Jedro

OZ v 540. členu ureja poseben primer preklica darilne pogodbe in sicer iz razloga „hude nehvaležnosti“. Gre torej za materialnopravno predpostavko, zakonski dejanski stan, opisan v obliki pravnega standarda. Že zgolj z jezikovno metodo razlage je moč ugotoviti, da citirani pravni standard zahteva stopnjevano obliko „nehvaležnosti“, kar izraža s pojmom „huda“.

Pravica do izjave (22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP) v dokaznem postopku strankam daje načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Ta pravica se lahko omeji, če obstojijo sprejemljivi (ustavno dopustni) razlogi. Med takšne sodi tudi neizvedba tistih dokaznih predlogov, katerih dokazna tema (trditev o dejstvu) bodisi ni odločilna ali pa dokazni predlog ni ustrezno „substanciran“.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v tč. I. izreka.

II. Prvotoženec in prvotožnik krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku prvotožnika, da je sporazum o razveljavitvi darilne pogodbe, sklenjen med prvo in drugo toženo stranko v obliki notarskega zapisa SV 1670/2016 z dne 8. 11. 2016, ničen (tč. I. izreka). Zavrnilo pa je njegov zahtevek glede ugotovitve, da sta vknjižbi lastninske pravice do 1/1 na nepremičnini ID znak: parcela 811 in nepremičnini ID znak: parcela 912/1, na podlagi notarskega zapisa SV 1670/2016 z dne 8. 11. 2016 v korist drugo tožene stranke, B. B., roj. 1948, K. ulica, M., neveljavni (tč. II.1. in 2. izreka). Prav tako je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek, da je vknjižba izvedene pravice/zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice v postopku Dn 211650/2017, neveljavna (tč. II.3. izreka) ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (tč. II.4. izreka). Tožbo drugotožnika je zavrglo v celoti in napovedalo posebno odločitev o stroških postopka (tč. III. in IV. izreka).

2. Zoper takšno odločitev je prvotoženec, po pooblaščencu, vložil pravočasno pritožbo, zaradi bistvenih kršitev določb postopka po prvem odst. 339. člena ZPP v zvezi s 181. členom ZPP ter po 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP ter posledično zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po njegovem mnenju ni podan pravni interes, saj ugotovitev ničnosti sporazuma zanj nima nobenih koristi. Zahtevek po izbrisni tožbi je neutemeljen, zato je bil tudi zavrnjen. Zaradi učinkov zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve v korist drugo tožeče stranke, je odveč skrb za morebiten vnovičen predlog za vknjižbo lastninske pravice. Bistvena kršitev je podana, ker sodišče ni izvedlo zaslišanja obeh tožencev ter prič K. B., J., Ž., L. in izvedenca finančne stroke. Prvotoženec je tekom postopka v več vlogah popolnoma substanciral dokazne predloge in se zato ne strinja s stališčem sodišča. V pritožbi nato citira vsebina 18. tč. pripravljalne vloge z dne 24.12.2018. Z zavrnitvijo dokaznih predlogo je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka, zaradi česar je nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne ali sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi stroški pritožbe.

3. V obsežnem odgovoru na pritožbo prvotožnik prereka navedbe v pritožbi in podaja lastno razlago, sklicujoč se tudi na stališča v sodni praksi. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

Pravni interes

6. Prav nobenega dvoma ni, da obstaja pravni interes prvotožnika, da poseže v zanj načeloma tuje pravno razmerje. Razlaga sodišča prve stopnje, ki jo je podkrepilo tudi s sklicevanjem na stališča v pravni literaturi (glej op. 2. in 3. na strani 9) je povsem pravilna in tudi prilagojena okoliščinam konkretnega primera; razveljavitev sporazuma o razveljavitvi darilne pogodbe ima za učinek, da je prvotoženec (še zmeraj) vknjižen kot lastnik obeh nepremičnin, s tem pa se odpira možnost poplačila prvotožnikove denarne terjatve (pravnomočne vsaj po temelju – glej tč. 18. obrazložitve). Neutemeljena je navedba v pritožbi, ki se nanaša na zavrnitev dela tožbenega zahtevka, saj je prav ta okoliščina, da je prvotoženec še zmeraj vknjižen kot imetnik lastninske pravice na obeh nepremičninah, bila razlog za takšno odločitev, kar z vprašanjem pravnega interesa nima ničesar skupnega.

