Jedro

Rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ je torej izključevalni oziroma prekluzivni rok, na katerega določbe 83. člena Zakona o sodiščih - ZS ne morejo vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna sama nositi nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, hkrati pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh 165,28 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev temelji na dejstvu, da je tožba tožeče stranke zaradi nedopustnosti izvršbe bila vložena prepozno, po poteku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega v smislu tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

Zoper ta sklep se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter predlaga njegovo razveljavitev. Navaja, da so 15.7.2006 nastopile sodne počitnice, ko so prenehali teči vsi roki do 15.8.2006, razen v nujnih zadevah, v vseh ostalih zadevah pa procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, in če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice, kar velja tako za materialnopravne kot prekluzivne roke. Od 5.7.2006 do 15.7.2006 je poteklo 10 dni, nato je 30 dnevni rok začel teči dalje od 15.8.2006 in bi se iztekel 9.9.2006, tožeča stranka pa je tožbo dejansko vložila 18 dan od 30 dnevnega roka, zato je tožba vložena pravočasno.

Tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo smiselno zavrača navedbe v pritožbi, sklicujoč se pri tem na dosedanji potek dogodkov.

Pritožba ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji niso bile zagrešene kršitve, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Prav tako je sodišče prve stopnje potem, ko je ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, sprejelo pravilno materialnopravno odločitev, zato je pritožbena graja o napačni uporabi materialnega prava neutemeljena in bo predmet nadaljnje obrazložitve.

Pritožba ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ko slednje ugotavlja, da je tretji v izvršilnem postopku (naša tožeča stranka), vodenim pod opr. št..., po sodišču (dne 26.6.2006) izdan sklep o zavrnitvi njegovega ugovora, sprejel dne 27.6.2006, in ker se zoper njega ni pritožil, je postal ta sklep pravnomočen dne 5.7.2006. Začetek teka 30 dnevnega roka, kot le-tega predpisuje tretji odstavek 65. člena ZIZ, pa je začel teči od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega, to je od dne 5.7.2006, kar v pritožbi povzema tudi tožeča stranka in se je iztekel z dne 4.8.2006 (ob polnoči). Pomeni torej, da je tožba vložena po 4.8.2006, vložena prepozno in dejstvo nastopa sodnih počitnic, ki tečejo med 15.7. in 15.8, na tek roka za vložitev tožbe ne more vplivati. V danem primeru gre namreč za materialni prekluzivni rok iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ, po katerem lahko vložnik ugovora (v danem primeru tretji - tožeča stranka) v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega, začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Citirana zakonska določba torej določa, da lahko tretji uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega in predstavlja materialni prekluzivni rok.

Teorija in sodna praksa deli roke na materialne in procesne, pri čemer so materialni določeni predvsem v materialnem pravu, lahko pa so določeni tudi v procesnem zakonu in se delijo na prekluzivne in zastaralne. Prekluzivni materialni rok je rok, po katerem preneha pravica po samem zakonu, medtem ko pri zastaralnih rokih pravica s potekom časa ne preneha, zavezanec pa lahko zastaranje ugovarja. Procesni roki pa so tisti roki, ki so določeni za procesna dejanja strank. Rok za vložitev tožbe za nedopustnost izvršbe iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ je torej izključevalni oziroma prekluzivni rok, na katerega določbe 83. člena Zakona o sodiščih - ZS ne morejo vplivati. Po določbi 83. člena ZS sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15.7. do 15.8 (sodne počitnice) le v nujnih zadevah, ki so kot take naštete v drugem odstavku te zakonske določbe, kot tako pa se ne šteje obravnavane pravdne zadeve. Razen v nujnih zadevah pa v smislu tretjega odstavka 83. člena ZS v času sodnih počitnic ne tečejo procesni roki in se ne vročajo sodna pisanja, kolikor pa se sodno pisanje vroči, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan po izteku sodnih počitnic. ZS opredeljuje procesne, ne pa tudi materialne roke. Procesni roki kot taki na tek prekluzivnih rokov oziroma izključevalnih rokov neposredno ne vplivajo. V danem primeru bi lahko vplivali zgolj v primeru, ko bi bil sporen začetek teka 30 dnevnega prekluzivnega roka, to je v primeru, ko bi npr. tretji sprejel sklep o zavrnitvi njegovega ugovora med sodnimi počitnicami, ko mu praviloma po 83. členu ZS takšno sodno pisanje ne bi smelo biti vročeno, in bi v tem primeru začel teči rok za ugotovitev pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega šele po izteku sodnih počitnic. Vendar v našem primeru ne gre za tako zadevo. Kot je že zgoraj rečeno, dejanske ugotovitve o pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega pritožbeno niso izpodbijane, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da so v celoti v skladu s podatki v priloženem izvršilnem spisu opr. št. (list. št. 90 - 91 spisa), kjer je iz vrnjene povratnice pooblaščenke tretjega evidentno razvidno, da je slednja sprejela dne 27.6.2006 sklep o zavrnitvi ugovora tretjega, zoper katerega kasneje ni bilo pritožbe. V posledici vsega navedenega je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje (ki temelji na določbi 274. člena ZPP) potrditi. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

Zaradi tega, ker je tožeča stranka kot pritožnica v postopku na drugi stopnji v celoti propadla, je dolžna sama nositi nastale ji stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). O stroških odgovora na pritožbo ni bilo odločeno, ker le-ti s strani tožene stranke niso bili priglašeni. Odločitev o stroških postopka s pritožbo temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

V obravnavanem primeru je bil uporabljen ZPP, ki vključuje uporabo novele ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9.5.2008), in sicer na podlagi prehodne določbe tretjega odstavka 130. člena ZPP-D.