Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja priznalo tožniku denarno terjatev glede na prirast vrednosti toženkinega solastninskega deleža na nepremičnini in ne glede na vrednost dejanskega vložka v investicije. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje priznalo vrednost samih vlaganj.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se II. tč. izreka sodbe spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 9.103,00 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožeče stranke ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Tožnikove navedbe in tožbeni zahtevek_

1. Tožnik je v deležu 3/8 solastnik nepremičnine,1 na kateri stoji stavba, toženka pa v deležu 5/8. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je v dogovoru s toženko, ki je njegova mama, vlagal v nepremičnino, zato se je znatno povečala njena vrednost. Tožnik je zato s primarnim zahtevkom zahteval, da mu toženka prizna solastninsko pravico na nepremičnini do 7/10 do celote in da mu izstaviti za vpis lastninske pravice primerno listino, podredno pa, da mu toženka iz naslova neupravičene obogatitve plača 173.675,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila, ker se je vrednost nepremičnine zaradi vlaganj povečala in s tem tudi vrednost toženkinega solastniškega deleža. _Dosedanji potek postopka2_ _Odločitev sodišča v prve stopnje v prvem sojenju in odločitev pritožbenega sodišča_

2. Sodišče je s sodbo P 240/2010 z dne 16. 9. 2013 zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek.3 Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov podredni tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 266/2014 z dne 18. 6. 20144 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

_Odločitev sodišča prve stopnje v drugem sojenju in odločitev pritožbenega sodišča_

3. Sodišče prve stopnje je s sodbo P 201/2014 z dne 6. 12. 20165 tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da tožencu plača 40.971,87 EUR, v presežku je tožbeni zahtevek (do zneska 173.675,00 EUR) zavrnilo ter tožniku naložilo, da plača toženki pravdne stroške v višini 3.483,59 EUR. Tožnik je vložil pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, toženka pa zoper odločitev o glavni stvari. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 511/2017 z dne 8. 3. 20176 pritožbama ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

_Odločitev sodišča prve stopnje v tretjem sojenju_

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 12.415,00 EUR v roku petnajstih dni od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od poteka izpolnitvenega roka in tečejo do plačila. Odločilo je še, da se „v presežku nad dosojenim zneskom do vtoževanih 173.675,50 EUR zahtevek zavrne“ (I). Tožniku je naložilo, da je dolžan plačati toženki pravdne stroške v višini 1.537,47 EUR (II).

_Povzetek tožnikovih pritožbenih navedb_

5. Tožnik vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da se je tekom pravdnega postopka vrednost spornega predmeta spremenila. Ker tožnik ni vložil pritožbe zoper II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje P 201/2014 z dne 6. 12. 2016, s katero je sodišče zavrnilo njegov podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo nad zneskom v višini 40.971,87 EUR, vrednost spornega predmeta ni bila več 173.675,50 EUR, kot je to pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo sodišče prve stopnje. Vrednost spornega predmeta je 40.971,87 EUR. Tožnik je zato po višini uspel s približno 43 % in ne s 36 %, kot je to ugotovilo sodišče, zato bi morala toženka povrniti tožniku 43 % stroškov, tožnik pa toženki 57 % njenih stroškov, po pobotanju stroškov pa bi morala toženka povrniti tožniku 1.650,98 EUR.