Tudi nadaljnja navedba v pritožbi o učinkih zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve je neutemeljena, saj prvotoženec zamolči, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da le-ta učinkuje kasneje (18.11.2016), kot pa je bil overjen podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu v notarskem zapisu, ki vsebuje sporen pravni posel (8.11.2016). Prav zaradi učinkov načela zaupanja v zemljiško knjigo, o katerem govori tudi sodišče prve stopnje (zadnji stavek v tč. 14. obrazložitve), je pravilna odločitev o razveljavitvi sporazuma o razveljavitvi darilne pogodbe. Trenutek izstavitve overjenega zemljiškoknjižnega dovolila ima namreč pomembne pravne učinke, saj s tem trenutkom nepremičnina ni več del odsvojiteljevega premoženja oziroma postane del pridobiteljevega premoženja1. Pravni interes, kot posebna procesna predpostavka za dopustnost tožbenega zahtevka (I. tč. izreka), je zato podan.

Temeljno o razlagi prava in trditvenemu bremenu

7. OZ v 540. členu ureja poseben primer preklica darilne pogodbe in sicer iz razloga „hude nehvaležnosti“. Gre torej za materialnopravno predpostavko, zakonski dejanski stan, opisan v obliki pravnega standarda. Že zgolj z jezikovno metodo razlage je moč ugotoviti, da citirani pravni standard zahteva stopnjevano obliko „nehvaležnosti“, kar izraža s pojmom „huda“. Zakonodajalec je primarni dispoziciji dodal še predpostavko (merilo presoje), prav tako v obliki pravnega standarda in sicer:“da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal.“. Dosedanja sodna praksa, ki je, glede na okoliščine konkretnih primerov, določila vsebino teh pravnih standardov, zapisano stopnjevanje upošteva2. 8. Razlaga citiranega pravnega standarda je, kot to velja v vseh primerih, odvisna od okoliščin konkretnega primera ali pravilneje, od pravočasnih, konkretiziranih (določnih), popolnih (t.i. sklepčnost) trditev o odločilnih dejstvih3. Njihova navedba je predpostavka dokazovanja (pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena - 7. in 212. člen ZPP), kajti če stranka ne zadosti trditvenemu bremenu, dokazovanje niti ni mogoče4. Pravica do izjave (22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP) v dokaznem postopku strankam daje načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov. Ta pravica se lahko omeji, če obstojijo sprejemljivi (ustavno dopustni) razlogi. Med takšne sodi tudi neizvedba tistih dokaznih predlogov5, katerih dokazna tema (trditev o dejstvu) bodisi ni odločilna ali pa dokazni predlog ni ustrezno „substanciran“6. Presoja v konkretnem primeru

9. Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP ali katerakoli relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ni del uradnega preizkusa, kot je to pojasnjeno v tč. 5. obrazložitve te sodbe. Sodišče druge stopnje lahko zato sodbo sodišča prve stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Zato, glede na navedbo v pritožbi „na kratko povzema navedbe, ki jih je podal v 18. tč. pripravljalne vloge z dne 24.12.2018 ter izpostavlja, da je podal zadostne navedbe že v predhodnih vlogah.“,vse tisto, kar ni izrecno in jasno grajano, ni del preizkusa.

