Jedro

S sklepom o plačilu denarne kazni, izdanim na podlagi 298. člena ZUP, praviloma ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. O njihovih pravicah je odločeno z inšpekcijsko odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov. Tak sklep tudi ni eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Republike Slovenije, Ministrstva za zdravje, Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Nova Gorica, št. 06190-19/2012 z dne 25. 9. 2012. S tem sklepom je prvostopenjski upravni organ v inšpekcijski zadevi zdravstvenega nadzora nad javno oskrbo s pitno vodo na sistemu za oskrbo s pitno vodo A. tožeči stranki kot inšpekcijski zavezanki naložil plačilo denarne kazni v višini 500,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06190-19/2012 z dne 2. 3. 2012, v zvezi z ureditveno inšpekcijsko odločbo, št. 06102-990/2010 z dne 3. 12. 2010 (1. točka izreka), ter ji zagrozil z novo denarno kaznijo v znesku 600,00 EUR, če do 25. 3. 2013 na sistemu za oskrbo s pitno vodo A. ne bo vzpostavila in izvajala notranjega nadzora na osnovah HACCP sistema in o odpravljenih nepravilnostih obvestila inšpektorico (2. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 021-128/2012/4 z dne 19. 11. 2013, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnila kot neutemeljeno.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani sklep o denarni kazni ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, in tudi ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Sklicuje se na določbe 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 21. člen Zakona o lokalni samoupravi in stališče Vrhovega sodišča v sklepih I Up 286/2009, I Up 105/2009, I Up 293/2010 in I Up 312/2011. 3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene judikate Vrhovega sodišča je neustrezno, ker gre za specifičen primer, kjer se jo z denarno kaznijo prisiljuje narediti nekaj, kar kljub trudu, da bi to izpolnila, ne more storiti, kar je znano tako inšpekcijskemu organu in tudi toženi stranki. Zato je bilo izbrano napačno in neustrezno sredstvo izvršbe, ki pomeni njeno kaznovanje. Učinkovito sredstvo za dosego cilja bi bila izvršba preko tretjih oseb. Kršene so ji bile človekove pravice in svoboščine, med drugim pravica do izjave, enakega obravnavanja, pravica do pravnega sredstva in do kontradiktornosti postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbo obravnavati meritorno, ker izpodbijani akt posega v njen pravni položaj. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru izpodbijani sklep o denarni kazni, ki ga je na podlagi 298. člena ZUP izdal organ, pristojen za upravno izvršbo, ne gre za upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno. S tem sklepom namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Tak sklep pa tudi ni eden izmed sklepov po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. 6. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep upravnega organa posega v pravni položaj tožeče stranke. V obravnavani zadevi gre za izvršbo obveznosti, naloženih z izvršilnim naslovom, to je ureditveno inšpekcijsko odločbo prvostopnega upravnega organa z dne 3. 12. 2010(1), s posredno prisilitvijo, ki jo ureja 298. člen ZUP. O pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnice je bilo odločeno že z navedeno inšpekcijsko odločbo (izvršilnim naslovom) z dne 3. 12. 2010, s katero je bilo tožnici kot upravljavki sistema za oskrbo s pitno vodo A. v upravnem postopku uradnega zdravstvenega nadzora nad javno oskrbo s pitno vodo na podlagi Zakona o zdravstveni inšpekciji in Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, naloženo, da mora vzpostaviti in izvajati notranji nadzor na osnovah HACCP sistema. Ker tožnica v roku za izvršitev odrejenih obveznosti ni opravila, ji je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 2. 3. 2012 določen naknaden rok za prostovoljno izpolnitev naložene obveznosti in za primer, da tudi v dodatnem roku ne bo ravnala v skladu z naloženo obveznostjo, zagrožena izvršba s posredno prisilitvijo, to je plačilom denarne kazni v višini 500, 00 EUR. Ker tožnica tudi v dodatnem roku ni izpolnila naloženih obveznosti, ji je inšpektorica z izpodbijanim sklepom skladno z določbo drugega odstavka 298. člena ZUP naložila plačilo denarne kazni in ji zagrozila z novo denarno kaznijo (600, 00 EUR), če tožnica tudi v novo postavljenem roku ne bo izvršila obveznosti odrejene v inšpekcijski odločbi z dne 3. 12. 2010. 7. V obravnavanem primeru se torej le nadaljuje izvršba glede obveznosti tožeče stranke, o kateri je že bilo odločeno v izvršilnem naslovu – inšpekcijski odločbi z dne 3. 12. 2010. Izpodbijani sklep o denarni kazni je bil torej izdan z namenom izvršitve obveznosti, naloženih z inšpekcijsko odločbo z dne 3. 12. 2010, in zato ne predstavlja ponovnega odločanja o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve naložene obveznosti. Izbira z zakonom predvidenega načina izvršbe in sama izvršba, ki je skladna z normativno ureditvijo, namreč ne predstavljata odločanja o obveznosti, nalaganja obveznosti in tudi na novo ne posegata v pravni položaj zavezanke. Predstavljata le zakonit način, s katerim upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi naložene obveznosti, če zavezanec obveznosti prostovoljno ne izpolni. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v svojih odločitvah. (na primer I Up 286/2009, I Up 105/2009, I Up 293/2010, I Up 312/2011).

