslova komunalnih prispevkov, ki bi se morala deliti po teritorialnem principu. Izpodbijani sklep določa, da se primanjkljaj bivše Občine Krško razdeli po kriteriju števila prebivalcev, to pa je v nasprotju z nadaljnjimi določbami, po katerih je za razdelitev finančnega premoženja bivše občine uporabljen teritorialni princip. Nejasno je besedilo v določbi 4. tč. B) dela IV. poglavja, kjer je navedeno, da pripadajo toženi stranki tiste obveznosti iz dolgoročnih zadolžitev, na katero se nanaša posamezni kredit, saj ni razvidno, katere kredite konkretno prevzema tožena stranka. Nejasna je določba 5. tč. B) dela IV. poglavja, ker ni razvidno, od česa naj bi se določil delež, ki pripada toženi stranki, v delu, v katerem razdelitev premoženja veže na prebivališče, pa tožena stranka ne definira, za katero prebivališče naj bi šlo. Enako velja za določbo E) dela IV. poglavja izpodbijanega sklepa. V delu te določbe, kjer je urejena razdelitev vlaganj v premoženje gospodarskih družb, izvedenih po 1. 1. 2007, je v nasprotju tako z 51c. členom ZLS kot z določbami ZGD-1, saj gre za premoženje, ki ni obstajalo na dan 31. 12. 2006. Vlaganja v premoženje gospodarskih družb pa tudi ne morejo biti predmet razdelitve. Dalje navaja, da v določbah C) in F) ni upoštevana pravica tožeče stranke. Prostorski akti, študije, programi in arhivska dokumentacija vsebujejo namreč tudi listine, ki se nanašajo na območje novoustanovljene tožeče stranke, zato ima tudi tožeča stranka pravico do teh dokumentov. Podobno velja za določbo D), saj tožena stranka ni upoštevala, da obstaja več postopkov, ne le pravdni. Vsebinsko tudi ni jasno, kako naj bi se razdelili posamezni postopki. Podlaga za razdelitev postopkov mora biti predmet postopka in ne sedež strank. Pravice in obveznosti iz postopkov, ki se nanašajo na nepremičnine, bi se morale razdeliti tako kot nepremičnine, to je po legi. Smiselno enako pa mora veljati tudi za razdelitev pravic in obveznosti iz postopkov, katerih predmet niso nepremičnine. Tudi za te bi moralo biti vodilo pripadnost predmeta postopka, če to ni možno, pa po kriteriju števila prebivalcev. Dalje navaja, da bi bilo določbo V. treba odpraviti v delu, v katerem ne določa, da mora bremena in stvarne pravice premoženja, ki pripade tožeči stranki, so pa v korist premoženja, ki je pripadlo toženi stranki, nositi tožena stranka. V nadaljevanju tožeča stranka navaja premoženje, iz Prilog 1, 2, 3, 4, 5 in 7, kjer se navaja premoženje, ki naj bi pripadlo toženi stranki, gre pa za premoženje, ki po kriterijih iz 51c. člena ZLS pripada tožeči stranki. V Prilogi 10 – Premoženje v upravljanju javnih zavodov so pod št. 2.3 navedene počitniške hišice Zdravstvenega doma A., pod št. 3.1 počitniška hišica ..., pod št. 5 sklenitev posebnega sklepa in Odloka o določitvi soustanoviteljskih deležev v skladu z dogovorom med občinama in pod št. 7.1 počitniška hišica, pri navedenem premoženju v upravljanju javnih zavodov pa bi se moralo upoštevati kot kriterij število prebivalcev. V zvezi z Prilogo 11 – Seznam odprtih terjatev in neplačanih odhodkov na dan 31. 12. 2006, navaja, da če so odprte terjatve in neplačani odhodki na dan 31. 12. 2006 za tožečo stranko zastarali, ker tožena stranka ni poskrbela za njihovo izterjavo, bi morala v izpodbijanem sklepu upoštevati, da je takšne zneske sama dolžna poravnati tožeči stranki. V zvezi s Prilogo 15 – Seznam vrednostnih papirjev in kapitalskih deležev na dan 31. 12. 2006, navaja, da je pri B. d.d. v vrednosti 288,49 EUR navedeno, da se deli po ključu števila prebivalcev, vendar je po razdelitvi knjiženo zgolj na račun tožene stranke, enako velja za C. v vrednosti 1471,67 EUR ter KAPITALSKE NALOŽBE V DRŽAVI – D. v vrednosti 244.900,57 EUR. V zvezi z Prilogo 18 – Seznam nerešenih zadev pa navaja, da nerešene zadeve niso opremljene s številkami zadev v skladu s klasifikacijskim in signirnim načrtom po Uredbi o upravnem poslovanju. