Jedro

Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.

Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

1."1. Odpravita se sklep tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2023 in odločba tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2023.

2.Tožeča stranka ima v letu 2023 pravico izrabiti 41 dni rednega letnega dopusta.

3.Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 591,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."

II.Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 24. 3. 2023 in 23. 5. 2023 in da ima tožnik v letu 2023 pravico izrabiti 41 dni rednega letnega dopusta. Odločilo je, da tožnik krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 420,00 EUR.

2.Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče pri odločanju izhajalo zgolj iz diskriminacije tožnika napram drugim javnim uslužbencem, ne pa tudi iz zatrjevane diskriminacije tožnika napram drugim zaposlenim na obrambnem področju. Do tega vprašanja se sodišče ni opredelilo, zaradi česar sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče je o zahtevku odločilo brez argumentacije, ki bi upoštevala konkretno dejansko stanje. Zaradi napačnega izhodišča se sodišče ni z ničimer opredelilo do tožnikovih trditev glede posredne diskriminacije, kot jo opredeljuje ZDR-1. Toženka je zaradi zakonsko predpisanega cenzusa priznala skupaj zgolj dodatnih 5 dni letnega dopusta, s čimer je brez razumljivega, pravno sprejemljivega razloga postavila tožnika v manj ugoden položaj napram drugim invalidom, ki še niso dopolnili 50 let starosti, kot tudi osebam, ki niso invalidi in so dopolnili starost 50 let. Kljub temu, da je bilo tožniku zaradi invalidnosti in starosti določenih skupno 10 dni dodatnega dopusta (5 dni za vsako osebno okoliščino posebej), ne more koristiti 5 dni dopusta, ker je invalid, in tudi ne 5 dni dopusta, ker je presegel starost 50 let. Uveljavlja kršitev 14. člena Ustave RS in se sklicuje na podobno zadevo Ustavnega sodišča RS št. U-I-101/18. Toženka za omejitev dopusta tožniku nima zakonitega cilja. Takšna omejitev ni potrebna. Toženka navidezno enakopravnost udejanja skozi "farso", ko tožniku prizna dodatnih 5 dni delovnega dopusta, vendar mu dovoli, da od skupno dodatnih 10 dni izrabi samo 5 dni. Glede na navedeno je sodišče zmotno presodilo, da ne gre za diskriminacijo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožnik je pri toženki zaposlen na uradniškem delovnem mestu višji svetovalec v Direktoratu A., Sektor B., Oddelek C. Toženka mu je v letu 2023 na podlagi drugega odstavka 97.g člena Zakona o obrambi (ZObr) in prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu (Pravilnik) določila pet dni dopusta po kriteriju dopolnjene starosti 50 let in pet dni dopusta po kriteriju invalidnosti, nato pa mu kljub izpolnjevanju pogojev po obeh kriterijih letni dopust omejila na pet dni. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da tožnik kljub izpolnjevanju pogojev po obeh kriterijih ne more presegati zakonskega maksimuma pet dni letnega dopusta.

6.Drugi odstavek 97.g člena ZObr določa, da kriterije za določitev dolžine letnega dopusta predpiše minister, in sicer tako, da se dopust glede na delovno dobo lahko poveča do 25 dni, za zahtevnost dela za največ 5 dni, za delovno uspešnost do 3 dni, zaradi delovnih pogojev do 10 dni in zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti do 5 dni.

7.Prvi odstavek 8. člena Pravilnika določa, da se delavcu letni dopust poveča zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti za skupno največ pet dni, in sicer:

delavcu, ki je dopolnil 50 let starosti za 5 dni letnega dopusta,

delavcu z najmanj 60 % telesno okvaro za 5 dni letnega dopusta,

delavcu invalidu za 5 dni letnega dopusta,

delavcu, ki neguje in varuje otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo v skladu s predpisi, ki urejajo družinske prejemke za 5 dni letnega dopusta in

za skrb za vsakega otroka do 15. leta starosti za 1 dan letnega dopusta.