_Povzetek toženkinih pritožbenih navedb_

6. Toženka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da so razlogi v sodbi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je kot pravno podlago upoštevalo poslovodstvo brez naročila, hkrati pa je v obrazložitvi sodbe navedlo, da za obligacijski zahtevek, kot ga uveljavlja tožnik, velja obogatitveni in ne vrnitveni princip. Sodišče je izpovedbe prič upoštevalo selektivno in jih je interpretiralo drugače, kot so izpovedovale. Iz zaslišanja prič, ki jih sodišče ni upoštevalo, izhaja, da toženka soglasja h gradnji ni dala, da je gradnji nasprotovala in da jo tožnik ni prosil za dovoljenje. A. A. je povedal, da se tožnik ni posvetoval s toženko o vlaganjih in da je bilo v času gradnje veliko prepirov, D. D. pa, da je toženka nasprotovala zamenjavi strehe. O dogovorih med pravdnima strankama ni vedela ničesar povedati tožnikova žena (M. M.). Izpovedala je, da se toženka ni strinjala z zamenjavo notranjega stopnišča, ni pa se spomnila nobenih vlaganj, za katera bi soglasje dala toženka naknadno. Pojasnila je, da toženka soglasja ni dala, ker je želela nagajati. C. B. je izpovedala, da je toženka gradbenim delom nasprotovala, da tožnik ni seznanil toženke, da bo porušil staro hiši in da so bili odnosi med pravdnima strankama slabi. Izpovedbo priče C. B. glede rušenja stare hiše je sodišče povzelo v nasprotju z njeno izpovedbo, ker ni izpovedala, da toženka ni nasprotovala rušenju stare hiše. Toženka je izpovedala, da za vlaganja ni dala soglasja in da tožnik ni nikoli ničesar vprašal in da je naknadno dala soglasje za izgradnjo garaže, ki je bila zgrajena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Pojasnila je še, da za legalizacijo prizidka tožnik ni imel njenega soglasja, da ni želela centralnega ogrevanja, ker ga ni potrebovala in da za delavce ni nikoli kuhala. Ugotovitev sodišča, da je toženka močna ženska, ki je želela imeti položaj gospodarja v hiši, nima podlage v dokazih. Tudi iz izpovedbe tožnika izhaja, da je vlagal v hišo kljub nasprotovanju toženke in da za prizidek in za centralno ogrevanje ni imel soglasja toženke. Ugotovitve sodišča, da si tožnik ne bi upal izvajati del, ker bi se toženka "kregala", je v nasprotju z izpovedbami prič, da je bil med gradnjo ves čas prepir in da toženka ni dala soglasja za gradnjo, ker je želela nagajati. Sodišče je spregledalo, da je toženka soglasje za legalizacijo garaže dala naknadno in da se pred izgradnjo tožnik s toženko ni posvetoval. Sodišče je zapisalo, da je toženka opozarjala tožnika, da zlorablja svoj položaj, da pa je konkludentno soglašala z vlaganji, ki jih sama uporablja. Tudi če bi bilo to res, to ne bi pomenilo soglasja za gradnjo. S tem stališčem je sodišče izključilo lastninsko avtonomijo toženke, hkrati pa omogočilo prevlado tožnika, ki je deloval samovoljno.7 V sodni praksi je posel nujen za vzdrževanje stvari, kadar bi bilo z njim nerazumno odlašati, ker obstaja abstraktna nevarnost škode oziroma bi se poslabšali pogoji bivanja.8 Tudi če bi streha res zamakala in bi bila stara hiša nevarna za zdravje, bi tožnik lahko vložil predlog za ureditev razmerij med solastniki. Zmotna je ugotovitev sodišča, da terjatev ni zastarala. Tožnik ni dokazal, da je vlaganje izvršil v prepričanju nasprotne dajatve toženke in da je zasledoval cilj, ki se ni uresničil. Toženka je navajala, da so vlaganja, zlasti prizidek s kurilnico, nelegalna gradnja, garaža pa je neskladna gradnja, kar je treba upoštevati pri ugotavljanju vrednosti vlaganj. Z izgradnjo navedenih objektov se je vrednost nepremičnine zmanjšala. Ker toženka z vlaganji ni soglašala, ni (bila) dolžna dati soglasje za legalizacijo, ker bi se iz tega razloga vrednost nepremičnine zmanjšala.9 Sodišče je kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je tožniku priznalo vlaganja v kanalizacijo, ker iz obrazložitve sodbe izhaja, da je toženka financirala del izgradnje kanalizacije, kar je dokazala v postopku, vendar je sodišče v tem delu priznalo investicijo le tožniku. Glede uporabe verande v prizidku, sodišče ni upoštevalo, da toženka mora uporabiti verando za dostop, ker je bila prejšnja veranda zazidana. Enako velja za stopnišče. Tožnik je odstranil obstoječe stopnišče in naredil novo stopnišče, zato obogatitev ni podana. Toženka ima dostop v klet skozi poseben vhod neposredno z dvorišča. Glede kletnih prostorov je sodišče napačno ugotovilo, da jih uporablja toženka, dejansko jih uporablja tožnik. Glede zunanje ureditve sodišče ni upoštevalo, da je asfaltiranje delno plačala toženka oziroma v njenem imenu B. B., kar izhaja iz listin, ki jih je predložil tudi tožnik. Tožnik je škarpo izdelal tako, da je navozil zemljo od izkopa za prizidek in garažo. Neobrazložena in zmotna je odločitev o stroških postopka. Tožnik je s stvarnopravnim zahtevkom v celoti propadel, z obligacijskim zahtevkom pa je uspel le do višine 7 %.