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje, tožeči stranki pa prizna stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijani sklep ne predstavlja upravnega akta, ZLS tega ne določa, teorija oz. sodna praksa pa se do tega vprašanja še nista opredelili. Meni, da predmetnega sklepa ni možno izpodbijati v upravnem sporu. Ne strinja se z navedbami tožeče stranke, da naj bi z izpodbijanim sklepom konkretno posegla v njeno premoženje. Dejansko je prišlo pri izdelavi prilog k sklepu do nekaterih napak, ki pa jih je tožena stranka takoj po opozorilu oz. prejemu pritožbe tožeče stranke popravila in ji tudi dostavila nove popravljene priloge. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke, da tožena stranka pri sprejemu izpodbijanega sklepa ni upoštevala tožeče stranke in da ji ni omogočila, da bi sodelovala pri njegovem sprejemu. Tožeča stranka je sodelovala v predhodnih pogovorih glede sporazumne razdelitve premoženja, v teh pogovorih, usklajevanjih in pogajanjih pa sta stranki praktično razpravljali in se dogovarjali o vsem, kar je tudi premet izpodbijanega sklepa in še več. Napačna je trditev tožeče stranke, da pri razdelitvi premoženja po kriteriju števila prebivalcev ne bi smelo biti upoštevano število na dan 30. 9. 2006. Tožena stranka je v času priprave predloga sporazuma zaprosila Ministrstvo za notranje zadeve in Statistični urad RS za podatek o številu državljanov za območje obeh občin na dan 31. 12. 2006, statistični urad pa je posredoval toženi stranki podatke po stanju 30. 9. 2006 s pojasnilom, da podatkov po stanju na dan 31. 12. 2006 ne more posredovati, ker ne razpolaga z vsemi potrebnimi podatki tudi o tujih državljanih s prijavljenim prebivališčem v RS na teritorialni ravni naselja. Poleg tega pa sta se občini tudi sporazumeli, da se za kriterij delitve na podlagi kriterija prebivalstva uporabi stanje Statističnega urada RS na dan 30. 9. 2006. Neutemeljene so nadalje navedbe tožeče stranke, da naj bi formalno napako izpodbijanega sklepa predstavljale manjki in pomanjkljivosti definicij, zaradi česar nekaterih delov sklepa ni možno realizirati. Kaj predstavlja območje občine, je določeno v Zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij in to velja za obe pravdni stranki. Neutemeljena je trditev tožeče stranke, da ni določeno in določljivo, kaj pomeni pojem „investicije v teku“. Posebna definicija tega pojma ni potrebna, ker je jasen, poleg tega pa tudi iz Priloge št. 8 k sklepu eksplicitno izhaja, za katere investicije gre. V tej zvezi tožena stranka pojasnjuje, da je stroške investicij v teku do 31. 12. 2006 poravnavala tožena stranka oz. prejšnja skupna občina, od takrat naprej pa nosita stroške slednjih obe pravdni stranki po območju investicij. Investicija dejansko ne predstavlja premoženja, ta določba pa se nanaša na 2. odstavek 51c. člena ZLS, da posamezno občino bremenijo tudi vsa bremena premoženja, ki ji je pripadlo. V izpodbijanem sklepu so zajete investicije v teku na dan 31. 12. 2006 in ne kasnejše. Ne drži trditev tožeče stranke, da so javni zavodi lastniki premoženja, občine pa samo lastnice ustanoviteljskih deležev. Občine so dejansko ustanoviteljice javnih zavodov, poleg tega pa tudi lastnice premoženja. Že v Zakonu o zavodih je bilo določeno (65. in 66. člen), da premoženje v prejšnji družbeni lastnini in v upravljanju prejšnje delovne organizacije, ki nadaljuje delo kot zavod, postane lastnina ustanovitelja te organizacije. Zmotna je trditev tožeče stranke, da naj bi tožena stranka v določbi 2. točke A) dela IV. točke sklepa razpolagala s premoženjem, ki sploh ni predmet delitve. Premoženje ni v lasti javnih zavodov, čeprav so slednji samostojne pravne osebe, ampak v lasti ustanoviteljev. Določba točke 2.2. poglavja A) se nanaša na primer, ko je tožena stranka po 1. 1. 2007 vlagala v stvarno premoženje javnega zavoda, pri katerem sta obe občini soustanoviteljici. Pri tem je prišlo zaradi njenih vlaganj do povečanja premoženja in ne bi bilo pravilno in pošteno, da se ta vlaganja ne upoštevajo. V izpodbijanem sklepu dejansko ni določbe o premičnem premoženju, kar je v skladu z določbo 3. alineje 1. odstavka 51.c člena ZLS. Povsem jasno je, da se premično premoženje šteje kot pritiklina in pripada nepremičnini po legi, kar velja za obe pravdni stranki. Tožena stranka pojasnjuje, da je ob sprejetju izpodbijanega sklepa sprejela tudi Sklep o možnosti dodatne ureditve posameznih premoženjsko pravnih razmerij med občinama, s