10. Iz citiranega dela pripravljalne vloge izhajajoče navedbe so: - da sklenitev darilne pogodbe v letu 2013 (nagib) ni bila v interesu prvotoženca, ker je bil izpostavljen tožbi v zadevi opr. št. II P 756/2011, ki je takrat že tekla; - da drugotoženec ni vedel za pravdni postopek in domnevno terjatev, sicer poslov s prvotožencem ne bi sklenil; - drugotoženec je ob nakupu spornih nepremičnin imel in še vedno ima v lasti več nepremičnin in premoženje večje vrednosti; - prvotoženec je večja finančna sredstva pridobil šele leto in pol po nakupu nepremičnin, ki jih je kupil drugotoženec, ni pa jih imel v času, ko jih je drugotoženec kupil. 11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena izmed teh trditev, tudi če bi bila dokazana, ne sodi med odločilna dejstva, ki se lahko podredijo pravnemu pojmu „huda nehvaležnost“. Še več, prvotoženec s povzetimi navedbami sploh ne graja razlogov sodišča prve stopnje na procesno pravilen način, kot je bil opisan. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi zapisalo:“Toženca sta namreč zgolj pavšalno navedla, da naj bi se prvi toženec zaradi procesa delitve premoženja s svojo zunajzakonsko partnerko začel neprimerno in skrajno žaljivo obnašati do drugotoženca kot očeta in tudi do matere, zaradi česar naj bi celo prekinil stike s starši ter naj bi ju v družinskem krogu in pred ostalimi začel zmerjati in žaliti. V tej zvezi toženca nista ničesar navedla o tem, kdaj naj bi prvotoženčeva družina začela razpadati, kdaj naj bi se prvi toženec začel neprimerno obnašati do staršev (kaj sploh je neprimerno obnašanje) niti kdaj naj bi si partnerja razdelila ali začela deliti premoženje, sploh pa ne, kakšne besede naj bi prvi toženec pri tem uporabljal v krogu družine in pred drugimi, da bi bile za drugega toženca skrajno žaljive, in kdo sploh so te druge osebe, pred katerimi bi se naj prvi toženec neprimerno obnašal do drugega toženca, da bi lahko sodišče preizkusilo resničnost trditev z zaslišanjem prič.“ (citirano iz 12. tč. obrazložitve). Iz pritožbenih navedb jasno izhaja, da sploh ne graja tega, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo kot „pavšalno navedeno“, torej ne navede niti ene same trditve, ki bi jo naj pravočasno, določno in jasno postavil v postopku in bi bila dokazna tema katerega izmed dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo.

12. Sodišče druge stopnje iz navedenih razlogov v celoti pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje, da je dopustno zavrniti dokazne predloge stranke v primerih t.i. „nesubstanciranih“ dokaznih predlogov (del obrazložitve v tč. 10. na strani 7). Obravnava navedb v pritožbi iz vidika uveljavljane procesne kršitve (ali je podana dopustna izjema od pravice do izvedbe predlaganih dokazov, kot eno izmed večih upravičenj, ki jih varuje 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP) je torej razkrila njihovo neutemeljenost, zato ta kršitev ni podana.

Zatrjevana kršitev zmotne ali nepopolne dokazne ocene

13. Prvotoženec v pritožbi povezuje navedbe, povzete v tč. 10. obrazložitve te sodbe, tudi s kršitvijo nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljanje tudi tega pritožbenega razloga7 na podlagi istih navedb, na katerih utemeljuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, je nesmiselno. Ta dva pritožbena razloga sta ločena, njuni zakonski dejanski stanovi se namreč ne prekrivajo. Za tiste procesne kršitve, ki imajo pravno naravo absolutnih kršitev, je nepomembno (ni del zakonskega dejanskega stanu), kakšno posledico (funkcionalna povezava) imajo na postopek oz. njegov rezultat (odločitev), ker so, po oceni zakonodajalca, tako hude, da je z njimi kontaminiran celoten nadaljnji postopek. Zato zadošča gola ugotovitev te kršitve, ne da bi se ukvarjali z vprašanjem njenega vpliva na postopek. Če bi torej sodišče druge stopnje pritrdilo prvotožencu, da je bila njegova trditvena podlaga „substancirana“, potem bi že ta ugotovitev (absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka) zadoščala za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Uporaba materialnega prava

14. Čeprav je pravilna uporaba materialnega prava del uradnega preizkusa, je zamejena (odvisna) od ugotovljenih odločilnih dejstev v postopku pred sodiščem prve stopnje in njihove morebitne korekcije (zmotna ugotovitev dejanskega stanja) ali dopolnitve (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker morajo sodišča materialnopravni preizkus opraviti z vidika vseh možnih pravnih podlag, so vezana tudi na tista pravočasno zatrjevana dejstva strank, ki se sodišču prve stopnje niso zdela pravno odločilna in jih zato ni vključilo v dejansko podlago odločanja, če jih stranka graja.

