Jedro

Tožena stranka, ki se sklicuje na dejstvo izgube lastninske pravice tožeče stranke na spornem poslovnem prostoru zaradi vrnitve le-tega denacionalizacijski upravičenki, bi to dejstvo morala tudi dokazati. Če namreč tožeča stranka trdi, da odločba o vrnitvi poslovnega prostora denacionalizacijskii upravičenki ni bila izdana, take neobstoječe odločbe ne more predložiti. Obstoj odločbe, na katero se tožena stranka sklicuje, bi torej morala dokazati tožena stranka sama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (1. odst. 7. člena in 212. člen ZPP). Po 26. členu v zvezi s 1. odst. 24. člena ZPSPP se pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjena za nedoločen čas, odpoveduje sodno. Najemodajalec mora skladno z 2. odst. 26. člena v odpovedi navesti, do katerega dne se mora najemnik izseliti iz poslovnega prostora in ga izročiti najemodajalcu. Upoštevaje predpisani minimalni enoletni odpovedni rok (primerjaj 2. odst. 24. člena ZPSPP), najemodajalec zahtevi iz 2. odst. 26. člena ZPSPP lahko zadosti le, če pri tem upošteva datum, ko je pri sodišču vložil odpoved najemne pogodbe, sicer bi bil tek enoletnega odpovednega roka odvisen od negotove okoliščine, kdaj bo sodišče odpoved najemne pogodbe uspelo vročiti najemniku - toženi stranki. Tožeča stranka tako ne bi mogla določno opredeliti datuma izpraznitve in izročitve poslovnega prostora in s tem njenega tožbenega zahtevka. Ob povedanem je zato nesprejemljivo pritožbeno stališče, da teče enoletni odpovedni rok šele od toženčinega prejema zahteve oziroma odpovedi najemne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve prve stopnje odločilo, da je stvarno pristojno za odločanje v tem sporu (1. točka izreka) in izpraznitveni nalog opr. št. IV Plg 71/99 z dne 20.6.2000 obdržalo v veljavi (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (3. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (4. točka izreka). Zoper navedeno odločbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP ter predlagala razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica neutemeljeno oporeka stvarni pristojnosti Okrožnega sodišča v tem sporu. Gre za odpoved najemnega razmerja in zahtevek na izpraznitev najetega poslovnega prostora. Po 6. točki 2. odst. 32. člena ZPP so okrožna sodišča ne glede na vrednost spora pristojna tudi za sojenje v gospodarskih sporih. Merila, ki opredeljujejo gospodarski spor, določa 1. odst. 481. člena ZPP. Ta velja tudi za spore iz najemnega in zakupnega razmerja, saj 2. odst. 481. člena ZPP uporabe meril iz 1. odst. 481. člena ZPP ne izključuje za spore iz najemnih in zakupnih razmerij. Ker pa sta obe pravdni stranki subjekta iz 1. točke 1. odst. 481. člena ZPP, je potrebno tudi v tovrstnih sporih (iz najemnih in zakpnih razmerij) postopati po pravilu o postopku v gospodarskih sporih. Za sojenje je zato ne glede na vrednost spora po 6. točki 2. odst. 32. člena ZPP stvarno pristojno okrožno sodišče (tako tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III R 32/99). Okrožno sodišče v Ljubljani je torej pravilno odločilo, da je stvarno pristojno za odločanje v predmetnem sporu, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zoper navedeno odločitev prvostopenjskega sodišča na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica v pritožbi zatrjuje, da tožeča stranka ni več lastnik poslovnega prostora, ker je bil ta vrnjen v denacionalizacijskem postopku B.B., in v zvezi s tem očita prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno prevalitev dokaznega bremena o tem dejstvu na toženo stranko, ker ta ne more priti do odločb upravnih organov. Tožena stranka, ki se sklicuje na dejstvo izgube lastninske pravice tožeče stranke na spornem poslovnem prostoru zaradi vrnitve le-tega denacionalizacijski upravičenki, bi to dejstvo morala tudi dokazati. Če namreč tožeča stranka trdi, da odločba o vrnitvi poslovnega prostora denacionalizacijskii upravičenki ni bila izdana, take neobstoječe odločbe ne more predložiti. Obstoj odločbe, na katero se tožena stranka sklicuje, bi torej morala dokazati tožena stranka sama. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (1. odst. 7. člena in 212. člen ZPP). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uveljavljala zahtevka na vrnitev sredstev v višini neamortiziranih vlaganj, v pritožbi pa tudi pritrjuje ugotovitvam in stališču prvostopenjskega sodišča, da ne gre za najemno razmerje, sklenjeno pred 31.12.1993, za katerega bi veljala določila novele ZPSPP (Ur. l. RS 31/2000) o povrnitvi vlaganj najemniku in odpovedi najemne pogodbe po 35.c členu. Glede na navedeno so vsa pritožbena izvajanja o vložitvi ogromnih finančnih sredstev tožene stranke v poslovni spor v tem sporu irelevantna. Po 26. členu v zvezi s 1. odst. 24. člena ZPSPP se pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjena za nedoločen čas, odpoveduje sodno. Najemodajalec mora skladno z 2. odst. 26. člena v odpovedi navesti, do katerega dne se mora najemnik izseliti iz poslovnega prostora in ga izročiti najemodajalcu. Upoštevaje predpisani minimalni enoletni odpovedni rok (primerjaj 2. odst. 24. člena ZPSPP), najemodajalec zahtevi iz 2. odst. 26. člena ZPSPP lahko zadosti le, če pri tem upošteva datum, ko je pri sodišču vložil odpoved najemne pogodbe, sicer bi bil tek enoletnega odpovednega roka odvisen od negotove okoliščine, kdaj bo sodišče odpoved najemne pogodbe uspelo vročiti najemniku - toženi stranki. Tožeča stranka tako ne bi mogla določno opredeliti datuma izpraznitve in izročitve poslovnega prostora in s tem njenega tožbenega zahtevka. Ob povedanem je zato nesprejemljivo pritožbeno stališče, da teče enoletni odpovedni rok šele od toženčinega prejema zahteve oziroma odpovedi najemne pogodbe. Tožena stranka se tudi neutemeljeno protivi izračunu stroškov postopka, ker naj bi bila vrednost spora 0,00 SIT. Kako oceniti vrednost spora, kadar gre za spor o obstoju najemnega razmerja, določa 42. člen ZPP, po katerem se kot vrednost spornega predmeta vzame enoletna najemnina, razen če gre za najemno razmerje, sklenjeno za krajši čas. Da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni pravilno upoštevalo meril iz 42. člena ZPP, pritožnica ni trdila. Njene pritožbene trditve so zato ostale preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Ker so se torej izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana odločba pa je tudi uspešno prestala uradni pritožbeni preizkus po 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo (353. člen ZPP) in sklep (2. točka 365. člena ZPP) sodišča prve stopnje.