katerim tožena stranka dopušča možnost, da se pravdni stranki kasneje tudi sporazumeta glede premičnega premoženja, kot je bilo to predlagano v predlogu sporazuma. Zmotna je trditev tožeče stranke, da bi morala biti v izpodbijanem sklepu zajeta tudi vlaganja v telekomunikacijsko omrežje na območju bivše Občine Krško in nadomestila, ki so bivši Občini Krško pripadala zaradi jedrskega objekta Nuklearna elektrarna Krško (NEK) ter zaradi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Vse navedeno se namreč rešuje po posebnih predpisih in ne predstavlja premoženja oz. pravic, ki naj bi se delile. Neutemeljene so navedbe, da v sklepu ni ničesar o finančnih sredstvih iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in komunalnih prispevkov. Navedena sredstva, zbrana do 31. 12. 2006, so bila namensko uporabljena za območje celotne bivše Občine Krško, torej tudi za sedanje območje tožeče stranke in torej ni po stanju na dan 31. 12. 2006 nič za deliti. Zmotna je trditev tožeče stranke o nejasnosti glede določbe pod točko B) IV. sklepa glede obveznosti iz dolgoročnih zadolžitev. Znano je, za kakšen namen je bil posamezen kredit vzet in zato gre nadaljnja finančna obremenitev iz tega naslova v breme občine, v korist premoženja katere je bil vzet, kar je sicer povsem jasno razvidno iz Priloge št. 14. Ne držijo trditve tožeče stranke, da se ne da določiti kapitalski delež gospodarske družbe oz. ne da razbrati, od česa naj bi se ta delež določil, saj je povsem jasno, da se deli samo takšen kapitalski delež, kot je pripadal bivši Občini Krško in kot je to tudi navedeno v Prilogi št. 15. Ne drži nadalje trditev tožeče stranke glede določbe 5. točke B) glede delitve vrednostnih papirjev, saj je jasno določeno, da toženi stranki pripadajo vrednostni papirji tistih upravičencev (oskrbovancev v domovih starejših občanov, za katere slednja plačuje domsko oskrbo), ki imajo prebivališče na njenem območju. Glede pripombe tožeče stranke v zvezi z določbo C) in F) tožena stranka poudarja glede prostorskih aktov, da ostane njena last tista dokumentacija, ki se nanaša na njeno območje, lahko pa po potrebi tudi tožeča stranka pridobi podatke oziroma kopije te dokumentacije. Glede Arhiva poudarja, da se Arhiv za čas do 31. 12. 2006 glede na materialni podpis ne more deliti ter ostane v trajni hrambi tožene stranke, tožeča stranka pa lahko iz njega pridobiva potrebne podatke. V zvezi z navedbo, da bi morale biti razdeljene pravice in obveznosti iz vseh postopkov, ne pa samo pravdnih, navaja, da drugih sodnih postopkov kot pravdnih pri toženi stranki ni bilo in jih zato ni mogoče deliti. Vse zadeve upravnih postopkov so bile že razdeljene, poleg tega pa iz teh postopkov ne izhajajo pravice in obveznosti. Upravne postopke do 31. 12. 2006 je rešila tožena stranka, vsi nadaljnji postopki pa so bili dodeljevani glede na pripadnost obema pravdnima strankama. Dodaja, da je pri izdelavi prilog k sklepu dejansko prišlo do napak, na katere je utemeljeno opozorila tožeča stranka že v pritožbi, ki je prispela k toženi stranki 28. 7. 2009. Gre za napake v Prilogi št. 1 (Zazidana in nezazidana stavbna zemljišča), Prilogi št. 2 (Kmetijska zemljišča), Prilogi št. 3 (Lokalne ceste, pločniki in prometna infrastruktura), Prilogi št. 4 (Parki in zelenice), Prilogi št. 5 (Javna komunalna infrastruktura) in v Prilogi št. 7 (Poslovni prostori, skupaj s stavbami krajevnih skupnosti). Šlo je praktično za strojepisne napake in ne za kakršenkoli drug namen tožene stranke. Tožena stranka je vse navedene napake popravila ter dostavila tožeči stranki nove priloge, skupaj z odgovorom na pritožbo z dne 7. 8. 2009. Sodišču predlaga, da tožbo kot nedopustno zavrže oz. kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži, da v roku 15 dni toženi stranki povrne po sodišču odmerjene pravdne stroške.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi v celoti vztraja pri vseh svojih tožbenih navedbah in prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Dne 11. 1. 2010 pa je tožeča stranka tožbo umaknila v delu, ki se nanaša na premoženjske pravice iz naslova lastniškega deleža v Metalni Senovo d.o.o. oz. pravice do deleža kupnine iz tega naslova.

