Jedro

Tožnik je bil od spornega dne dalje zmožen za delo, zato njegov tožbeni zahtevek, da v spornem času ni bil zmožen za delo, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2013, ter da se ugotovi, da je bil tožnik od 1. 12. 2013 dalje do zaključka zdravljenja začasno nezmožen za delo zaradi bolezni (I. tč. izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je bil od 1. 12. 2013 dalje do zaključka zdravljenja zmožen za delo. Sprejelo je sklep, da se zasliši lečečega psihiatra, vendar ga ni zaslišalo. Lečeči psihiater je podal zgolj pisni odgovor o pojasnilu tožnikovega zdravstvenega stanja, iz katerega izhaja, da v spornem obdobju ni bil sposoben za iskanje nove službe, kar pomeni, da v času od 1. 12. 2013 dalje ni bil zmožen za delo. Skladno z določili ZPP je predlagal pritegnitev drugega izvedenca, ker iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca psihiatra izhaja ravno nasprotno. Ker sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu ni ugodilo je ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Hkrati pa je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodni izvedenec je izhajal iz stališča, da je tožnik zmožen za delo, ker se njegova zdravstvena terapija dalj časa ni spreminjala ali dopolnjevala, in ker ni bil poslan v bolnišnico. Navedeno naj bi pomenilo, da je bilo njegovo zdravstveno stanje pozdravljeno dovolj, da je bil sposoben za delo. Nasprotno, pa je lečeči psihiater priporočal bolniški stalež iz dveh razlogov, in sicer zaradi pričakovanega poslabšanja ob ukinitvi staleža s posledično izgubo službe in pričakovanjem psihične dekompenzacije zaradi tega ter zaradi aktualnega poslabšanja staleža zaradi neuspešnosti pravnega dogovora tožnika z delodajalcem. Lečeči psihiater je predlagal stalež do 5. 11. 2013, ko je bilo stanje dodatno poslabšano po opustitvi psihofarmakoterapije. Pojasnjuje, da je opustil jemanje zdravil nezavestno. Lečeči psihiater pa je nato predlagal podaljšanje staleža do kontrole 17. 12. 2013. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov glede dejstva, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu lečečega psihiatra, da bi se stalež podaljšal vsaj do 17. 12. 2013, ko je bila predvidena kontrola. Glede tega dejstva pa se ni opredelil niti sodni izvedenec, ki je le pavšalno navedel, da je bil tožnik pozdravljen dovolj, da je bil sposoben za delo. Mnenje sodnega izvedenca je pomanjkljivo in nejasno, zato bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga v skladu z določili 254. člena ZPP te pomanjkljivosti odpraviti, bodisi z zaslišanjem izvedenca bodisi s pritegnitvijo drugega izvedenca, kot je predlagal tožnik. Ker je sodišče prve stopnje opustilo zaslišanje izvedenca oz. ni pritegnilo drugega izvedenca, čeprav bi to moralo storiti, je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika, vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih iz izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da tožnik ni podal konkretnih pripomb, zakaj se z izvedenskim mnenjem ni strinjal, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca. Pripombe, ki jih tožnik podaja v pritožbi pa predstavljajo pritožbeno novoto po 337. členu ZPP. S takimi navedbami je na podlagi 5. odstavka 286. člena ZPP prekludiran. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlog za postavitev drugega izvedenca, saj niso bili podani pogoji po 3. odstavku 254. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013. S slednjo je imenovani zdravnik tožene stranke odločil, da je tožnik od 1. 11. 2013 do 30. 11. 2013 začasno nezmožen za delo (bolezen). Od 1. 12. 2013 dalje pa zmožen za delo.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami; v nadaljevanju: Pravila). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe, po določbah 1. odstavka 233. člena Pravil pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku potem, ko je proučilo listinsko dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu in pojasnilo lečečega psihiatra ter zaslišalo tožnika in pridobilo mnenje sodnega izvedenca specialista psihiatra presodilo, da je bil tožnik v spornem obdobju, tj. od 1. 12. 2013 dalje zmožen za delo. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje.

