Jedro

V postopku ugotavljanja državljanstva lahko upravičenec oziroma njegov pravni naslednik lojalnost dokazuje tudi z okoliščinami iz 2. odstavka 9. člena ZDen (internacija, borba na strani protifašistične koalizacije. Le če teh okoličin v tem postopku ni mogel uveljavljati, se lahko nanje sklicuje pri dokazovanju statusa denacionalizacijskega upravičenca v denacionalizacijskem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, št. ... z dne 7. 2. 2002, se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo Republike Slovenije v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 4. 1. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 236 in parc. št. 422/5 vl. št. 543 k.o. R I. del. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe iz spisne dokumentacije povzema, da AA in BB Dolenc ob podržavljenju nista bila oziroma se nista štela za jugoslovanska državljana, kar je ugotovljeno z odločbama, št. ... in št. ... z dne 16. 2. 1994, ki sta postali pravnomočni v zvezi s sodbama Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 384/95-4 z dne 3. 6. 1999 in opr. št. U 383/95-4 z dne 27. 5. 1999. Na navedeni odločbi o neugotovljenem jugoslovanskem državljanstvu je bil prvostopni organ vezan in se ni mogel spustiti v ugotavljanje in dokazovanje nasprotnega, zato je zavrnila pritožbene ugovore, da je njegova odločitev preuranjena, ker ni ugotovil, da sta bila imenovana internirana in sta se borila na strani protifašistične koalicije. Tožena stranka tudi ugotavlja, da (pri)tožnik niti v prvostopnem postopku niti v pritožbenem postopku ni predložil nobenega dokazila o tem, da bi bila njegova mama posvojenka bivših lastnikov zaplenjenega premoženja, torej da bi bila ona kot vlagateljica denacionalizacijskega zahtevka ali kakšna druga oseba dedič prvega dednega reda. Ker je o tem izrazil le domnevo, prvostopnemu organu ni mogoče očitati, da je odločil na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče upravnih organov, da se razlaščeno premoženje šteje za likvidirano avstrijsko premoženje, in da sta razlaščenca imela pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije. Tožeča stranka je prava neuka, vendar jo je upravni organ opozoril le na vstopno pravico iz 12. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), prezrl pa je drugi odstavek 9. člena ZDen, zaradi česar ni uveljavljala upravičenj iz te določbe. Da sta bila razlaščenca dejansko internirana, izhaja iz uradnega potrdila Okrajnega NOO B št. ...z dne 28. 2. 1946. Tožeča stranka tudi navaja, da poseduje dokumentacijo, da sta pokojna razlaščenca, predvsem AA, med okupacijo aktivno sodelovala oziroma se borila na strani protifašistične koalicije. Med nemško okupacijo je AA sodeloval v skupini pod vodstvom njegovega brata CC. V svoji obrtni delavnici je partizanom izdeloval štampiljke in jim dajal drugo opremo, denar, hrano in oblačila. V Zvezi združenj borcev C so ta dejstva potrdili, za kar bo naknadno dostavila dokazila. V izpodbijani odločbi tudi ni upoštevano, da je bila v pritožbenem postopku dostavljena listina, iz katere izhaja, da naj bi bila vlagateljica dejansko posvojena s strani AA. Tudi o morebitni posvojitvi tožeča stranka zbira gradivo v Republiki Avstriji. Ker lahko stranka še v fazi pritožbe navaja novote, je tožena stranka nepravilno odločila, ker ni razveljavila odločbe in zadeve vrnila v novo odločanje. Tožena stranka tako v ničemer ni upoštevala jasnih izhodišč, ki jih je Ustavno sodišče RS zapisalo v odločbi, št. Up-299/01-12 z dne 10. 1. 2002. Predlaga, da sodišče upošteva sedaj in naknadno predložene dokaze ter izpodbijano odločbo odpravi. V pripravljalnem spisu z dne 24. 10. 2002 je tožeča stranka sporočila, da je opravila poizvedbe pri Zvezi združenj borcev C, kjer so ji povedali, da je CC s svojo skupino borcev protifašistične koalicije opravljal številne aktivnosti. Pridobila je tudi potrdilo Republike Avstrije, da razlaščenca nista pridobila odškodnine za podržavljeno premoženje, niti do nje nista bila upravičena.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene trditve in se sklicevala na obrazložitev svoje odločbe ter predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v postopku z vlogo, št. ... z dne 4. 4. 2002. Tožba je utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi sta v materialnopravnem smislu relevantni določbi prvega in drugega odstavka 9. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02), v procesnem smislu pa, ali so bile postopkovne določbe upoštevane tako, da je bilo tožeči stranki omogočeno uveljavljanje pravno relevantnih okoliščin iz teh materialnih določb. Po prvem odstavku 9. člena ZDen je fizična oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno na način, določen z ZDen, upravičenec do denacionalizacije, če je bila ob podržavljenju jugoslovanski državljan in ji je bilo po 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Vprašanje jugoslovanskega državljanstva je v postopku denacionalizacije predhodno vprašanje, ki ga v primeru, če oseba ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu, rešuje upravni organ, pristojen za notranje zadeve z ugotovitveno odločbo (tretji odstavek 63. člena ZDen), pri čemer uporablja predpise o državljanstvu, ki so veljali v času, za katerega se državljanstvo ugotavlja (v konkretnem primeru, ko je bilo premoženje podržavljeno z odlokom AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile, Uradni list DFJ, št. 2/45, je to zakon o državljanstvu DFJ oz. FLRJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48; v nadaljevanju ZDrž).