8.Tožnik zahteva, da mu toženka namesto 36 dni letnega dopusta odmeri 41 dni letnega dopusta (od tega 5 dni iz naslova invalidnosti in 5 dni zaradi preseganja starosti), do katerih bi bil sicer upravičen. Zatrjuje, da je omejitev povečanja letnega dopusta na podlagi njegove invalidnosti in starosti na skupno največ pet dni diskriminatorna in v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Postavila naj bi ga v manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi (delavci) invalidi, ki še niso dopolnili starosti 50 let, kot tudi osebami, ki niso invalidi in so dopolnili starost 50 let. To naj bi pomenilo posredno diskriminacijo.

9.Sodišče prve stopnje je zahtevek za odpravo odločb toženke in priznanje še pet dni dodatnega letnega dopusta zavrnilo z utemeljitvijo, da tožniku ni bil omejen dopust zaradi starosti in invalidnosti, pač pa ob seštevku vseh kriterijev za odmero dopusta iz naslova socialnih in zdravstvenih razmer ter starosti skupaj, ki jih je izpolnjeval. Presodilo je, da določba prvega odstavka 14. člena Ustave RS ni bila kršena, saj citirani določbi ZObr in Pravilnika urejata omejitev dodatnih dni dopusta zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti na skupno največ pet dni za vse javne uslužbence, ki delajo na obrambnem področju.

10.Iz ustaljene ustavnosodne prakse izhaja, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeli. Drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do zatrjevane posredne diskriminacije tožnika napram drugim zaposlenim na obrambnem področju. Vseeno iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče do navedenega očitka opredelilo posredno, ko je (sicer zmotno) štelo, da tožbene navedbe presegajo okvir odločanja v tej zadevi, ker gre za ustavnopravno materijo, o kateri odloča Ustavno sodišče RS.

11.Sodišče v skladu s 125. členom Ustave RS odloča na podlagi Ustave RS in zakona. To pomeni, da so sodišča tista, ki so poklicana k razlagi zakonskih določb, a jih morajo razlagati ustavnoskladno. Če je mogoče zakonske določbe razlagati na več načinov, je v pristojnosti sodišč, kako jih bodo v skladu s pravili razlage pravnih norm razlagala, toda pri tem ne smejo izbrati razlage, ki bi hkrati pomenila kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine.

12.Določbi drugega odstavka 97.g člena ZObr v delu, ki določa povečanje letnega dopusta "zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti do 5 dni", in prvega odstavka 8. člena Pravilnika v delu, ki določa omejitev letnega dopusta za skupno največ 5 dni zaradi navedenih primerov, sta bili že predmet razlage v zadevi X Pdp 1690/2014 z dne 19. 2. 2015, na katero se sklicuje toženka. V tej zadevi je pritožbeno sodišče obrazložilo, da dejstvo, da je ZObr v drugem odstavku 97.g člena izrecno določil, da se letni dopust zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti lahko poveča do 5 dni, pomeni, da je z zakonom, ki velja za delavce na obrambnem področju določeno, koliko največ lahko znaša to povečanje. Štelo je, da je določba 8. člena Pravilnika o tem, da se letni dopust delavcu zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti skupno poveča največ za 5 dni, v skladu z ZObr.

13.Čeprav jezikovna razlaga drugega odstavka 97.g člena ZObr lahko omogoča zaključek, da gre pri socialnih in zdravstvenih razmerah ter starosti za enoten sklop kriterijev z zgornjo mejo pet dni, jo je treba razlagati ustavnoskladno, tj. ob upoštevanju prepovedi diskriminacije oziroma splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, ki glede na vsebino zahtevka predlagatelja ni bila predmet presoje v navedenem kolektivnem sporu. S tem v zvezi je treba izhajati tudi iz kasnejšega judikata Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 17/2019 z dne 7. 5. 2019 in odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-101/18, Up-276/18 z dne 6. 5. 2021, ki se sicer neposredno ne nanašata na določitev dodatnih dni letnega dopusta delavcem na obrambnem področju.