Tožba je delno utemeljena.

V zadevi je nesporno, da občini, stranki upravnega spora, po razdelitvi bivše občine Krško na sedanjo Občino Krško in Občino Kostanjevica na Krki, sporazumno premoženja bivše občine, nista razdelili (51. b člen ZLS). Nastopila je situacija, ki jo predvideva določba 51c. člena ZLS. Po določbi 3. odstavka 51c. člena ZLS občinski svet sprejme akt, s katerim na podlagi premoženjske bilance in popisa ugotovi premoženje občine. Akt občinskega sveta je podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Sodišče šteje izpodbijani sklep za akt v smislu 3. odstavka 51c. člena ZLS. Glede na pravno naravo akta, ki izhaja iz določb ZLS, gre za ugotovitveni enostranski akt, s katerim občina, ki ni uspela skleniti sporazuma, ugotovi obseg svojega premoženja. Pravno legitimacijo za tožbo zoper tak akt ima druga občina, kolikor je občina, ki je akt sprejela, s svojo odločitvijo posegla v premoženje druge občine. Povedano drugače, da je za svoje ugotovila premoženje, ki glede na pravila razdružitve njej ne pripada.

Uvodoma sodišče poudarja, da je presojalo izpodbijani sklep v okviru ugovor, glede na pravno podlago - ZLS, ki ureja razdelitev premoženja med občinami. Posamezno sporno odločitev je odpravilo na podlagi dveh kriterijev: da pri odločitvi niso bile upoštevane določbe ZLS, ter da je posledično tožena stranka s svojo odločitvijo posegla v premoženje tožeče stranke. Nekatere točke odločitve je sodišče kljub spornosti obdržalo v veljavi ker na njihovi podlagi z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo v skupno premoženje strank, ali ker je odločitev zgolj načelna in nedoločna, kljub sporni uporabi odločb ZLS.

Stranki postopka sta pravni naslednici bivše Občine Krško. Trenutek ugotovitve obsega premoženja je, v smislu razdružitve premoženja, 31. 12. 2006. Premoženje bivše Občine Krško, ki je v tem trenutku obstajalo, je skupno premoženje obeh pravnih naslednic, ki sta do njega obe kot univerzalni pravni naslednici upravičeni, po pravilih, ki jih za razdružitev določa ZLS. Obseg tega skupnega premoženja in vrsta izhajata iz zaključnega računa z dne 31. 12. 2006 in popisa. Premoženje, ki sta ga stranki pridobili po tem datumu oziroma spremenjena oblika, ni predmet tega postopka. Na dan 1. 1. 2007 sta namreč stranki pridobili lastno subjektiviteto in sta tudi v zvezi s skupnim premoženjem (npr. izterjava, prodaja) lahko kot samostojni stranki (za svoj račun) nastopali. Narava ugotovitvenega sklepa, kot izpodbijani je, nalaga, da se na sporni trenutek 31. 12. 2006 ugotovi obseg premoženja, zaradi ureditve prihodnjih razmerij do nasprotne stranke in tretjih. Narava ugotovitvenega sklepa, ki ga determinirajo odločbe ZLS, presega razdružitev po 31. 12. 2006 nastalega premoženja oziroma enostranska ureditev spornih razmerij med strankama ob izdaji sklepa (v obravnavni zadevi več kot dve leti po razdružitvi bivše občine Krško). Tožena stranka je v nekaterih točkah presegla ureditev kot sodišče razume naravo sklepa. Za razmerja, ki so nastala med strankama po 31. 12. 2006, obstajajo drugi mehanizmi za ureditev njunih razmerij in ne ugotovitveni enostranski sklep, ki ureja razdružitev skupnega premoženja in jih bosta morali stranki reševati na drug način. Zato je sodišče s sodbo tudi v te odločitve, ker ureditev pričakovanega negotovega premoženja ne more biti predmet ugotovitvenega sklepa po 51c. členu ZLS, poseglo v točkah, kjer se je odločitev nanašala na korektna razmerja in bi lahko bilo poseženo v premoženje tožeče stranke.

Tožena stranka je v 4. odstavku 1. točke podpoglavja A), poglavja IV. odločila, da toženi stranki pripadajo tudi investicije v teku, stanje na dan 31. 12. 2006, ki se nanašajo na njene nepremičnine, konkretno pa so navedene v „Prilogi 8“. Tožena stranka razdelitev investicij v teku utemeljuje z uporabo 2. odstavka 51c. člena ZLS, po katerem posamezno občino bremenijo tudi vsa bremena premoženja, ki ji je pripadlo. Po presoji sodišče je uporaba te določbe v primeru investicij v teku napačna. Denarna sredstva, ki so bila namenjena za izvedbo posameznih investicij, za izgradnjo projektov v proračunu za leto 2006, niso samostojno opredmetena. Po točki 8.2. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1) so investicije naložbe v povečanje in ohranjanje premoženja občine v obliki zemljišč, objektov, opreme in naprav ter drugega opredmetenega in neopredmetenega premoženja, vključno naložbe v izobraževanje in usposabljanje, razvoj novih tehnologij, izboljšanje kakovosti življenja in druge naložbe, ki bodo prinesle koristi v prihodnosti. Tudi iz te definicije izhaja, da gre za denarna sredstva. Denarna sredstva pa se lahko delijo le v okviru stanja po zaključnem računu bivše Občine Krško z dne 31. 12. 2006. Ker je v tem primeru tožena stranka presegla predmet delitve skupnega premoženja v smislu 51c. člena ZLS, je sodišče navedeno točko odpravilo.

