Jedro

Stranka ima ustavno pravico do zastopanja po odvetniku, četudi da ima sama opravljen pravniški državni izpit, ter pravico do svobodne izbire odvetnika, zato je upravičena do povrnitve stroškov prihoda odvetnika iz kraja, ki je zunaj območja sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se stroški znižajo na 5.531,02 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu plačati pravdne stroške v višini 8.224,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožencu priznalo priglašene stroške za vse pripravljalne vloge, ki jih je bilo kar 25, čeprav so bile pripravljalne vloge, vložene po prvem naroku za glavno obravnavo, nepotrebne, saj toženec v njih ne navaja ničesar novega, ne odgovarja na navedbe tožeče stranke, ampak se zgolj ponavlja in navaja nova dejstva in dokaze, pri čemer ne obrazloži, zakaj ni prekludiran, zato mu sodišče teh stroškov ne bi smelo priznati. Odločitev sodišča v tem delu tudi ni obrazložena. Sodišče prve stopnje prav tako ni obrazložilo, zakaj je priznalo stroške za sicer nepotrebne vloge z dne 31. 8. 2010, 22. 5. 2012 in 11. 6. 2012 in zakaj je tožencu priznalo stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo, ki ni prispeval k rešitvi zadeve in je bil s tem nepotreben. Neutemeljeni so tudi stroški za prepozen dokazni predlog toženca z dne 29. 6. 2010. Toženec nadalje ni upravičen do potnih stroškov za odvetnika iz Izole, poleg tega je sam pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zato ni potrebe, da bi ga v pravdi zastopal odvetnik. Zaradi navedenega so posledično previsoko odmerjeni tudi materialni stroški. K nastanku visokih stroškov je pripomoglo tudi sodišče prve stopnje, ki postopkov ni združilo. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Skladno s prvim odstavkom 155. členom ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški, naj se povrnejo stranki, upošteva le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin.

Pritožbeno sodišče pripravljalne vloge z dne 10. 11. 2008 (sodišče prve stopnje je zanjo priznalo 300 točk), 29. 12. 2008, 22. 1. 2009, 19. 3. 2009, 21. 9. 2009, 26. 10. 2009, 28. 10. 2009, 12. 11. 2009, 16. 11. 2009, 24. 3. 2010, 31. 5. 2010, 6. 7. 2010, 2. 8. 2010, 31. 8. 2010, 10. 2. 2011, 23. 5. 2011, 3. 1. 2012, 10. 1. 2012, 30. 1. 2012 in 15. 2. 2012 (sodišče prve stopnje je za vsako priznalo po 200 točk) šteje kot nepotrebne, saj toženec, kot pravilno opozarja pritožnica, v njih ne odgovarja na navedbe tožeče stranke, ne navaja ničesar novega in ne podaja utemeljenih dokaznih predlogov, zato ni upravičen do povračila teh stroškov. Potrebne so bile le vloge z dne 15. 6. 2009, 14. 12. 2009, 9. 3. 2010, 29. 7. 2010 in 8. 9. 2010, zato jim je sodišče zanje priznalo stroške v višini po 200 točk. Pritožbeno sodišče nadalje ni priznalo stroškov v višini 400 točk za odgovor na pritožbo zoper sodbo z dne 30. 8. 2012, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (red. št. 145). Prav tako pritožbeno sodišče ni priznalo stroškov v višini 50 točk za vlogi z dne 31. 8. 2010 in 22. 5. 2012, ki sta bili nepotrebni, medtem ko je priznalo stroške v višini 20 točk za dokazni predlog z dne 29. 6. 2010, saj je toženec pričo utemeljeno predlagal šele s to vlogo, in stroške za vlogo z dne 11. 6. 2012 v višini 50 točk, s katero je toženec opozoril na napako v sklepu in na podlagi katere je bil nato izdan popravni sklep. Pritožbeno sodišče tako ni priznalo stroškov v višini 4.600 točk, ki jih je sodišče prve stopnje nekritično priznalo.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno priznalo tožencu potne stroške njegovega pooblaščenca za prihod na naroke. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave namreč izhajata tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika. Pritožbeni očitek, da toženec kot pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom za zastopanje v pravdi ne potrebuje odvetnika, je tako neutemeljen, prav tako pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da toženec ni upravičen do povračila stroškov za odvetnika iz Izole. Stranka ima pravico izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati med odvetniki le v kraju, kjer je sodišče. V konkretnem primeru je toženčeva odločitev glede izbire odvetnika, čigar sedež je zunaj območja sodišča, pred katerim teče postopek na podlagi navedenega (bližina toženčevega prebivališča (Portorož) in sedeža odvetnika (Izola), poznanstvo in tožnikovo zaupanje odvetniku glede na poznanstvo) upravičena in razumna, zato so odvetniški (potni) stroški potrebni pravdni stroški (1).

Pritožbeni očitek, da je dodatne stroške povzročilo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga za združitev pravd, je neutemeljen. Četudi bi prišlo do združitve pravd v skupno obravnavanje, ne bi prišlo do zlitja tožbenih zahtevkov v enega in bi pravdi obdržali svojo samostojnost (2). Ker bi torej še vedno obstajali dve pravdi, to ne bi vplivalo na višino stroškov.

Na podlagi navedenega je sodišče ponovno odmerilo materialne stroške in DDV, pri odmeri katerega je sodišče prve stopnje napravilo napako in ga odmerilo po 22 % stopnji, čeprav se skladno z ZIPRS1314-A DDV obračunava in plačuje po 22 % stopnji šele od vključno 1. 7. 2013. Vsa pravdna dejanja, za katera so bili odmerjeni stroški, so bila opravljena pred navedenim datumom, zato se zanje obračunava DDV po 20 % stopnji.

Pritožbeno sodišče je tako tožencu priznalo 7.900 točk oziroma 7.989 točk skupaj z materialnimi stroški (2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk, kar znaša 89 točk), kar upoštevajoč vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 3.666,95 EUR. Pritožbeno sodišče je priznalo tudi potne stroške za 9 narokov v višini 905,76 EUR, kot jih je priznalo že sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju dejstva, da je odvetnik zavezanec za DDV, pripadajoči 20 % DDV znaša 914,54 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tudi povrnitev sodne takse v znesku 43,77 EUR, zato skupaj priznani stroški toženca znašajo 5.531,02 EUR.

Na podlagi obrazloženega je višje sodišče je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je stroške ustrezno znižalo, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa. V preostalem je pritožba neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče sklep v nespremenjenem, a izpodbijanem delu v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo.

Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (nepotreben strošek), zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Tako tudi odločitev Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3. 2011, opr.št. II Cp 4446/2010 in z dne 4. 7. 2012, opr.št. II Cp 3728/2011. (2) Primerjaj odločitev Višjega sodišča v Celju z dne 22. 9. 2010, opr.št. Cpg 196/2010.