15. Iz navedb v pritožbi jasno izhaja, da na (že pojasnjen) pravno upošteven način prvotoženec ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede tistih ugotovljenih odločilnih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje podredilo materialnopravnih določbam o ničnosti sporazuma za razveljavitev darilne pogodbe, prvotoženec v pritožbi ne navaja ničesar. Sodišče druge stopnje je torej vezano na vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (predvsem tč. 25. obrazložitve). Na podlagi teh ugotovitev oz. dokaznih sklepov sodišča prve stopnje, pa povsem brez dvoma izhaja oz. je potrjena teza prvotožnika, da (je) prvotoženec zlorablja pravo za nedovoljen namen:“....da je svoje premoženje, na katerega bi tožnik lahko segel z izvršbo, odtujil in obremenil....“(citirano iz tč. 25 na strani 14. obrazložitve). Pravilna je tudi razlaga materialnega prava glede materialnopravne predpostavke védenja drugotožnika o nedopustnem nagibu (tretji odst. 40. člena OZ) na njegovo odločitev – tudi če drugotoženec res ne bi vedel (kar je sicer povsem neverjetno) za motive prvotoženca, je zaradi neodplačnosti darilne pogodbe, še zmeraj določena sankcija ničnosti.

16. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje odločilo, da je pritožba prvotoženca neutemeljena in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Prvotožene s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih8. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da prvotožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