Tožena stranka je v Prilogi 10 (k tretjemu odstavku druge točke, podpoglavje A), Poglavje IV.) navedla, da ji pripada kot njeno premoženje počitniške hišice - Zdravstveni dom A. (št. 2.3), počitniška hišica ... (št.3.1.) in počitniška hišica ... (št. 7.1.). Gre za premoženje, ki leži izven območja občin, česar ZLS neposredno ne ureja. V 1. odstavku 51c. člena ZLS je določena delitev nepremičnin po njihovi legi. Za nepremičnine, ki so v lasti prejšnje občine, vendar ne ležijo na njenem območju, kar je pravno možno, jih po takem kriteriju torej ni možno deliti. Ker torej ne ležijo na območju nobene od udeleženih občin, jih razdeliti po legi ni mogoče (v okviru določbe 1. odstavka 51c. člena ZLS). To pa pomeni, da je treba uporabiti pravilo o razdelitvi drugih premoženjskih pravic iz 4. odstavka 51c. člena ZLS. Tudi lastninska pravica na nepremičnini je premoženjska pravica, lastninska pravica na nepremičnini, ki ni na območju udeleženih občin, pa po 51c. členu ZLS pomeni drugo premoženjsko pravico. Iz navedenega razloga sodišče pritrjuje tožeči stranki, da bi bilo treba pri razdelitvi premoženja uporabiti kriterij števila prebivalcev, po katerem bi toženi stranki pripadlo 91,06% na premoženju v …. Sodišče je v tem delu sledilo tožbenim ugovorom in odpravilo točke 2.3., 3.1. in 7.1. Priloge 10. V tožbi tožeča stranka izpodbija tudi točko 5 Priloge 10, ki se nanaša na JZ Galerija E. Gre za javni zavod, ki opravlja javno službo v skladu z mrežo javnih služb za obe občini in tudi za občine, ki jih pokrivajo muzeji (v mreži predstavlja Občina Krško 12,27% in Kostanjevica na Krki 1,2%). Za navedeni javni zavod se predvideva sklenitev posebnega sklepa in odloka o določitvi soustanoviteljskih deležev v skladu z dogovorom med občinama ali vseh občin, za katere JZ izvaja javna služba v skladu z mrežo javnih služb. Ker se z navedeno točko ne posega v premoženje tožeče stranke, jo je sodišče pustilo v veljavi.

V točki 2.2. Vlaganja v premoženje javnih zavodov, pri katerih bo Občina Krško ustanoviteljica, po 1. 1. 2007, je predvideno, da kolikor je oz. bo tožena stranka po 1. 1. 2007 do sprejema Odloka o soustanoviteljstvu posameznega javnega zavoda vlagala v premično ali nepremično premoženje takšnega zavoda, se za določitev deleža soustanoviteljstva upošteva poleg kriterija števila prebivalcev, tudi vrednost teh vlaganj ter se nato, glede na novo povečano vrednost premoženja in povečano vrednost deleža tožene stranke, določi nov delež soustanoviteljstva. Na enak način je v točki 5., podpoglavje B), Poglavje IV., glede vlaganj v gospodarske družbe po 1. 1. 2007, predvideno, da kolikor je oz. bo občina Krško po 1. 1. 2007 do dokončne ureditve premoženjsko-pravnih razmerij, ki se nanašajo na delitev premoženja, v gospodarskih družbah, v katerih nastopa kot lastnik kapitalskega deleža, vlagala v premoženje takšne gospodarske družbe, se za določitev kapitalskega deleža upošteva poleg kriterija števila prebivalcev tudi vrednost teh vlaganj, nato pa se glede na novo povečano vrednost premoženja in povečano vrednost deleža Občine Krško določi nov kapitalski delež. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da vrednost vlaganj po datumu 1. 1. 2007, v premoženje, ki je predmet razdelitve na dan 31. 12. 2006, ne more biti upoštevno v smislu 51c. člena ZLS in je v tem delu tožena stranka presegla predmet urejanja, zaradi česar je sodišče odločitev odpravilo.

Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka tudi utemeljeno ugovarja, da je tožena stranka v Prilogi 15 knjižila izključno med svoje premoženje znesek 288,49 EUR (C. d.d.) in 1471,67 EUR (D.), morala pa bi tožeči stranki priznati deleže po kriteriju števila prebivalcev 8,94%.

V ostalem sodišče zavrača tožbene ugovore kot neutemeljene.

Sodišče ne pritrjuje ugovoru, da je kriterij števila prebivalcev 8,94% v korist tožeče stranke, nepravilen. Tožena stranka je lahko uporabila le uradne podatke Statističnega urada RS, ki so obstajali na dan 30. 9. 2006, s takšnimi podatki pa se je strinjala tudi tožeča stranka (sestanek z dne 9. 5. 2007) in je takšno razmerje uporabila tudi sama v sklepu o ugotovitvi svojega premoženja.