Kako se pri ugotavljanju, ali se je za jugoslovanskega državljana štela razlaščena oseba, ki ni bila vpisana v državljansko knjigo iz razlogov po drugem odstavku 35. člena ZDrž (ker je bila oseba nemške narodnosti, ki je ob uveljavitvi zakonske novele tj. 4. 12. 1948 živela v tujini, in se je pred vojno ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešila zoper svoje državljanske dolžnosti), uporabljajo določbe ZDrž, je pojasnilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-23/97 z dne 20. 3. 1997. Izhajati je treba iz kriterijev, kakršne je uporabil takratni zakonodajalec, ki je glede na tedanje razmere upravičeno odrekel jugoslovansko državljanstvo tistim osebam nemške narodnosti, ki so bile med vojno nelojalne. Nelojalnost je ob drugih dveh pogojih iz drugega odstavka 35. člena ZDrž zakonska domneva, ki pa je ni dopustno razlagati tako, da je prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati in dokazovati nasprotno. S tem stališčem je bila spremenjena dosedanja upravno sodna praksa, ki je domnevo nelojalnosti razlagala kot pravno fikcijo, zoper katero ni bil možen nasproten dokaz.

Prvostopni organ je v denacionalizacijskem postopku BB in CC upravičenost do denacionalizacije odrekel, ker je za notranje zadeve pristojni organ ugotovil, da ob podržavljenju nista bila jugoslovanska državljana, torej nista izpolnjevala pogoja iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Prvostopna in drugostopna upravna odločba glede državljanstva obeh razlaščencev sta bili izdani še pred sprejetjem odločbe ustavnega sodišča, št. U-I-23/97 z dne 20. 3. 1997, vrhovno sodišče, ki je tožbi zoper upravni odločbi zavrnilo, pa je odločalo po tem, ko je svoje stališče o ugotavljanju državljanstva podalo ustavno sodišče. Ker sta v zvezi s sodbama vrhovnega sodišča postali upravni odločbi glede državljanstva pravnomočni (v predložnih spisih ni podatkov, da bi bili odpravljeni ali spremenjeni na podlagi kakšnega izrednega pravnega sredstva), ima po mnenju sodišča tožena stranka prav, da je bil prvostopni organ vezan na ugotovitev, da razlaščenca ob podržavljenju nista bila jugoslovanska državljana. Tožeča stranka pa se v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ne more uspešno sklicevati na odločbo ustavnega sodišča, ki je bila izdana v konkretni zadevi, izhajala pa je iz stališča, ki ga je ustavno sodišče zavzelo v odločbi št. U-I-23/93, ker se to stališče nanaša neposredno na predhodni postopek ugotavljanja državljanstva. Okoliščin, ki so relevantne v postopku ugotavljanja državljanstva, tj. da je oseba nemške narodnosti živela v tujini in med vojno ni bila lojalna, ni mogoče ponovno uveljavljati v postopku denacionalizacije, ker so bile te okoliščine presojane že v postopku ugotavljanja državljanstva.

