Jedro

Ni nezakonito, če na zahtevo delavca delodajalec ugodi njegovemu zahtevku za izrabo letnega dopusta in vračunanje neporabljenih ur, saj se lahko sklene sporazumno faktično podaljšanje delovnega razmerja za določen čas, če temelji na skladni volji obeh strank. Delovno razmerje za določen čas se lahko podaljša tudi brez pisne pogodbe s soglasjem obeh strank.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se izpodbijana sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Kopru razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 5.4.2000 in sklep komisije za ugovore z dne 9.6.2000; ugotovilo, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 5.6.2000, ampak le-to še traja, delovno razmerje, sklenjeno po 2.3.2000, pa se šteje kot delovno razmerje za nedoločen čas. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ter ji za ves čas, ko ni delala, priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 8.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se je nesporno tožniku pogodba o zaposlitvi dne 2.3.2000 iztekla in med strankama ni prišlo do dogovorov o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas, čeprav je bil tožnik tudi po 2.3.2000 na koriščenju dopusta. Vendar meni, da je odločilno dejstvo, ali je tožnik po preteku delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, ostal na delu pri toženi stranki. Sodišče napačno interpretira zakonsko določbo "ostal na delu pri toženi stranki". Bistvo zakonske določbe je, ali je delavec delal. Citira odločbo višjega delovnega sodišča, opr. št. Pdp 1398/97 in navaja, da je odločilno, ali je tožnik nadaljeval z delom po preteku določenega časa, ne da bi bilo prej dogovorjeno podaljšanje delovnega razmerja za določen čas. Dejstvo je, kar je potrdil tudi tožnik, po mnenju pritožbe, da po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, delavec ni delal, temveč je bil na letnem dopustu, kar je bistvenega pomena. Pritožba zatrjuje, da tožnik od dneva izteka pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas pa do prenehanja delovnega razmerja, ni več delal. Meni, da bi bilo treba ustaljeno sodno prakso razlagati ozko. Nesporno je, da delavec po 2.3.2000 ni več delal, zato ni prišlo do transformacije delovnega razmerja. Nesprejemljivo je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bilo treba glede konverzije delovnih ur skleniti poseben sporazum. Dovolj je le zahteva delavca, kar je izrecno določeno v 41. členu ZDR. Sodišče se ni prepričalo, ali je bila taka zahteva dana; nedvomno pa je bil navedeni preračun opravljen v korist delavca. Določbe 1. odst. 28. člena ZDR ni mogoče razumeti in obravnavati kot avtomatizem transformacije značaja delovnega razmerja. Sicer bi moral tožnik zahtevati transformacijo, če je pogodba veljala do 2.3.2000, najkasneje do 17.3.2000, kar pa ni storil, temveč je domnevno pravico uveljavljal šele v zahtevi za varstvo pravic zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja; po mnenju tožene stranke prepozno, ker je zamudil 15-dnevni prekluzivni rok. Sodišče je izvedlo pomanjkljiv dokazni postopek, po mnenju pritožbe, v delu, ki se nanaša na zaposlitev tožnika po prenehanju delovnega razmerja ter pridobivanju dohodkov. Predlaga, naj sodišče opravi uradne poizvedbe o zaposlitvi tožnika oziroma pridobivanju dohodkov, saj je izjemno pomembna okoliščina, da je tožnik pridobival dohodke.

Pritožbeno sodišče, upoštevaje tudi pritožbene navedbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je pravno nepomembno, ali je v mesecu marcu tožnik po 2.3.2000 delal, ali pa je koristil letni dopust ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je med strankama nesporno, da tožena stranka s tožnikom ni sklenila nobene pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 2.3.2000 in da ni prišlo do dogovora o podaljšanju delovnega razmerja za določen čas do konca izrabe letnega dopusta in viška ur. Tožeča stranka je že v tč. 3 tožbe uveljavljala, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku odobrila izrabo letnega dopusta po poteku časa v pogodbi o zaposlitvi in ga med trajanjem dopusta pozvala na delo še 5. in 6.3. nedvomno izkazala, da je tožnik še naprej v delovnem razmerju. Samo dejstvo, da ni bilo sklenjenega novega delovnega razmerja za določen čas, še ni zadostno, zato je odločitev sodišča preuranjena. Ni protizakonito, v kolikor je na zahtevo delavca tožena stranka ugodila njegovim zahtevkom po izkoriščenju letnega dopusta in vračunanju neporabljenih ur, saj se navsezadnje lahko tudi sklene nepisno sporazumno faktično podaljšanje delovnega razmerja za določen čas, če temelji na skladni volji obeh strank. Sodišče prve stopnje zaradi preuranjenega zmotnega stališča ni ugotavljalo, ali je tožnik, kot je že v tožbi zatrjeval, nekaj dni v začetku marca, tudi po prenehanju formalne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, še delal. Delovno razmerje za določen čas se lahko podaljša tudi brez pisne pogodbe s soglasjem obeh strank, za kar ni brezpogojno treba skleniti pisne nove pogodbe, saj bi bilo sicer protislovno, da se z odločbo delodajalca prizna delovna doba oziroma delovno razmerje tudi za čas, ko delovnega razmerja že ni bilo več.

Zaradi še nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo, da bo sodišče prve stopnje izvajalo dokaze z zaslišanjem obeh strank oziroma tudi že predlaganega v.d. vodje vzdrževalne službe Ž. D. Skladno z dokaznimi predlogi obeh strank, bo sodišče prve stopnje razčistilo, ali je prišlo do faktičnega sporazumnega podaljšanja delovnega razmerja za določen čas ali ne in ali je tožnik delal v zatrjevanih delovnih dnevih tudi v marcu. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v navedeni smeri bo sodišče lahko zakonito odločilo.

Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti izpodbijano sodbo in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba tudi razveljaviti izrek o stroških, o katerih bo sodišče prve stopnje s končno odločbo ponovno odločilo.