Neutemeljen je ugovor, da so bila kršena načela upravnega postopka, ker tožeči stranki pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V obravnavanem primeru gre za enostranski ugotovitveni akt, ki se sprejme po tem, ko so roki za sporazumno delitev iz 51b. člena že potekli in ko nastopi delitev po zakonu, pri kateri pa možnost za kakršnokoli udeležbo nasprotne stranke po zakonu ni predvidena.

Neutemeljeni so ugovori o formalnih pomanjkljivostih izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljivih definicij. Določba 51c. člena ZLS ne določa nobenih formalnih oblik, določa le način razdelitve premoženja, ustanoviteljskih pravic v javnih zavodih, bremen, drugih premoženjskih pravic, denarnih sredstev in vrednostnih papirjev. Občinski svet sprejme akt, s katerim na podlagi popisa ugotovi premoženje občine, akt občinskega sveta pa je podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (3. odstavek 51c. člena). Kaj konkretno je v obravnavanem primeru predmet odločitve, pa je razvidno iz Prilog kot sestavnega dela izpodbijanega sklepa.

Tožeča stranka nadalje očita toženi stranki, da ni odločila o financiranju investicij, ki so bile v teku na dan 31. 12. 2006, o razdelitve premičnega premoženja bivše občine Krško, sredstvih vlaganj v telekomunikacijsko omrežje na območju bivše občine in o nadomestilih, ki so bivši občini pripadala zaradi jedrskega objekta NEK ter zaradi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, o finančnih sredstvih iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in iz naslova komunalnih prispevkov.

Sodišče ne more pritrditi tožeči stranki, da je sklep nezakonit, ker tožena stranka ni konkretizirala, katero premično premoženje ji pripada, pač pa je le opredelila (točka 2.A) IV), da ji pripada v last nepremično in premično premoženje, ki služi nepremičnini – sredstva dana v upravljanje javnih zavodom, ki imajo sedež na njenem območju. Takšna določba je v skladu s 3. alineo 1. odstavka 51c. člena ZLS, po katerem premično premoženje, ki je namenjeno uporabi nepremičnine ali izvajanju dejavnosti, ki ji nepremičnina služi, postane premoženje občine, na območju katere leži nepremičnina. Gre za načelo vezanosti premičnega in nepremičnega premoženja zaradi uporabe nepremičnine oz. izvajanja dejavnosti v nepremičnini. Premičnine delijo lastninsko usodo nepremičnin, ki po načelu lege pripadajo novi občini.

Neutemeljen je tožbeni ugovor o nezakonitosti sklepa, ker nima določbe, iz katere bi izhajalo, kolikšna so finančna sredstva, ki pripadajo občinama iz naslova nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in javnih površin ter iz naslova komunalnih prispevkov, ki se nanašajo ali so povezani z zemljišči, površinami in drugimi nepremičninami, grajenim javnim dobrom in javno infrastrukturo. Tožena stranka navaja, da takšna odločitev ne bi imela podlage, ker so bila zbrana sredstva nadomestil do 31. 12. 2006 porabljena skladno z njihovim namenom in ni več kaj deliti. Oblike premoženja občine so tudi denarna sredstva. Vrednost premoženja izkazuje občina v premoženjski bilanci v skladu z zakonom (4. odstavek 51c. člena ZLS). Konkretno vrednost denarnih sredstev v času razdelitve občine izkazuje zaključni račun z dnem 31. 12. 2006 (ZFO-1). Koliko denarnih sredstev pripada toženi stranki v trenutku razdružitve je torej lahko razvidno le iz zaključnega računa. Ob ugotovljeni pozitivni vrednosti ali primanjkljaju – bremenu (4. odstavek 51c. člena ZLS) se višina ugotovi v skladu s kriterijem števila prebivalcev na izločenem delu občine v razmerju do števila prebivalcev prejšnje občine. Kolikor so denarna sredstva prispela na račun do 31. 12. 2006, so del denarnih sredstev po zaključnem računu in ne morejo biti predmet samostojne delitve. V primeru sredstev iz naslova nadomestil in prispevkov, katerih obveznost plačila je nastala do 31. 12. 2006, plačana pa so bila (oz. bodo) po tem datumu, se delijo po ključu za denarna sredstva, ki je določen v 4. odstavku 51c. člena ZLS. Ker pa ta sredstva v sklepu niso navedena, se do njih sodišče ne more opredeljevati.