Vendar pa se je tožeča stranka v pritožbi zoper prvostopno odločbo sklicevala na okoliščine iz drugega odstavka 9. člena ZDen, ki določa, da razlaščene osebe, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu, niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije. Navedena določba je torej izjema od pravila, da je denacionalizacijski upravičenec le oseba, ki je bila ob podržavljenju jugoslovanski državljan in ji je bilo državljanstvo po 9. 5. 1945 priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Ta določba statusa upravičenca do denacionalizacije ne veže na dejstvo jugoslovanskega državljanstva, kot to sicer pogojuje prvi odstavek 9. člena ZDen.

Tudi drugi odstavek 9. člena ZDen je treba razlagati v kontekstu intencij tedanjega zakonodajalca. Iz odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile oziroma zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, s katerim je bil odlok potrjen in spremenjen (Uradni list FLRJ, št. 63/46), na podlagi katerega je bilo praviloma podržavljeno premoženje oseb nemške narodnosti, izhaja, da ni bilo predvideno podržavljenje premoženja tistih oseb nemške narodnosti, ki so sodelovale kot partizani ali vojaki v narodnoosvobodilni borbi, ali so aktivno sodelovale v narodnoosvobodilnem gibanju. V teh primerih torej do podržavljenja ne bi smelo priti, zato je treba tako razlaščenim osebam priznati status denacionalizacijskega upravičenca.

Okoliščine, ki jih je zakonodajalec opredelil v drugem odstavku 9. člena ZDen, to pa so internacija zaradi verskih ali drugih razlogov (internacija s strani okupatorja, ne pa po vojni izselitev osebe s strani tedanjih jugoslovanskih oblasti) in borba na strani protifašistične koalicije, se glede na zakonsko besedilo uveljavljajo neposredno v postopku denacionalizacije, saj se nanašajo na status upravičenca, kdo je upravičenec do denacionalizacije pa odloča organ, ki vodi denacionalizacijski postopek (prvi odstavek 66. člena ZDen). Pred sprejetjem odločbe ustavnega sodišča je bilo tako mogoče po izdani odločbi o (ne)ugotovitvi jugoslovanskega državljanstva zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena ZDrž v denacionalizacijskem postopku uveljavljati status denacionalizacijskega upravičenca na dejstvih iz drugega odstavka 9. člena ZDen. Po sprejetju stališča ustavnega sodišča, po katerem je že v postopku ugotavljanja državljanstva mogoče z vsemi možnimi dokaznimi sredstvi dokazovati lojalnost, bo razlaščena oseba z izkazanimi dejstvi iz drugega odstavka 9. člena ZDen uspešno dokazala lojalnost kot pogoj za ugotovitev državljanstva, torej bo status upravičenca izkazovala že na podlagi prvega odstavka 9. člena ZDen in ugotavljanje statusa po drugem odstavku 9. člena ZDen ne pride več v poštev. Vprašanje je, kako lahko sedaj razlaščena oseba, ki lojalnosti v postopku ugotavljanja državljanstva ni dokazala, uveljavlja okoliščine iz drugega odstavka 9. člena ZDen. Ker so dejstva, na katera napotuje drugi odstavke 9. člena ZDen, le prav določeni primeri, v katerih se lojalnost izkazuje s še bolj odločilnimi razlogi, oseba, ki lojalnosti ni dokazala v postopku ugotavljanja državljanstva, tudi njene kvalificirane oblike (internacija, aktivna borba) v denacionalizacijskem postopku ne bo uspela dokazati. Ta razlagalni argument, ki izhaja iz sklepanja od manjšega - lojalnost, na večje - posebne oblike lojalnosti (argumentum a minori ad maius), po mnenju sodišča utemeljuje takšno uporabo določbe drugega odstavek 9. člena ZDen, da se lahko tisti, ki lojalnosti ni dokazal v postopku ugotavljanja državljanstva, na okoliščine iz te določbe v postopku denacionalizacije sklicuje tedaj, če teh okoliščin iz opravičljivih razlogov ni mogel uveljavljati prej.