1 „ Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010 pa izhaja, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1 ). Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija(2), vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, tako ne pripisuje več absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo(3), učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe).“ VSRS Sklep II Ips 78/2010 z dne 13.9.2012. 2 „Glede na ugotovljeno dejansko stanje (da je med strankama prišlo le do enkratnega prerivanja, zaradi katerega sta bili obe spoznani za odgovorni storitve prekrška ogrožanja varnosti osebe v zaprtem prostoru, da sta k dogodku kritičnega dne prispevali obe stranki, zatrjevani verbalni prepiri pa so ostali nedokazani) tudi po oceni revizijskega sodišča ni izpolnjen pravni standard velike nehvaležnosti.“ VSRS Sodba II Ips 1207/2008 z dne 9.12.2010;„Po presoji revizijskega sodišča sama storitev kaznivega dejanja še ne pomeni avtomatično obstoja velike nehvaležnosti. Ni namreč nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost. In obratno: ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Povedano drugače, tudi ob ugotovitvi storitve kaznivega dejanja obdarjenca proti darovalcu ni nujno podan avtomatizem glede obstoja velike nehvaležnosti (takšni bodo npr. nekateri primeri kaznivih dejanj prometnih nesreč iz malomarnosti).“ VSRS Sodba II Ips 4/2006 z dne 27.8.2008;„V obravnavani pravdni zadevi sta nižji sodišči ugotovili, da toženec ni naredil ničesar, kar bi lahko predstavljalo veliko nehvaležnost. Samo sodelovanje v prepiru ni tako ravnanje. Sodna praksa se je že izrekla, da na primer drobne obdarjenčeve žalitve, vrnjene darovalcu v medsebojnem prerekanju in izzvane s krivdnim ravnanjem darovalca, ne pomenijo velike nehvaležnosti. Tožnik v tem sporu ni zatrjeval niti takega toženčevega ravnanja. Golo dejstvo, da je toženec odšel od doma, samo po sebi ne more predstavljati velike nehvaležnosti, kot meni tožnik v reviziji, saj je bilo zanesljivo ugotovljeno, da je toženec odšel zaradi s tožnikove strani povzročenih nevzdržnih razmer.“VSRS Sodba II Ips 549/96 z dne 26.2.1998. 3 „Vzporedno s postopkom, v katerem oblikujemo konkretni dejanski stan, teče tudi postopek, v katerem iščemo in pomensko določamo zakonski dejanski stan s pravno posledico. Oba postopka sta medsebojno povezana: življenjski primer primerjamo z možnimi zakonskimi dejanskimi stanovi in narobe vse dotlej, dokler ne opredelimo njunih sestavin in ju kostituiramo kot spodnjo in zgornjo premiso pravne odločitve (t.i. pravnega silogizma). Odločitev je mogoče šele tedaj, ko opredelimo tako konkretni (življenjski) kot zakonski dejanski stan, ki se ujemata, in ko glede na značilnosti konkretnega dejanskega stanu določimo pravno posledico, ki jo za prime ter vrste narekuje splošna in abstraktna pravna norma. Tako pri prvem kot pri drugem sklepu, ki skupaj tvorita pravno odločitev v konkretnem primeru, moramo najti točko, v kateri se spodnja premisa najtesneje približa eni izmed zgornjih in narobe. Ta „točka“ je tisto, čemur pravimo, da je konkretni dejanski stan primer zakonskega dejanskega stanu......Izenačitev ne poteka prek „abstraktnih“ primerov, njene uresničitev vodi prek tipičnih primerov - prek primerov, ki so bili doslej zakonu že podrejeni in se z njimi sklada tudi novi primer.“Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, str. 35, 107. 4 „Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je obseg dokaznega postopka vezan na predhodno trditveno podlago pravdnih strank. S predlaganjem dokazov namreč ni mogoče nadomestiti zatrjevanja dejstev. Če pravdna stranka dejstev ne navede dovolj določno, pa bi jih glede na aktivnost nasprotne pravdne stranke morala, sodišče ne more izvesti dokaznega postopka, zato da bi ugotavljalo (in ne dokazovalo) dejstva, ki jih pravdna stranka sploh ni (dovolj) konkretno navedla.“ VSRS Sodba III Ips 57/2012 z dne 17.12.2012. „Revidentu je treba ob tem še pojasniti, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza. Dokazi so namenjeni zgolj ugotavljanju obstoja zatrjevanih spornih (pravno relevantnih) dejstev (načelo povezanost trditvenega in dokaznega bremena), ne pa šele njihovemu odkrivanju.“ VSRS Sodba in sklep II Ips 709/2009 z dne 16.5.2013.„Pravilno sta sodišči nižjih stopenj pojasnili, da predložene mesečne plačilne liste in izpovedbe strank kot dokazna sredstva ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Temu tudi ni namenjeno dokazovanje z izvedencem, ki naj bi (kot meni revident) "razlike poračunal oz. prišel do končnih izračunov, ki bi bili podlaga eventualnemu skrčenju ali razširitvi zahtevka". Informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, je izjemoma dovoljen le, če stranka ne more poznati dejstev, v zvezi s katerimi nosi trditveno in dokazno breme.“ VSRS Sodba in sklep II Ips 13/2016 z dne 19.10.2017. 5 „Iz te pravice namreč izhaja tudi načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, če za njihovo zavrnitev niso podani ustavno sprejemljivi razlogi. Vendar iz izpodbijanih sodb izhaja, da so sodišča zavrnitev tega dokaznega predloga utemeljila s takšnimi razlogi. Vrhovno sodišče je namreč pritrdilo stališču Višjega sodišča, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni bilo dolžno izvesti, ker dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o neizvedbi tega dokaza pa je Vrhovno sodišče dodatno utemeljilo še s stališčem, po katerem dejstva, o katerih naj bi ta priča izpovedala, zaradi odsotnosti pravno priznane škode tudi sicer niso pravno odločilna. Nobeno od navedenih stališč ni nesprejemljivo z vidika 22. člena Ustave.“; Sklep US Up-2226/08 z dne 27. 5. 2010; A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar k 5. členu; N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 287 členu. 6 Bistvene lastnosti tega pojma so torej pravočasne, konkretizirane (določne) in popolne navedbe (trditve) o vseh odločilnih dejstvih, ki se prilegajo ustreznemu pojmu materialnega prava. 7 Prvotoženec ju v pritožbi izenačuje, čeprav gre za dve ločeni kršitvi. 8 Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.