V zvezi z ugovorom, da tožeči stranki pripada pravica do finančnih sredstev iz naslova vlaganj prejšnje občine Krško v telekomunikacijsko omrežje v deležu 8,94 % finančnih sredstev, ki so ali bodo iz tega naslova pripadle občini Krško, sodišče poudarja, da so sredstva, plačana do 31. 12. 2006 del zaključnega računa (kot je že navedeno). Na podlagi 2. člena Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO) je upravičenec do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje F. d.d. tudi lokalna skupnost in njeni pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepali pravne posle s pravnimi predniki F. d.d. in samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. Iz določbe 4. odstavka 6. člena ZVVJTO pa izhaja, da del sredstev lahko pridobi tudi lokalna skupnost (ostalo se razdeli med dejanske končne uporabnike). Gre za sorazmerni del vračil, ki pripadajo lokalni skupnosti iz naslova namenskih sredstev samoprispevka, ki pa jih mora izključno nameniti za investicije v infrastrukturo na območju, na katerem so bila zbrana sredstva samoprispevka. Tožeča stranka je glede na navedeno upravičena do dela sredstev, ki bi bila plačana lokalni skupnosti – bivši občini Krško, na podlagi njene zahteve za plačilo, kot njena pravna naslednica. Ne morejo pa se urejati bodoča nedoločena plačila vlaganj (po 31. 6. 2006), kar ne more biti predmet akta o razdružitvi, ki ureja delitev premoženja na trenutek 31. 12. 2006. V situaciji, kot je obravnavana, bo morala tožeča stranka varovati oziroma uveljavljati svoje pravice ali koristi v okviru pravnega nasledstva po bivši občini Krško. V primeru tekočih postopkov bo morala vstopiti vanje po pravilih postopka. V primeru izplačil po 31. 12. 2006 toženi stranki pa, kolikor bo kot pravna naslednica menila, da je upravičena do deleža (npr. na podlagi 4. odstavka 6. člena ZVVJTO), to izterjati od tožene stranke po splošnih pravilih, glede na naravo posameznega plačila.

Enaka utemeljitev velja glede ugovora tožeče stranke, da bi morala tožena stranka odločiti o finančnih sredstvih iz naslova nadomestila za omejeno rabo prostora zaradi odlagališča nizko in srednje radioaktivnih odpadkov na območju obstoječe jedrske elektrarne ter iz naslova nadomestila za omejeno rabo prostora za jedrsko elektrarno NEK po Uredbi o merilih za določitev višine nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju jedrskega objekta (Uradni list RS, št. 134/03). Kolikor gre v tem primeru za denarna sredstva, ki so pripadla bivši občini Krško do 31. 12. 2006, so vsebovana v zaključnem računu in niso predmet posebne delitve, ostala finančna sredstva, pripadla po tem datumu, pa bo morala tožeča stranka uveljaviti, kot je sodišče navedlo v zvezi s telekomunikacijskim omrežjem. Kolikor gre za tekoče postopke, podlaga zanje pa je nastala po 31. 12. 2006, bo tožeča stranka na podlagi lastne subjektivitete lahko (oziroma mora) uveljavljala svoje pravice.

Neutemeljen je nadalje ugovor tožeče stranke, da zaradi nejasnosti določbe ni mogoče realizirati sklepa v točki 4.B) IV, glede obveznosti in dolgoročnih zadolžitev (krediti). Navedeno je, da pripadajo toženi stranki krediti po pripadnosti zadeve, na katero se nanaša posamezen kredit (teritorialni princip), konkretno pa to izhaja iz Priloge št. 14. Sodišče ugotavlja, da je v navedeni prilogi – Oskrbovanci v domovih (Kostanjevica) navedenih 12 oseb s prebivališčem na območju tožeče stranke, z navedbo ustanov ter zneski dolga. Tožena stranka je pojasnila, da je med strankama znano, za kakšen namen je bil posamezen kredit vzet in gre zato nadaljnja finančna obremenitev iz tega naslova v breme občini, v korist premoženja katere je bil vzet. Sodišče je navedeno točko pustilo v veljavi, ker tožeča stranka ni konkretizirala kršitve in sodišče ne more presoditi ali je bilo poseženo v njeno premoženje po stanju na dan 31. 12. 2006. Enako velja glede ugovora tč. 5.B) IV, kjer je navedeno, da pripadajo toženi stranki kapitalski deleži v gospodarskih družbah in udeležba v finančnih skladih v višini 91,06 %. Zbirni izpis stanja na računih vrednostnih papirjev v centralnem registru Klirinško depotne družbe d.d., Ljubljana, skupaj s seznamom vseh vrednostnih papirjev in kapitalskih deležev tožene stranke,stanje na dan 31. 12. 2006, je v Prilogi 15. Toženi stranki pripadajo tudi vrednostni papirji, katerih lastniki so bili oskrbovanci v domovih starejših občanov in posebnih domovih, upravičenci do pomoči na domu in družinskega pomočnika, ki jim je Občina Krško zagotavljala varstvo na podlagi predpisov s področja socialnega varstva in so se na dan 31. 12. 2006 nahajale v premoženjski sferi občine Krško. Občini Krško pripadajo vrednostni papirji tistih upravičencev, ki imajo prebivališče na njenem območju, opredeljeni pa so v Prilogi 15. Tožena stranka je v točki C) določila, da prostorski akti, ki se nanašajo na njeno območje, ostanejo njena last (tč. 1); pripada ji tudi dokumentacija študij in programov, ki se nanašajo na območje Občine Krško in izvajanju nalog na njenem območju (tč. 2). V točki F) pa je določila, da se vsa arhivska dokumentacija, ki je vodena do 31. 12. 2006, hrani pri Občini Krško. Tožeča stranka ugovarja, da ima tudi sama pravico do dokumentov, ki se nanašajo na njeno območje, tožena stranka pa odgovarja, da lahko tožeča stranka pridobi podatke oz. kopije te dokumentacije. Glede arhiva pa poudarja, da se arhiv za čas do 31. 12. 2006 glede na materialni predpis ne more deliti ter ostane v hrambi tožene stranke. Sodišče v navedeni točki s svojo odločitvijo ne posega in se ne spušča v opredelitev ali gre za premoženje, ki je po določbah ZLS predmet delitve, iz odgovora tožene stranke pa tudi izhaja, da ima tožeča stranka pravico, da pridobiva potrebne podatke oziroma kopije dokumentacije, torej v svojih pravicah ne bo prizadeta.