Tožena stranka je tožnikove pritožbene ugovore zavrnila z utemeljitvijo, da je bilo v postopku ugotavljanja državljanstva ugotovljeno, da se BB in AA nista štela za jugoslovanska državljana. Tožeča stranka pa se je v pritožbi sklicevala na okoliščine iz drugega odstavka 9. člena ZDen (po njenih navedbah internacija in aktivno sodelovanje na stranki protifašistične koalicije), in smiselno na to, da teh okoliščin naj ne bi mogla uveljavljati že prej. Po presoji sodišča je tako tožena stranka pritožbene navedbe napačno opredelila oziroma jih je presodila glede na drugo zakonsko določbo (prvi odstavek 9. člena ZDen namesto drugi odstavek 9. člena ZDen). S tem pa je po presoji sodišča kršila določbo drugega odstavka 245. člena ZUP/86, ki organu druge stopnje nalaga, da presodi vse pritožbene navedbe.

Zaradi navedene kršitve je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek. V tem postopku se bo morala tožena stranka najprej opredeliti, ali je tožeča stranka okoliščine iz drugega odstavka 9. člena ZDen lahko uveljavljala šele v pritožbi. Če bo ocenila, da je bilo to dopustno, pa se bo morala o pritožbenih ugovorih vsebinsko opredeliti.

Po presoji sodišča pa so neutemeljeni tožbeni ugovori, da naj bi tožeča stranka dokazala, da je bila njena mati, ki je vložila denacionalizacijski zahtevek, dejansko posvojenka AA in bi zato obstajala vstopna pravica po 12. členu ZDen. Dokaz o posvojitvi bi po mnenju sodišča lahko bila le listina organa, ki je bil pristojen, da odloči o posvojitvi, ne more pa zadoščati zgolj navedba zapustnika v oporoki. Takšne verodostojne listine pa tožeča stranka ni predložila niti v postopku v upravnem sporu, čeprav je tudi v tožbi navedla, da o morebitni posvojitvi zbira gradivo v Republiki Avstriji.

Za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe so nerelevantni tožbeni ugovori, da sta BB in AA upravičenca do denacionalizacije, ker nista imela pravice do odškodnine za zaplenjeno premoženje od Republike Avstrije, saj tožena stranka tega argumenta ni uporabila za svojo odločitev. Če je namreč ugotovljeno, da oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni bila ob podržavljanju jugoslovanski državljan (in ni pogojev za uporabo 12. člena ZDen), za kar naj bi šlo po presoji tožene stranke tudi v tem primeru, že zato ni denacionalizacijski upravičenec in nadaljnje ugotavljanje, ali je imela za podržavljeno premoženje pravico dobiti odškodnino od tuje države (drugi odstavek 10. člena ZDen), ni potrebno. Kolikor pa bi se v ponovnem postopku to vprašanje pokazalo kot odločujoče za odločitev, bo morala tožena stranka upoštevati stališče, ki ga je glede ugotavljanja upravičenosti do odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije podalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. Up-I-547/02-22 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03).

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka in da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Na podlagi drugega odstavka te določbe je zadevo vrnilo toženi stranki, da v smislu tretjega odstavka te določbe o zadevi ponovno odloči. Sodišče ni samo izvajalo dokazov, kot je predlagala tožeča stranka, saj se bo o njih morala najprej opredeliti v upravnem postopku tožena stranka.