Jedro

Sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe se nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal njuno obveznost in s tem posegal vanjo, zato ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v pravni položaj tožnikov, niti za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1.

Obrazložitev

Tožba se zavrže. OBRAZLOŽITEV:

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožnikov za odlog upravne izvršbe, dovoljene s sklepom o dovolitvi izvršbe istega upravnega organa št. 06122-3454/2007 z dne 7. 12. 2007 v zvezi z odstranitvijo lesene konstrukcije mansardne etaže, ki sta jo inšpekcijska zavezanca nadzidala na stanovanjski hiši, stoječi na zemljišču parc. št. 1629/4 k.o. ... V obrazložitvi sklepa navaja, da je bilo tožnikoma zaradi nelegalne nadzidave stanovanjske hiše na naslovu ..., 29. 10. 2007 izdana inšpekcijska odločba in v njej naložena odstranitev spornega dela objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja do 30. 11. 2007. Po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 7. 12. 2007 je bilo tožnikoma 2. 6. 2009 poslano obvestilo o prisilni odstranitvi objekta. V zvezi s tem sta tožnika zaprosila za odlog izvršbe, ki pa ga je upravni organ zavrnil, saj je ocenil, da zanj niso izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V času vložitve predloga namreč ni vloženo pravno sredstvo ne zoper izvršbo ne zoper izvršilni naslov.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je gradbena inšpektorica, ki je izdala izpodbijani sklep, samostojna podjetnica (A.A. s.p.). Ker je to po Zakonu o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) nedopustno, so ji bila s tem odvzeta vsa pooblastila gradbene inšpektorice in je zato nezakonita tudi sama rušitev. V nadaljevanju navajata, da je bil sporni poseg dovoljen, saj inšpektorica ni vedela za izdano lokacijsko informacijo z dne 29. 10. 2007. Poleg tega je bil sklep z dne 8. 7. 2009 odposlan 9. 7. in je na pošto prispel 10. 7. 2009, to je po opravljenem rušenju, kar po njunem mnenju kaže, da pravo ni bilo spoštovano, kar podrobneje opisujeta v svoji pritožbi z dne 7. 8. 2009 in v njenem dodatku z dne 14. 9. 2009. Po njunem mnenju bo tožbi ugodeno in poplačana povzročena materialna in nematerialna škoda.

Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Navedeni določbi pomenita, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti lahko predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

Sodišče ugotavlja, da je v tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom o njeni dovolitvi z dne 7. 12. 2007, sta tožnika želela doseči njeno začasno zadržanje oz. začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po 3. odstavku 293. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji). Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom – glede na določbo 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP se namreč s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oz. se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča za odločbo.

Izpodbijani sklep se tako nanaša na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov. To je vseboval že izvršilni naslov – inšpekcijska odločba z dne 29. 10. 2007, v kateri je bilo tožnikoma naložena odstranitev lesene konstrukcije mansardne etaže na stanovanjski hiši in vzpostavitev prejšnjega stanja. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal njuno obveznost in s tem posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz omenjene določbe 3. odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odložitev izvršbe pravica zavezanca – ta se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009).

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v pravni položaj tožnikov, niti za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Tako odločitev je v podobnem primeru potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 447/2008 z dne 22. 10. 2009. V zvezi s tožbenimi navedbami, da so gradbeni inšpektorici zaradi dejavnosti, ki naj bi jih opravljala kot samostojna podjetnica, prenehala pooblastila, sodišče le dodaja, da tako stališče ni pravilno. Dejstvo opravljanja druge dejavnosti samo po sebi namreč ne pomeni prenehanja pooblastil javnega uslužbenca, ampak je to lahko podlaga za ukrepanje predstojnika organa, ki lahko s sklepom prepove opravljanje dejavnosti (3. odstavek 100. člena ZJU). Gre torej za okoliščino, ki je vezana na delovno razmerje delavca v državnem organu in ne stvar upravnega postopka. Če sta tožnika menila, da ta okoliščina vzbuja dvom v njeno nepristranost (1. odstavek 37. člena ZUP), bi lahko v upravnem postopku predlagala njeno izločitev, saj to ni eden od absolutnih izločitvenih razlogov, ki so taksativno našteti v 35. členu ZUP.