V zvezi s točko D) tožeča stranka ugovarja, da bi morala tožena stranka zajeti vse sodne, upravne in druge postopke, ne le pravdnih, pri čemer tudi ni razvidno, kako se zadeva deli, če je sedež tožeče oz. tožene stranke izven bivše občine Krško, pri razdelitvi pravic in obveznosti iz postopkov pa tudi ni upoštevan 2. odstavek 190. člena ZPP. Tožena stranka odgovarja, da drugih sodnih postopkov kot pravdnih pri toženi stranki ni bilo, vse upravne postopke je do 31. 12. 2006 rešila sama, po tem datumu pa so bile zadeve razdeljene glede na pripadnost obema občinama. Sodišče je navedeno točko pustilo v veljavi, ker tožeča stranka konkretnih ugovorov na razdelitev postopkov, kot izhaja iz Priloge 16., ni podala. Sodišče tudi ne more presojati zakonitosti odločitve v neobstoječem delu – glede drugih postopkov, ki jih sklep o razdelitvi ne obravnava, ki pa glede na navedbe tožene stranke ne obstajajo. Do posega v premoženje s strani ene v premoženje druge v obravnavanih primerih ne more priti, ker imata pravdni stranki lastno subjektiviteto od 1. 1. 2007 in kot pravni naslednici bivše občine možnost nastopati v vseh podprtih postopkih v katerih je bivša občina udeležena ter s tem zavarovati svoje pravice.

V skladu z določbo 51c. člena ZLS je tudi določba pod V., da toženo stranko bremenijo vsa bremena in stvarne pravice premoženja, ki ji pripadajo. Navedba tožeče stranke, da mora bremena in stvarne pravice premoženja, ki pripade tožeči stranki, so pa v korist premoženja, ki je pripadlo toženi stranki, nositi tožena stranka, presega zakonsko opredelitev razdelitve premoženja v smislu 51c. člena ZLS. Enaka ugotovitev velja za ugovor, da mora tožena stranka poravnati tožeči stranki zneske iz Priloge 11. - Seznam odprtih terjatev in neplačanih odhodkov na dan 31. 12. 2006, v primeru, če so terjatve in neplačani odhodki za tožečo stranko zastarali, ker tožena stranka ni poskrbela za njihovo izterjavo, prav tako pa, da v Prilogi 18. - Seznam nerešenih zadev, nerešene zadeve niso opremljene s številkami zadev v skladu s klasifikacijskim in signirnim načrtom po uredbi o upravnem poslovanju.

V zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki se nanaša na nepravilnosti v Prilogah: 1 – Zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, 2 – Kmetijska zemljišča, 3 – Lokalne ceste, pločniki in prometna infrastruktura, 4 – Parki in zelenice, 5 – Javna (komunalna) infrastruktura: vodovod, kanalizacija, komunalne čistilne naprave in vrtina in 7 – Poslovni prostori, skupaj s stavbami krajevnih skupnosti, sodišče ugotavlja, da ni utemeljen. Tožena stranka je pojasnila, in to izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih, da je resnično prišlo do strojepisnih napak, na katere je tožeča stranka utemeljeno opozorila v pritožbi z dne 28. 7. 2009, vse napake pa je tožena stranka popravila in dostavila tožeči stranki nove popravljene priloge.

Sodišče je izpodbijani sklep odpravilo v določilih pri katerih je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, 4. točka 1. odstavka 64 člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), ter zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, 3. odstavek 64. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke temelji na določbi 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), po katerem tožniku pripadajo stroški v primeru ugoditve tožbe v višini 350,00 EUR, stroškovnemu zahtevku tožene stranke pa ni ugodilo, ker navedeni Pravilnik povrnitve stroškov toženi stranki ne priznava.