14.Ustava RS v prvem odstavku 14. člena določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-101/18, Up-276/18 z dne 6. 5. 2021, kot osebno okoliščino, ki ni izrecno navedena v Ustavi, štelo tudi starost. Presodilo je, da je pravica do letnega dopusta kot človekova pravica na podlagi petega odstavka 15. člena v zvezi z 8. členom Ustave RS priznana tudi z Ustavo RS.

15.Razlaga, da delavcu na obrambnem področju na podlagi drugega odstavka 97.g člena ZObr pripada skupno največ pet dni letnega dopusta, ne glede na to, ali so pri njem podane vse navedene okoliščine ali le ena izmed njih, posega v uresničevanje človekove pravice do dopusta. Takšna razlaga, kot jo je sprejela toženka, dejansko prizadene tiste delavce na obrambnem področju, ki so hkrati osebe določene starosti in invalidi v smislu prvega odstavka 14. člena Ustave RS. Zaradi razlage toženke je bil tožnik s tema osebnima okoliščinama glede uresničevanja pravice do plačanega letnega dopusta obravnavan manj ugodno, kar pomeni poseg v njegovo pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.

16.Takšna razlaga ni ustavno dopustna. Toženka se je v postopku na prvi stopnji zgolj pavšalno sklicevala na legitimni cilj omejitve števila dni letnega dopusta po kriterijih socialnih in zdravstvenih razmer ter starosti, in sicer na naravo dela na obrambnem področju, preprečevanje prekomerne odsotnosti kadra ter zagotavljanje nemotenega operativnega delovanja in funkcionalnosti obrambnega sistema. Tudi če bi bilo mogoče navedene razloge šteti za zakonit cilj, toženka ni pojasnila, da je omejitev dopusta tožniku iz naslova invalidnosti in starosti na skupno pet delovnih dni potreben, še manj pa nujen ukrep za doseganje navedenih ciljev. Ne izkaže, da ciljev ne bi bilo mogoče doseči z drugimi, milejšimi sredstvi, ki bi manj posegla v pravico tožnika do enakega obravnavanja.

17.Pomemben je tudi namen citirane določbe ZObr oziroma narave in namena pravice do letnega dopusta. Iz sodne prakse SEU izhaja, da je letni dopust namenjen počitku in regeneraciji delavčevega zdravja, predvsem pa skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. Regeneracija delavčevega zdravja in delavčevih zmožnosti med dopustom v prihodnjem obdobju zmanjšuje možnosti za nastanek nesreč pri delu, poklicnih bolezni in invalidnosti delavcev. Določitev dodatnih dni letnega dopusta zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti v drugem odstavku 97.g člena ZObr očitno temelji na tem, da delavec zaradi teh okoliščin potrebuje dodatni dopust, da bi se dosegel namen letnega dopusta. Če bi zakonodajalec želel določiti, da za vse navedene okoliščine pripada pet dni letnega dopusta, ne glede na to, ali so podani vsi trije navedeni primeri ali pa le eden, bi določbo moral oblikovati drugače. Namesto besedne zveze "do 5 dni" bi določil "do skupno 5 dni".

18.Glede na navedeno je določbo drugega odstavka 97.g člena ZObr treba ustavnoskladno razlagati tako, da se dodatni dnevi letnega dopusta zaradi socialnih ter zdravstvenih razmer in starosti med seboj ne izključujejo, temveč seštevajo.

19.Pravilnik v prvem odstavku 8. člena jasno določa, da se delavcu letni dopust poveča zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti za skupno največ pet dni. Ustavno sodišče je v zadevah št. U-I-208/14 z dne 23. 12. 2014 in U-I-213/14 z dne 8. 1. 2015 odločilo, da navedeni akt ni predpis, temveč je interni akt delodajalca, zato za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti ni pristojno. Skladnost internega akta delodajalca z zakonom in Ustavo RS se zato presoja v delovnem sporu.