_Odgovor na pritožbo_

7. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

_Presoja utemeljenosti pritožb_

8. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

_Glede kršitev pravil pravdnega postopka_

9. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

10. Pritožba toženke utemeljeno opozarja na protispisnost povzete izpovedbe C. B., ki je izpovedala, da toženka ni dala soglasja za rušenje stare hiše, kar pa ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Neutemeljeno pa pritožba toženke zatrjuje, da ima sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker razlogi v sodbi niso jasni in so si med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje bi sicer v sodbi lahko povzelo in se opredelilo bolj določno do izpovedb pravdnih strank in prič, kar bi še bolj prepričljivo potrdilo argumente sodišča prve stopnje, da je toženka soglašala z vlaganji in da je tožnik utemeljeno pričakoval, da mu bo toženka iz naslova vlaganj priznala večji solastninski delež. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti tožnikovega obligacijskega zahtevka upoštevalo obogatitveni in ne vrnitveni princip, kot je to v postopku uveljavljal tožnik, s tem, da je dodatno upoštevalo le tista vlaganja, ki so bila koristna in nujna oziroma za katera je obstajalo soglasje med pravdnima strankama, ostalih vlaganj pa sodišče tožniku ni priznalo.

_Glede zastaranja terjatve_

11. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 511/201710 pojasnilo, da načeloma velja, da terjatev iz naslova neopravičene obogatitve zapade v trenutku, ko se prikrajšana in obogatena stranka seznanita, da je prišlo do neopravičene obogatitve, torej ko se seznanita z vzročno zvezo med prikrajšanjem in okoriščenjem, vendar zahtevki iz neopravičene obogatitve ne nastanejo le v primerih, ko kasneje odpade pravna podlaga, ampak tudi v primerih, ko nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. Gre za izjalovljeno pričakovanje, zato je odločilno, kdaj se je izjalovil namen, zaradi katerega je tožnik opravil vlaganja v korist toženke.

12. Sodišče prve stopnje je ta odločilna dejstva ugotovilo. Upoštevalo je, da je tožnik sin od toženke, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine, da soposest na nepremičnini izvršujeta oba solastnika in da je tožnik v letu 2010 izvedel, da se je toženka s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezala svoj delež prenesti na hčer (C. B.),11 s tem pa so se izjalovila tožnikova utemeljena pričakovanja, da mu bo toženka priznala višji solastninski delež na hiši. 13. Če se pri tem upošteva, da je bilo sprva predvideno, da bo prostore, ki jih je preuredil tožnik, preuredila C. B., ki je od obnove iz osebnih razlogov odstopila, kar je bil tudi razlog, da je z obnovo pričel tožnik, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v dobri veri, da mu bo toženka zaradi vlaganj priznala višji solastninski delež na hiši, kasnejša zaostritev sporov med pravdnima strankama pa je botrovala temu, da se je toženka s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezala svoj delež prenesti na svojo hčer. Navedena pogodba je zagotovo tisto pravno dejanje, od katerega dalje tožnik ni bil več v dobri veri, da mu bo toženka priznala višji solastninski delež zaradi vlagaj, prav tako pa je s to pogodbo tudi izkazano, da med pravdnima strankama niso obstajali tako hudi spori, kot to zatrjuje toženka, saj bi v nasprotnem toženka takšno pogodbo s hčerjo sklenila že pred letom 2010. 14. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da zaradi teh dejstev tožnikova terjatev iz naslova vlaganj, zaradi katerih se je povečala vrednost toženkinega solastniškega deleža na nepremičnini, ni zastarala.