V izvedenih dokazih, konkretno v mnenju sodnega izvedenca specialista psihiatra, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izvedenskemu mnenju, ki ga pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje sprejema kot prepričljivo, ni mogoče očitati „pavšalnosti“. Izvedenec je razpolagal s celotno medicinsko dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu, ki se nanaša na sporno obdobje, prav tako pa je 24. 4. 2014 opravil klinični psihiatrični pregled tožnika. Na podlagi vsega navedenega je zaključil, da je bil v spornem obdobju zmožen za delo. Pri tožniku je ugotovil anksiozno depresivno motnjo. Prepričljivo je pojasnil, da terapevtskih učinkov zdravil in psihiatričnega vodenja v tem času ni bilo več mogoče pričakovati. Terapija ni bila spremenjena, dopolnjena ali poslana na višjo raven, kar pomeni, da je bilo zdravstveno stanje pozdravljeno dovolj, da je bil sposoben za delo. Tožnik je bil sicer napet, vznemirjen, razdražljiv ter zaradi izgube zaposlitve tesnoben, vendar pa je bilo njegovo zdravstveno stanje nespremenjeno že več mesecev. V bolniškem staležu je bil izjemno dolgo in ni bil bolnišnično zdravljen. Ocenil je, da gre za stisko zaradi službe, ki ni bolezenska ter poudaril, da bolniški stalež ni oblika terapije, ampak terapevtski pripomoček. Prepričljivo je pojasnil, da pri tožniku v spornem obdobju ne gre več za bolezensko sanje, ki bi mu onemogočalo delazmožnost. Poudaril je, da kljub temu, da je bil od junija 2013 naprej glede na opis zdravstvenega stanja še vedno tesnoben in depresiven, je glede na terapijo mogoče sklepati, da sta bila tožnik in psihiater zadovoljna z učinkom terapije. V nasprotnem primeru bi psihiater lahko spremenil vrsto antidepresiva in dodal anksiolitik, oziroma tožnika napotil na bolnišnično zdravljenje. Poudaril je, da je lečeči psihiater sam navedel, da je bil glavni razlog, da je priporočal bolniški stalež, podaljšanje statusa zaposlene osebe. Izvedenec pa je poudaril, da je pri anksiozno-depresivni motnji delovna aktivnost enako pomembna kakor uživanje zdravil. Zmotno je stališče pritožbe, da iz pisnega mnenja lečečega psihiatra z dne 26. 3. 2014 izhaja, da je bil tožnik od 1. 12. 2013 dalje nezmožen za delo. Lečeči psihiater je sicer na kontroli dne 5. 11. 2013 predlagal stalež do naslednje kontrole 17. 12. 2013, vendar pa je hkrati izrecno poudaril, da težko da kakršnokoli informacijo o tem, ali je bil tožnik od 1. 1. 2013 do 17. 12. 2013 delazmožen, ker ga v tistem času ni videl. Dne 17. 12. 2013, ko je tožnika pregledal pa ni opazil bistvenega poslabšanja stanja.

Pritožba prav tako neutemeljeno vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati sodnega izvedenca oziroma postaviti novega. V čem se dejansko stanje ni razjasnilo in katere nejasnosti bi se z zaslišanjem izvedenca oz. s postavitvijo novega izvedenca morale odpraviti, pa pritožba sploh ne navaja. Tožnik je na izvedensko mnenje podal zgolj pavšalne pripombe, in sicer je navajal, zgolj, da je v nasprotju s pisno posredovanim mnenjem lečečega psihiatra, ob tem pa ni izpostavil nobenih nejasnosti, ki naj bi izhajale iz izvedenskega mnenja.

V skladu s 3. odstavkom 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev šele, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. V konkretnem primeru v mnenju izvedenca ni nikakršnih nasprotij ali pomanjkljivosti, prav tako ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja.

Sodišče prve stopnje je že na glavni obravnavi v sprejetem sklepu ustrezno obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazni predlog za soočenje lečečega psihiatra in izvedenca ter postavitev novega izvedenca. Pravilno je ocenilo, da ima v izvedenskem mnenju zadostno objektivno podlago za razsojo. Iz pojasnila lečečega psihiatra namreč izhaja, da kaj drugega, kot je že navedel, ne ve povedati, tožnik pa ni navajal, katere pomanjkljivosti je zasledil v mnenju izvedenca. Prav tako ni izkazal, kateri so razlogi, za dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, zaradi česar bi bilo potrebno zahtevati mnenje novega izvedenca. Dodatno izvajanje dokazov pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno.

Tudi sicer pa bi moral tožnik, v kolikor je menil, da je sodišče prve stopnje s takšnim ravnanjem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, to uveljavljati takoj, na sami glavni obravnavi, kar pa ni storil. ZPP namreč v 286. b členu določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takšnih razlogov, zaradi katerih morebitna kršitev ni bila uveljavljena že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožba sploh ne navaja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.