8. Izrečena in na novo zagrožena denarna kazen v izpodbijanem sklepu ne pomenita kazenske sankcije, ampak preventivo sredstvo, s katerim se poskuša zavezanca prisiliti k izpopolnitvi njegovih obveznosti. Za izrek take kazni in njeno izterjavo se ne zahteva ugotavljanje zavezančeve krivde in odgovornosti, temveč zgolj ugotovitev, da ni izvršil ukrepov, naloženih z izvršilnim naslovom. Zato pritožbene navedbe v zvezi s kaznovanjem tožeče stranke v smislu kazenskega prava niso utemeljene.

9. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na nezmožnost izvršitve naloženih obveznosti, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da bi te ugovore tožnica lahko uveljavlja v upravnem sporu, kjer bi bil predmet izpodbijana inšpekcijska odločba z dne 3. 12. 2010, ne pa v predmetnem upravnem sporu, kjer se izpodbija sklep o denarni kazni, izdan z namenom izvršitve citirane inšpekcijske odločbe. Pritožbene ugovore, ki se nanašajo na neprimerno sredstvo izvršbe in na predlog, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti kot sredstvo izvršbe izvršbo po drugih osebah, pa lahko tožnica uveljavlja zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 2. 3. 2012(2), ne more pa tožnica teh ugovorov uveljavljati v upravnem sporu, kjer je predmet sklep o izrečeni denarni kazni, ki pomeni le realizacijo sklepa o dovolitvi izvršbe.

10. Ker je sodišče prve stopnje v fazi predhodnega preizkusa, pravilno na podlagi 36. člena in uvodnih določb ZUS-1, presodilo, da niso podane procesne predpostavke (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) za vsebinsko odločanje o tožbi zoper sklep o izvršbi in posledično tožbo zavrglo, do kršitev tožničine pravice do izjave in kontradiktornosti postopka ni moglo priti. Kontradiktornost se namreč zahteva pri vsebinskem obravnavanju vloge, ne pa v postopku predhodnega preizkusa vloge.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o posegu v ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Z zavrženjem tožbe zoper upravni akt, s katerim se ni odločalo o tožničinih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih, ni poseženo v tožničino ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS (ta določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih). Podana niti ni zatrjevana kršitev tožničine ustavne pravice iz 25. člena Ustave RS (pravica do pravnega sredstva). Če tožnica s tem meri na tožbo, je namreč pravica do pravnega sredstva v rednem upravnem sporu zagotovljena le zoper akte iz 2. oziroma 5. člena ZUS-1, kar pa se presoja od primera do primera. Če ne gre za tak akt, se tožba zavrže. Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, pa je tožnica vložila pritožbo in ta je predmet presoje tega sklepa v tem pritožbenem postopku.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka:

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1) : V 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje napačno navaja datum 19. 3. 2009. Op. št. (2) : Sodno varstvo zoper sklepe o dovolitvi izvršbe je v upravnem sporu namreč zagotovljeno (tudi) v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na način izvršbe. Glej na primer sklepe VS RS I Up 532/2012, I Up 196/2010, I Up 246/2013.