_Glede dokazne ocene_

15. Toženka je v postopku večkrat izpostavila in izpovedala, da za večino tožnikovih vlaganj ni dala soglasja oziroma da je vlaganja tožnik izvršil kljub njenemu nasprotovanju, pa vendar je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, da so te navedbe zgolj njen obrambni manever. Te ugotovitve sodišče črpa iz izpovedb strank in prič ter nenazadnje iz sosledja dogodkov, ki so povezani z vlaganji in gradbenimi posegi. Toženka je zatrjevala, da je nasprotovala vsem posegom, kasneje pa je navedla, da je dala soglasje za gradnjo kurilnice in garaže. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni najti razloga, zakaj bi toženka dala soglasje za gradnjo kurilnice in garaže, potem pa bi se upirala, da se ji v njeno etažo napelje centralni ogrevalni sistem, s tem, da ni odločilno, kot to izpostavlja pritožba, da je toženka soglasje za gradnjo garaže dala naknadno. Toženka zatrjuje, da ni dala soglasja za gradnjo stopnic, izpovedala pa je, da je tožnik „popravil stopnišče, da pa bi bilo bolj enostavno, če bi stopnice podrl in naredil kovinsko konstrukcijo, ne pa da je stopnice dobetoniral“. Toženka tudi trdi, da ni dala soglasja za asfaltiranje dvorišča, hkrati pa zatrjuje, da naj bi del teh stroškov plačala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da se brez pristanka toženke gradbeni posegi ne bi izvedli, kar je ugotovilo tako na podlagi zaslišanja pravdnih strank, kakor tudi izpovedb prič. Dokazna ocena teh izpovedb prepričljivo potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka s svojo avtoriteto dolgo časa imela položaj gospodarja v hiši.12 Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se nasprotovanja gradbenim posegom začela šele tedaj, ko so se odnosi med pravdnima strankama ohladili do te mere, da se je toženka bolj navezala na svojo hčer C. B., ko pa so bila vlaganja že zaključena. Če bi med pravdnima strankama v času gradbenih del obstajala tako intenzivna nasprotovanja, kot jih želi prikazati toženka, in če bi toženka vseskozi nasprotovala gradbenim posegom ter če bi obstajali glede gradbenih posegov tako močna nesoglasja med pravdnima strankama, potem ni najti utemeljenega razloga, zaradi katerega toženka ni uveljavila pravnega varstva, s katerim bi lahko preprečila gradbene posege in hkrati vzpostavila prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je toženka izpovedala, da posameznim vlaganjem ni izrecno nasprotovala. Vlaganja toženka uživa in uporablja, kar je le dodaten dokaz, da je toženka soglašala z vlaganji oziroma da je tudi s konkludentnimi dejanji dovolila tožniku posege v solastno nepremičnino. Toženka je tudi izpovedala, da je tožencu posojala denar za gradnjo; zakaj bi tako ravnala, če je nasprotovala gradnji, s tem, da je tudi pazila toženčeve otroke ter občasno kuhala delavcem in jim nosila pijačo ter kupovala za njih hrano,13 kar izhaja iz izpovedb prič. Iz teh razlogov je pravilno stališče, da posegi tožnika v solastno stvar niso povzročili izključitev lastninske avtonomije toženke in tudi ne prevlade tožnika kot solastnika ter da njegova ravnanja niso bila samovoljna, s tem, da so bila hkrati koristna in tudi nujna ter zaradi katerih se je vrednost nepremičnine povečala. Iz teh razlogov tudi odločbe na katere se sklicuje pritožba, za presojo v tem sporu niso primerljive.

16. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je D. D. izpovedala, da ji je toženka rekla, „da strehe ne bi bilo treba zamenjati“, vendar je hkrati tudi pojasnila, da je streha puščala in je bilo treba streho zamenjati ter da je toženka soglašala z gradbenimi posegi. Sodišče prve stopnje se do izpovedbe A. A., ki je izpovedal, da „se tožnik ni posvetoval s toženko o vlaganjih in da je bilo v času gradnje veliko prepirov“ res ni opredelilo, pa vendar je na podlagi ostalih dokazov prepričljivo ugotovilo, da je toženka z vlaganji soglašala in da jih tudi sprejela. Ni pa tudi sporno, da so vedno obstajali spori med med tožnikom oziroma njegovo družino in toženko. Glede izpovedbe tožnikove žene pa pritožba spregleda, da je priča izpovedala, da je toženka strinjala z vlaganji in da je „vedno rekla, naj dela, saj bo vse njegovo.“

17. Obnova strehe je bila del potrebnega vzdrževanja, zato pritožbeno sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje.14

18. Nobenih nasprotij ni v sodbi glede financiranja kanalizacije. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve navedlo, da je toženka plačala določene stroške vlaganj, ki so povezani s kanalizacijo, vendar je v 19. točki obrazložitve sodišče pojasnilo, da so si stroške izgradnje kanalizacije delili za tisti skupni del kanalizacijske napeljave, kjer sta se na glavnem vodu obe kanalizaciji (hiša B. družine in hiša pravdnih strank) združili do ceste, v delu, kjer je kanalizacija vodila do hiše pravdnih strank pa je stroške v celoti kril tožnik. Okoliščina, da je toženka plačala stroške, ki so s temi gradbenimi deli nastali C. B., za ta postopek ni odločilna. Sodišče prve stopnje je ta dejstva pravilno ugotovilo na podlagi izpovedb tožnika in C. B. 19. Toženka je dala soglasje za izgradnjo kurilnice, kjer se nahaja sistem centralnega ogrevanja, zato že iz tega razloga niso prepričljive njene trditve, da je nasprotovala namestitvi centralnega ogrevanju v hiši, ker je imela ogrevanje na drva. Tudi koristi zaradi katerih je bila ta napeljava speljana tudi v prostore toženke, dodatno potrjujejo, da se je s tem posegom strinjala, kar pravilno v sodbi pojasnjuje sodišče prve stopnje.

20. Toženka se je strinjala z graditvijo prizidka, kar pomeni, da je s tem tudi strinjala z načinom uporabe njenega dela stanovanjske hiše, ki je neločljivo povezan z uporabo na novo narejene verande in balkona, kar toženka vsakodnevno uporablja, kar pomeni, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi lahko uporabila prejšnjo verando, ki je bila zazidana zaradi prenove.

21. Glede sanacije stopnišča se je pritožbeno sodišče že opredelilo, dodaja pa, da je sodišče prve stopnje priznalo tožniku le stroške sanacije stopnišča za del, ki ga uporablja tudi toženka, ne pa za tisti del, ki v nadaljevanju vodi do tožnikovih bivalnih prostorov.

22. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka uporablja samo kletne prostore v starem delu hiše. Sodišče prve stopnje se je glede načina uporabe novega kletnega dela (poleg kurilnice in prostora cisterne) pravilno oprlo na izpovedbe prič, pravilno pa je tudi ugotovilo, da te kletne prostore tudi uporablja toženka in da so ji v korist. 23. Ureditev asfaltne poti in gradnja škarpe je bila potrebna zaradi neoviranega dostopa do hiše, glede toženkinega soglasja pa sodišča pravilno izpostavlja, da je toženka uporabo dovozne poti dovolila tudi družini B., hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je bilo treba makadamsko pot utrditi in na ta način preprečiti nastajanje nadaljnje škode. Okoliščina, da po mnenju toženke škarpa ni bila kvalitetno izdelana ni odločilna, toženka pa v tem delu tudi ni oporekala vrednosti investicije, kot jo je ugotovil izvedenec, kar je sodišče prve stopnji v sodbi tudi upoštevalo.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka z izgradnjo prizidka dala soglasje, sodišče prve stopnje pa utemeljeno ni priznalo tožnikovega vložka v dve nadzidani etaži, ker se toženka s takšno gradnjo ni strinjala. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče priznalo vse stroške tožnika v gradbeno adaptacijo objekta.

25. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo rušenje stare hiše, kjer je toženka hranila koruzo in čebulo, nujno potrebno, ker je hiša zaradi propadanja predstavljala varnostni problem in zdravstveno tveganje. Rušenje je bilo potrebno zaradi varnosti vseh stanovalcev, s tem, da stara hiša tudi ni več služila svojemu namenu. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja tudi ugotovilo, da rušenje hiše ni doprineslo k povečanju vrednosti nepremičnine.

26. Vrednost nepremičnine zaradi nekaterih vlaganj, ki (še) niso legalizirane, iz razloga, ker toženka ne želi dati soglasja, ni manjša, zato so tudi v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene.15

27. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja priznalo tožniku denarno terjatev glede na prirast vrednosti toženkinega solastninskega deleža na nepremičnini in ne glede na vrednost dejanskega vložka v investicije. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje priznalo vrednost samih vlaganj.16 _O stroških postopka pred sodiščem prve stopnje_

28. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje upoštevalo, da je tožnik uspel s tožbenim zahtevkom v višini 12.415,00 EUR in da se je vrednost spornega predmeta med postopkom spreminjala. V prvem sojenju je bila vrednost spornega predmeta po primarnem zahtevku in podrednem zahtevku 173.675,50 EUR. V drugem sojenju je bil predmet odločanja (le) podredni zahtevek na plačilo 173.675,50 EUR in tretjem pa je bila vrednost spornega predmeta še 40.971,87 EUR. Tožnikov uspeh v prvem in drugem sojenju je 7,15 % in v tretjem sojenju 30 %. Tožniku so bili priznani stroški po stroškovniku17 in za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 2019, hkrati pa tudi stroški za sodne takse (3.441,60 EUR) in stroški izvedenca (2.870,29 EUR), kot jih je priznalo sodišče prve stopnje.

29. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da se je dokaz z izvedencem izvedel v drugem sojenju in v tretjem sojenju. Pritožbeno sodišče je stroške izvedenca prepolovilo (2.870,29 EUR : 2 = 1.435,14 EUR) in tako za drugo sojenje tožniku glede na uspeh (7 %) priznalo 100,45 EUR in za tretje sojenje glede na uspeh (30 %) 430,55 EUR, skupaj 531,00 EUR.

30. Za prvo sojenje so tožniku priznani stroški: za nagrado za postopek v višini 1.487,20 EUR, za nagrado za narok 1.372,80 EUR, za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom 1.830,40 EUR (skupaj 4.690,40 EUR), za materialne stroške 6,60 EUR (tožnik je priglasila za celoten postopek materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče razdelilo na tri dele) in za obdelavo dokumentov 26,50 EUR (priglašeni znesek v višini 79,50 EUR še razdelilo na tri dele - kar je skupaj 4.723,50 EUR), za DDV 1.039,17 EUR (skupaj 5.763,00 EUR), za sodno takso 2.724,00 EUR, kar je skupaj 8.487,00 EUR. Glede na uspeh (7 %), je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 594,00 EUR.

31. Za drugo sojenje so tožniku priznani stroški: za nagrado za postopek v višini 1.487,20 EUR, za nagrado za narok 1.372,80 EUR in za nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom 225,60 EUR, kar predstavlja skupni znesek v višini 3.085,60 EUR, za materialne stroške 6,60 EUR, za izdelavo dokumentacije 26,50 EUR (skupaj 3.118,70 EUR), DDV 686,11 EUR (skupaj 3.804,81 EUR) in za sodno takso za pritožbo 600,60 EUR,18 skupaj 4.405,00 EUR. Glede na uspeh (7 %) je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 308,00 EUR.

32. Za tretje sojenje so tožniku priznani stroški: za nagrado za postopek 1.487,20 EUR, za nagrado za narok 1.372,80 EUR, za ogled 13,32 EUR, za materialne stroške 6,60 EUR, za izdelavo dokumentov 26,50 EUR, za sestavo pritožbe zoper sklep z dne 4. 11. 2019 50,00 EUR (skupaj 2.956,42 EUR), za DDV 650,41 EUR (skupaj 3.607,00 EUR) in za takso za pritožbo zoper sklep z dne 4. 11. 2019 33,00 EUR, kar je skupaj 3.640,00 EUR. Glede na uspeh tožnika (30 %) je tožnik upravičen do povračila stroškov v višini 1.092,00 EUR.