20.Kot rečeno ZObr določa kumulacijo pet dodatnih dni letnega dopusta za vsako socialno oziroma osebno okoliščino posebej, zato toženka v internem aktu pravice do dodatnih dni letnega dopusta ni mogla urediti tako, da delavcu na obrambnem področju za vse navedene okoliščine pripada skupaj največ 5 dni letnega dopusta. Pravilnik z omejitvijo trajanja letnega dopusta za vse navedene okoliščine na skupaj 5 dni oži pravico iz ZObr, saj ta pravico do dodatnih pet dni letnega dopusta daje za vsako osebno in socialno okoliščino posebej. Ureditev v 8. členu Pravilnika v navedenem delu je torej v nasprotju z drugim odstavkom 97.g člena ZObr in, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi s prepovedjo diskriminacije iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v prvem odstavku 6. člena delodajalcem nalaga obveznost enake obravnave delavcev ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških.

V drugem odstavku 6. člena ZDR-1 so našteti vidiki delovnega razmerja, v zvezi s katerimi mora delodajalec delavcem zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine, in sicer je to pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, delovnih razmerah, delovnem času, odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa tudi pri odsotnostih z dela ter pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah in delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno velja tudi za letni dopust.

V tretjem odstavku 6. člena ZDR-1 je opredeljena posredna diskriminacija. Ta obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah in pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če ta predpis, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakoniti cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.

Ker delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije, mora tudi pri določitvi dodatnega letnega dopusta delavcem na obrambnem področju zagotoviti enako obravnavanje glede na osebne okoliščine. To pomeni, da uporaba zakonsko določenih kriterijev, ki jih je toženka konkretizirala oziroma podrobneje uredila v 8. členu Pravilnika, v praksi ne sme biti diskriminatorna.

Pravilnik v 8. členu vsebuje navidezno nevtralno pravilo o zgornji meji letnega dopusta, tako da določa povečanje letnega dopusta za skupaj največ 5 dni, ki se uporablja za vse kriterije enako in ne razlikuje med delavci na obrambnem področju.

Tožnik navaja, da je njegov položaj primerljiv z delavci na obrambnem področju - invalidi, ki še niso dopolnili starosti 50 let, kot tudi delavci na istem področju, ki niso invalidi in so dopolnili starost 50 let. Tej primerjavi toženka ni konkretizirano oporekala, zato pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik z njimi v primerljivi situaciji.

Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.

Iz navedenega izhaja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev posredne diskriminacije v delu Pravilnika, ki določa, da se delavcu letni dopust poveča zaradi socialnih, zdravstvenih razmer in starosti za skupno največ pet dni.

Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnika, toženki pa naložilo, da mu povrne prvostopenjske stroške postopka (prva odstavka 154., in 155. člena ZPP ter drugi odstavek 165. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) potrebni stroški tožnika znašajo: 200 točk za tožbo, 300 točk za dve pripravljalni vlogi, 200 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku, 60 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja, 15,2 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV ter kilometrino pooblaščenke (Kranj - Ljubljana - Kranj) v znesku 24,08 EUR znaša skupaj 591,53 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki znašajo 186,66 EUR (nagrada za pritožbo 250 točk, 5 točk za materialne stroške ter 22 % DDV). V primeru zamude s plačilom mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------

1Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-168/15 z dne 30. 11. 2017; 6. točka obrazložitve in tam navedeno prakso.

2Smisel jezikovne razlage ni v njeni dobesednosti oziroma mehaničnem razumevanju, pač pa je le izhodišče in jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo druge uveljavljene metode razlage (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012).

3To velja za delavce na obrambnem področju, ki imajo hkrati dve ali več osebnih okoliščin (npr. tudi starševstvo oziroma družinsko stanje, zdravstveno stanje ...).

4Sodbe v zadevah BECTU, C-173/99 z dne 26. 6. 2001; Merino Gomez, C-342/01 z dne 18. 3. 2014; Federatie Nederlandse Vakbeweging, C-134/05 z dne 6. 4. 2006 itd.

5Navedeno obliko diskriminacije pozna tudi Zakon o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), ki v 2. členu pokriva široko polje uporabe (pogoji dela in zaposlitveni pogoji). 12. člen ZVarD med hujše oblike diskriminacije šteje tudi večkratno diskriminacijo, ki je podana, kadar je oseba diskriminirana zaradi več osebnih okoliščin hkrati.