Jedro

Tožencu kot upravljavcu zavarovanega vozila je po Splošnih pogojih mogoče priznati status zavarovanca. Če sozavarovane osebe kršijo določila zavarovalne pogodbe, izgubijo zavarovalne pravice samo te osebe. Zavarovancu (leasingodajalcu) torej pripada zavarovalnina oziroma odškodnina, vozniki zavarovanega vozila pa v primeru kršitve zavarovalne pogodbe izgubijo zavarovalne pravice v smislu 2. točke prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev. S tem tudi zanje velja domneva alkoholiziranosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 15.573,36 EUR (prej 3,732.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je zaradi vožnje pod vplivom alkohola izgubil zavarovalne pravice iz pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Znesek predstavlja zavarovalnino, ki jo je tožnica (zavarovalnica) izplačala lastniku (zavarovancu) poškodovanega vozila S. d.o.o. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Za razliko od prvostopenjskega sodišča, ki je tožničino terjatev presojalo po določbah o regresu iz naslova kasko zavarovanja, je svojo odločitev oprlo na določila o subrogaciji (963. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Obrazložilo je, da niti ni bistveno, ali je bil toženec kot voznik avtomobila v času nezgode pod vplivom alkohola. Ključno je, da je kakorkoli odgovoren za škodo. Višje sodišče je sicer v celoti pritrdilo zaključku in dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da je toženec vozil pod vplivom alkohola.

3. Toženec vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb in zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Opozarja, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj so podlaga za odločitev poleg določb o subrogaciji tudi določila zavarovalne pogodbe in Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK - 92/XI (v nadaljevanju Splošni pogoji). Višje sodišče je prezrlo 31. člen Splošnih pogojev, ki določa, da so poleg zavarovanca zavarovane tudi osebe, katerim je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila. To pomeni, da je zavarovanje veljalo tudi za toženca, ki bi zavarovalne pravice lahko izgubil le, če bi bil pod vplivom alkohola. Toženec vztraja, da v času škodnega dogodka ni vozil pod vplivom alkohola ter da njegova vožnja pod vplivom alkohola ni bila v vzročni zvezi z nastalo škodo. Elektronski alkotest je lahko pokazal le koncentracijo alkohola v izdihanem zraku, ne pa tudi v krvi, česar pa prvostopenjsko sodišče ni natančno razmejilo. Da je ključna vsebnost alkohola v krvi in ne v izdihanem zraku, je potrdila tudi izvedenka, ki jo je angažiral pred pravdo. Zmoten je tudi zaključek, da tožencu ni uspelo dokazati trditev o popitem pivu pred nesrečo. Obrazložitev prvostopenjske sodbe je protispisna, saj ne drži, da je trditve o popitem pivu dokazoval le s svojim zaslišanjem, obstajajo tudi posredni dokazi. Izvedenko v predpravdnem postopku je namreč angažiral ravno zato, da bi dokazal svoje trditve glede alkohola. Po prepričanju toženca je ključna ugotovitev izvedencev, da je bila stopnja njegove alkoholiziranosti v času škodnega dogodka pod zakonsko dopustno mejo. Višje sodišče se do večine pritožbenih navedb ni opredelilo, zato se drugostopenjske odločitve v tem delu ne da preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca toksikološke in alkoholometrične stroke, temveč je postavilo specialista za medicino dela, prometa in športa. Tudi sicer ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal toženec. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka, saj sta izreka in obrazložitvi izpodbijanih sodb v nasprotju s podatki v spisu in izvedenskimi mnenji.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je toženec 16. 2. 2004 kot voznik vozila, last avtohiše S. d.o.o., povzročil prometno nesrečo. Do nesreče je prišlo zaradi toženčeve nepravilne vožnje - vozil je preblizu levega roba cestišča, zaradi česar je trčil v varovalno ograjo. Vozilo je bilo zavarovano pri tožnici, ki je na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska lastniku vozila izplačala odškodnino v znesku 3,732.000,00 SIT. Zavarovalno pogodbo v korist avtohiše kot zavarovanke je sklenil odvetnik A. P. kot zavarovalec. V postopku je bilo ugotovljeno, da je toženec 45 min po nesreči opravil preskus alkoholiziranosti, ki je pokazal, da ima 0,64 g alkohola na kg krvi v izdihani sapi (ob upoštevanju tolerance 0,54 g/kg). Toženec je zapisnik podpisal, policistu ni povedal ničesar o predhodno popitem pivu, rezultatu alkotesta ni ugovarjal, ni uveljavljal, da se ne počuti vinjenega in ni zahteval, da se z odvzemom krvi ugotovi dejanska koncentracija alkohola v krvi. Izvedenka, ki jo je pred pravdo angažiral toženec, in izvedenec, ki ga je postavilo sodišče, sta izračunala, da je imel toženec v trenutku prometne nezgode manj kot 0,5 g alkohola na kg krvi. Njuni mnenji sta izhajali iz predpostavke, da je toženec 15 min pred nezgodo popil pol litra piva. Trditev o popitem pivu in razlikovanju koncentracije alkohola v izdihanem zraku in krvi, toženec ni uspel dokazati. Nedokazana je ostala tudi trditev o neznanem vozilu, ki naj bi toženca prehitelo in poškropilo vetrobransko steklo.

7. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so očitki, ki te ugotovitve izpodbijajo, nedovoljeni (npr. trditve glede popitega piva pred nesrečo; trditve, da toženec ni vozil pod vplivom alkohola in da elektronski alkotest ni relevanten). Ker tožencu ni uspelo dokazati trditve o pitju piva tik pred nesrečo, sta sodišči pravilno ocenili, da sta izvedenski mnenji, ki pri svojih izračunih izhajata iz predpostavke o popitem pivu, za odločitev brezpredmetni.

8. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je treba vsak očitek procesne kršitve obrazložiti in konkretizirati. Revizijske navedbe, da se višje sodišče do večine pritožbenih navedb ni opredelilo ter da prvostopenjsko sodišče ni izvedlo vseh dokaznih predlogov, so presplošne, da bi jih revizijsko sodišče lahko obravnavalo. Z uveljavljanjem protispisnosti in z očitanjem nasprotja med obrazložitvijo ter podatki spisa in izvedenskimi mnenji, pa toženec ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami, s katerimi povzema in ocenjuje vsebino posameznih listin in izvedenskih mnenj, ter skuša s tem dokazati resničnost svojih trditev glede popitega alkohola, namreč očitka protispisnosti ni mogoče utemeljiti.

9. V 3. točki drugega odstavka 10. člena Splošnih pogojev je med drugim določeno, da zavarovalnica krije škodo zavarovancu, ki se ukvarja z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, če je zavarovalni primer povzročil voznik pod vplivom alkohola. Voznik je dolžan izplačano zavarovalnino povrniti zavarovalnici takoj po njenem izplačilu zavarovancu. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica lastniku (leasingodajalcu) vozila kot zavarovancu izplačala zavarovalnino zaradi škode na vozilu. Sporno pa je, ali je za presojo utemeljenosti povračilnega zahtevka tožnice pomembna toženčeva alkoholiziranost v času nesreče. 10. Toženec pravilno opozarja, da ima v skladu z 31. členom Splošnih pogojev kot voznik poškodovanega vozila status sozavarovane osebe in da je zato za izgubo njegovih zavarovalnih pravic ključna ugotovitev o njegovi alkoholiziranosti v času nesreče. Statusa sozavarovane osebe mu sicer ni mogoče priznati po prvem odstavku 31. člena Splošnih pogojev, saj se ta določba nanaša samo na primere, ko kot zavarovanec nastopa fizična oseba. V konkretni zadevi pa je ugotovljeno, da je zavarovanec pravna oseba, družba S. d.o.o. Nedvomno pa je mogoče tožencu kot upravljavcu (vozniku) zavarovanega vozila v času nesreče priznati status sozavarovanca po četrtem odstavku 31. člena Splošnih pogojev, po katerem so poleg najemnikov in zakupnikov, katerim zavarovanci, ki se ukvarjajo z izposojanjem vozil ali dajanjem v zakup, prepustijo upravljanje zavarovanega vozila, sozavarovani tudi od njih pooblaščeni vozniki. Če sozavarovane osebe kršijo določila zavarovalne pogodbe, izgubijo zavarovalne pravice samo te osebe. Zavarovancu (leasingodajalcu) torej pripada zavarovalnina oziroma odškodnina, vozniki zavarovanega vozila pa v primeru kršitve zavarovalne pogodbe izgubijo zavarovalne pravice v smislu 2. točke prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev.(1) S tem tudi zanje velja domneva alkoholiziranosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imel toženec 0,64 g alkohola na kg krvi v izdihani sapi, toženec pa ni poskrbel, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti. Ker je toženec prometno nesrečo povzročil pod vplivom alkohola, je zahtevek zavarovalnice na povrnitev izplačane zavarovalnine utemeljen. Ker ima toženec status zavarovane osebe, je zmotno stališče višjega sodišča, da je treba sporno razmerje presojati po določilih o subrogaciji (963. člen OZ) in da ugotavljanje toženčeve alkoholiziranosti za odločitev ni pomembno. Vendar pa zmotna materialnopravna presoja na pravilnost odločitve ni vplivala.

11. Pravilen in ustrezno obrazložen je tudi zaključek, da tožencu ni uspelo izpodbiti vzročne zveze med ugotovljeno alkoholiziranostjo in nastalo škodo, saj so vzroki, ki jih je navajal (utrujenost, trenutek nepazljivosti, izguba občutka za položaj na cesti), izključno notranje narave. Po ustaljeni sodni praksi vinjeni zavarovanec ne izgubi svojih pravic le v primeru, če je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, od zavarovanca neodvisnega, vzroka.(2)

12. Ker niso podane očitane postopkovne kršitve, zmotna materialnopravna presoja višjega sodišča pa na pravilnost odločitve ni vplivala, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (378. člena ZPP ).

Op. št. (1): Tako tudi sklep VS RS II Ips 4/2007 z dne 11. 6. 2009. Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 328/2000 z dne 24. 1. 2001, II Ips 547/2002 z dne 6. 10. 2003 in II Ips 689/2004 z dne 3. 2. 2005.