Jedro

Končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva. To pa pomeni, da pri končnem zapisu ni predvidena niti pristojnost sodišča splošne pristojnosti niti pristojnost specializiranih sodišč, torej sodna pristojnost nasploh.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper končni zapis nadzorne komisije tožene stranke z dne 22.12.2003. Izpodbijani končni zapis je bil izdan na podlagi tožnikovega ugovora na zapisnik o opravljenem rednem nadzoru z dne 10.9.2003. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil tožbo na ugotovitev neveljavnosti končnega zapisa pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, ki se je s sklepom z dne 21.12.2007, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tej zadevi in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Upravno sodišče v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je v obravnavanem primeru nadzorna komisija tožene stranke opravila redni nadzor in izdala končni zapis v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami), Pravilnikom o nadzoru nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb (Pravilnik) in Zakonom o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 9/92, s spremembami in dopolnitvami). Ugotavlja, da iz povzetih materialnopravnih določb ne izhaja, da je zoper končni zapis, izdan v postopku nadzora pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev, dopusten upravni spor. Končni zapis je bil izdan lahko le na podlagi pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, s katero sta stranki določili vrsto, obseg in kakovost programa in tudi nadzor nad izvajanjem pogodbe. Po presoji sodišča izpodbijani končni zapis ni bil izdan v upravnopravnem razmerju, prav tako nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, in ne gre za upravno stvar, ker ni s predpisom določeno, da mora organ v tej stvari voditi upravni postopek, v upravnem postopku tudi ni bilo odločeno in ni bila izdana upravna odločba oziroma to zaradi varstva javnega interesa ne izhaja iz narave stvari. Tožnik se v pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami ZUS-1. Upravno sodišče bi moralo zadevo poslati kot (negativni) kompetenčni spor v reševanje Vrhovnemu sodišču. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbah 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena). Upravni akt po ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena). Upravna zadeva pa je po določbi 2. člena ZUP odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava; za upravno zadevo pa se šteje tudi, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari.

V obravnavanem primeru z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke ampak je z njim nadzorna komisija tožene stranke ugotovila določene nepravilnosti, ki lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med izvajalcem storitev (tožnikom) in med zdravstvenim zavodom (toženo stranko), ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev. To pa pomeni, da bo šele na podlagi teh ugotovitev tožena stranka odločala o morebitnih ukrepih zoper tožnika, pri čemer pa tudi ne gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil, temveč za uveljavljanje pogodbenih civilnopravnih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Glede na navedeno končni zapis nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določb 2. člena ZUP.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izpodbijani končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva. To pa pomeni, da pri končnem zapisu ni predvidena niti pristojnost sodišča splošne pristojnosti niti pristojnost specializiranih sodišč, torej sodna pristojnost nasploh. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo v podobnih primerih (VIII R 9/2005, I Up 663/2007, X Ips 268/2008, I Up 280/2008, I Up 180/2008). Tudi materialna predpisa, ki se uporabljata v obravnavanem primeru (ZZVZZ in ZZDej), za opravljanje nadzora nad izvajanjem programov zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb, ne določata vodenja upravnega postopka, niti izdajanja upravnih odločb. V obravnavani zadevi je sicer sodišče prve stopnje odločilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 namesto na podlagi 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, vendar ta pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost odločitve, saj je v obeh primerih odločitev o zavrženju enaka.

Sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni sprožilo spora o pristojnosti, vendar po presoji pritožbenega sodišča to ni vplivalo na zakonitost odločitve. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je namreč v podobnem primeru, ko je bil sprožen kompetenčni spor (VIII R 9/2005), že zavzelo stališče, da končni zapis ne uživa samostojnega sodnega varstva, kar pomeni, da odločanje o sporu glede končnega zapisa ne spada v sodno pristojnost. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi 76. člena v povezavi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.