Jedro

Odločitev nižjih sodišč o tem, da spada sporna nepremičnina v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno med zakonsko zvezo, je pretežno dejanske narave. Ugotoviti je bilo treba, kdaj sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo, kdaj je skupno življenje med njima prenehalo, kolikšen je bil ekonomski prispevek zakoncev pri ustvarjanju skupnega premoženja - tudi sporne nepremičnine - in ali je ta bila kupljena še v času skupnega življenja in iz skupnih denarnih prihrankov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da parc. št..., vpisana v vl. št. ... k.o... in na njej stoječa počitniška hišica, ki v zemljiški knjigi ni vknjižena, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank s solastninskim deležem tožnice do 1/3, toženca pa do 2/3. Zato je tožencu naložilo, da izstavi ustrezno zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice tožnice do 1/3, sicer bo to listino nadomestila sodba. V presežku je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje. Sodbi nižjih sodišč temeljita le na izpovedi tožeče stranke, izjave prič, ki jih je ta predlagala, pa niso analizirane. Ni ugotovljeno, kdaj je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za sporno nepremičnino. Dokazni postopek glede vprašanja, ali gre pri sporni nepremičnini za skupno premoženje pravdnih strank, ni bil natančen. Dokazom, ki jih je predložil toženec, sodišče ni verjelo. Pravdni stranki sta bili neenakopravno obravnavani. Ni prav, da sporna nepremičnina ni bila ocenjena. V postopku je tožena stranka dokazovala povečano vrednost nepremičnine s pričami.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev nižjih sodišč o tem, da spada sporna nepremičnina v skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno med zakonsko zvezo, je pretežno dejanske narave. Ugotoviti je bilo treba, kdaj sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo, kdaj je skupno življenje med njima prenehalo, kolikšen je bil ekonomski prispevek zakoncev pri ustvarjanju skupnega premoženja - tudi sporne nepremičnine - in ali je ta bila kupljena še v času skupnega življenja in iz skupnih denarnih prihrankov. V tej smeri ugotovljena dejstva so bila prosto dokazno ocenjena (8. člen ZPP), pri čemer je pravdnima strankama bila dana možnost, da se o vseh zahtevkih in stališčih nasprotne stranke izjavita (prvi odstavek 5. člena ZPP). Zato ne drži revizijska trditev, da sodbi nižjih sodišč temeljita le na izpovedi tožeče stranke in prič, ki jih je ona predlagala. Opredeljeno je tudi, kdaj in v kakšnih okoliščinah je toženec kupil sporno nepremičnino in zakaj je ta nakup bil opravljen tudi z denarjem tožnice. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena zato sodbama nižjih sodišč ni mogoče utemeljeno očitati. Revizija v tej smeri očitno ni zadovoljna s sprejeto dokazno oceno. Vendar pa po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tako je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi posebej opredelilo. Pomembna je predvsem ugotovitev, da je življenjska in zakonska skupnost pravdnih strank v maju 1988, ko je bila kupljena sporna nepremičnina, še obstajala. To posledično pomeni, da jo je treba uvrstiti v skupno, v zakonski zvezi pridobljeno premoženje in sicer ne glede na tedaj že dokazane odnose toženca z drugo partnerko. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je namreč njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR - Ur. list SRS, št. 14/89). Ta ugotovitev je v skladu z (tudi nesporno) ugotovljenimi dejstvi, da sta pravdni stranki med trajanjem zakonske zveze bili zaposleni in imeli dohodke, s katerimi sta - ob vsakdanjem trošenju, katerega večji del je krila tožnica - ustvarili prihranke. Toženec torej ne more uspešno trditi, da je kupil počitniško hišico, čeprav tik pred razpadom življenjske skupnosti, le iz svojega denarja. Njegove trditve, da si je denar za nakup sposodil, so namreč bile dokazno ocenjene in kot nedokazane zavrnjene. Revizijsko polemiko v tej smeri onemogoča že prej omenjena uporaba določbe tretjega odstavka 385. člena ZPP.

Po domnevi, ki jo uzakonja določba prvega odstavka 59. člena ZZZDR, sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. V tem primeru so navedena pravno odločilna dejstva, zaradi katerih ni bila sprejeta tožničina teza o enakih deležih in ki pogojuje toženčev večji, dvotretjinski delež. Revizija v smeri razmerja višine deležev sodbe sodišča druge stopnje niti podrejeno ne izpodbija, ker apriorno zavrača kakršenkoli tožničin prispevek. Zato je revizijsko sodišče v navedenem obsegu opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in ugotovilo, da je materialno pravo - opredelitev višine deležev na skupnem premoženju zakoncev - bilo prav uporabljeno. Primerjava prispevkov pravdnih strank v skupno premoženje (osebni dohodki, gospodinjsko delo) ne omogoča zniževanja tožničinega solastnega deleža. Revizijsko trditev, da ob ugotovljeni višini solastnih deležev ni bilo upoštevano, da je po razpadu zakonske skupnosti prišlo do vlaganj v nepremičnino, pri katerih tožnica ni sodelovala, je bila v sodbi sodišča druge stopnje pravno argumentirano zavrnjena. Po eni strani toženec zatrjevanih vlaganj ni konkretiziral, po drugi strani pa je res, da bi pripadal bivšemu zakoncu, ki po prenehanju zakonske zveze nadaljuje z gradnjo, stvarnopravni zahtevek le, če bi obstojalo soglasje strank o tem, da mu zaradi nadaljnje gradnje večji solastninski delež tudi pripada.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).