33. Skupaj so tožniku priznani stroški pred sodiščem prve stopnje v višini 2.525,00 EUR.

34. Pritožbeno sodišče je priznalo toženki pravdne stroške za postopek v višini 1.487,20 EUR in za narok 1.372,80 EUR (skupaj 2.860,00 EUR), za prevozne stroške 333,00 EUR (6 narokov – 150 km x 0,37), za materialne stroške 6,60 EUR (toženka je priglasila za celoten postopek materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče razdelilo na tri dele), skupaj 3.199,60 EUR, za DDV 703,91 EUR, skupaj 3.903,00 EUR. Toženkin uspeh v prvem sojenju je 93 %, kar pomeni, da je upravičena do stroškov v višini 3.630,00 EUR.

35. V drugem sojenju je toženka upravičena do: stroškov za postopek v višini 1.487,20 EUR, za narok 1.372,80 EUR, za pritožbo 1.830,40 EUR (skupaj 4.690,40 EUR), za stroške za prevoz 111,00 EUR, za materialne stroške 6,60 EUR (skupaj 4.808,00 EUR) in za DDV 1.057,80 EUR, kar je skupaj 5.865,00 EUR. Toženka je v tem delu postopka uspela z 93 %, kar pomeni, da je upravičena do stroškov v višini 5.455,00 EUR.

36. V tretjem sojenju so bili toženki priznani stroški: za nagrado za postopek 1.487,20 EUR, za narok 1.372,80 EUR (skupaj 2.860,00 EUR), prevozni stroški 111,00 EUR, materialni stroški 6,60 EUR (skupaj 2.977,60 EUR), za DDV 655,00 EUR, kar je skupaj 3.633,00 EUR. Glede na uspeh toženke v pravdi (70 %), je toženka upravičena do stroškov za ta del postopka v višini 2.543,00 EUR.

37. Skupaj so toženki priznani stroški pred sodiščem prve stopnje v višini 11.628,00 EUR.

38. Po pobotanju stroškov (11.628,00 EUR – 2.525,00 EUR) je tožnik dolžan plačati toženki 9.103,00 EUR.

_Odločitev pritožbenega sodišča_

39. Pritožbeni razlogi toženke so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožnika ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

_O stroških pritožbenega postopka_

40. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženka je deloma uspela s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov, ni pa uspela s pritožbo o glavni stvari, s katero je zahtevala, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tudi toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP), s tem, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Podrobneje glede oznake parc. št. glej tožbeni zahtevek na l. št. 3. 2 Pritožbeno sodišče povzema dosedanji potek postopku tudi iz razloga, ker bo na ta način bolj pregledna obrazložitev o stroških postopka. 3 L. št. 123-131. 4 L. št. 143-148. 5 L. št. 245-254. 6 L. št. 278-284. 7 Pritožba se sklicuje na sodbo in sklep VS RS II Ips 1216/2008. 8 Pritožba se sklicuje na sodbo in sklep VS RS II Ips 154/2018. 9 Pritožba se sklicuje na odločbi II Cp 1486/2015 in I Cp 609/2016. 10 Glej 7. tč. obrazložitve. 11 C. B. sta pravdni stranki tudi „odstopili“ del nepremičnine, na kateri si je zgradila hišo. 12 Kar potrjujejo ne le izpovedbi tožnika in njegove žene, marveč tudi izpovedbe C. B., B. B., J. J. in D. D. 13 Glej npr. izpovedbo C. B. 14 Podrobneje glej 12. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 15 V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz 24.-25. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Iz teh razlogov tudi ni primerljiva sodna praksa, na katero se v tem delu sklicuje pritožba ( I Cp 1486/2015 in I Cp 609/2016). 16 V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz 20.-23. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 17 L. št. 370. 18 L. št. 134.