Jedro

Roditelj, ki ne živi skupaj z otrokom, ima po 106. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka na odloči drugače; tisti od staršev, pri katerem otrok živi, pa je dolžan omogočiti stike. Tožena stranka je, upoštevaje mnenje strokovne komisije, upoštevala določbe Deklaracije združenih narodov o pravicah otroka in Konvencije o otrokovih pravicah, s čimer je upoštevana pravica otroka do ljubezni, naklonjenosti in srečnega otroštva ter izobraževanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 9.3.1994, s katero je navedeni organ odločil o osebnih stikih med mladoletno N.Š.M. in njenim očetom B.M. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema 106. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da ima tisti od staršev, ki ne živi skupaj z otrokom, pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, je dolžan omogočiti stike. Stiki načeloma niso omejeni. Če se starša o stikih ne dogovorita, o stikih odloči center za socialno delo, pri čemer upošteva ugotovljene koristi otroka. Tožena stranka ugotavlja, česar tudi tožnica ne zanika, da je v korist mladoletne N., da z očetom ohranja osebne stike in da ni posebnih okoliščin na strani očeta ali otroka, ki bi narekovale prepoved ali okrnjeni obseg stikov. Predlog tožnice, da se stiki izvajajo izključno v domačem okolju, nima prave utemeljitve, saj tudi tožnica ne navaja razlogov, ki bi takšen predlog podpirali. Ob ugotovitvi, da ima oče primerne pogoje za otrokovo varstvo in da je sposoben v času stikov z otrokom zanj ustrezno poskrbeti, ni ovire, da se stiki izvajajo na način, kot ga določa izpodbijana odločba. Roditelj, pri katerem je otrok, je dolžan primerno poskrbeti za otrokovo varnost, varstvo, zdravje in oskrbo ter v času stikov z otrokom prevzeti celotno funkcijo starševstva. To vključuje tudi potrebno skrb za izvajanje vseh otrokovih aktivnosti in morebitnih zadolžitev, ki jih otrok v tem času ima ter tudi skrb za izvajanje šolskih obveznosti in morebitno pomoč in vodstvo pri tem. Tožena stranka ugotavlja, da je organ prve stopnje glede na ugotovljena dejstva primerno določil tudi obseg in način izvedbe stikov. Iz izvedenih dokazov sledi, da si mladoletna N. stikov z očetom želi in da je rada šla z očetom, dokler so stiki bili ter je od njih tudi veliko pričakovala. Glede na tožničine pripombe v pritožbi pa je oče dolžan primerno poskrbeti tudi za otrokovo zdravje in upoštevati materina navodila glede otrokove oskrbe in varstva. Tožena stranka v postopku pred izdajo odločbe organa prve stopnje ni ugotovila kršitev ali nepravilnosti, ki bi vplivale na odločitev. Dolžnost roditelja, pri katerem otrok živi, da stike omogoči, pomeni dejansko tudi potrebno pripravo otroka na stike.

Tožnica v tožbi povzema odločitev organa prve stopnje, ki je očetu B.M. dovolil stike s hčerko, odredil, da je dolžna mati - tožnica dovoljevati stike ter določil, da oče preživi s hčerko vsak petek od 14,00 ure do sobote 9,00 ure, vsak drugi vikend od petka 14,00 ure do ponedeljka do 8,00 ure, tri tedne poletnih počitnic od 25. julija do vključno 14.avgusta ter en teden zimskih počitnic v času šolskih zimskih počitnic. Oče naj bi prevzemal otroka v vrtcu in ga pripeljal materi na dom oziroma v vrtec. Že v pritožbi je tožnica opozorila, da organ prve stopnje ni obrazložil, zakaj naj bi prenehala veljati odločba organa prve stopnje z dne 3.11.1989, s katero so bili urejeni stiki z otrokom. V odločbi organa prve stopnje je bilo navedeno, da je strokovna komisija organa prve stopnje izdelala strokovno mnenje, v katerem je ugotovila, da ni mogoče ugotoviti, kdo od staršev je bolj odgovoren za kršenje prve odločbe o stikih, izvedeni dokazi s pričami pa si nasprotujejo. Zakaj je bilo treba izdajati novo odločbo, saj bi le prvo odločbo bilo potrebno ustrezno izvajati. Odrejena oblika in obseg stikov nista v interesu in korist otroka. Strokovna komisija se je ukvarjala predvsem z odgovornostjo staršev za stike po odločbi iz leta 1989. Za odločanje je pristojen organ, ki mnenje strokovne komisije ocenjuje, ne pa komisija sama. Opisani način "prevzemanja in oddajanja" otroka pomeni poseg v otrokovo življenje. Pogosto menjavanje bivalnega okolja bo zaviralno vplivalo na otrokov razvoj. Različna merila v dveh različnih okoljih ustvarjajo zmedo v otrokovem miselnem svetu, otrok se počuti ogroženega, saj potrebuje en dom. Obseg določenih stikov pa je tak, da se lahko govori o zahtevi, da naj ima otrok dva doma. Posledice lahko pustijo različne učne delovne navade. Zato je tožnica predlagala izdajo začasne odločbe z redkejšimi stiki, ki bi se po ureditvi razumevanja lahko razširili. Upoštevati je treba, da v fazi v času vložitve tožbe stikov očeta z otrokom dejansko ni. Iz opisanih razlogov je tožnica predlagala pritegnitev izvedencev Svetovalnega centra, ki naj bi po anamnezi podali mnenje, kakšni stiki bi za otroka v sedanji fazi bili najprimernejši. Komisija organa prve stopnje ni upoštevala Konvencije o pravicah otroka in Deklaracije otrokovih pravic. V dosedanjem postopku navedene pravice, ki predstavljajo le del pravic po navedenih aktih, niso bile upoštevane. Upoštevani so bili predvsem interesi staršev, predvsem očeta. Nedopustno je, da se zato, da se doseže poravnava med staršema in vzpostavi komuniciranje med njima, žrtvujejo otrokovi interesi. Tožnica prilaga potrdila vrtca, zdravnika, voditeljice dejavnosti, iz katerih je razvidno, da je otrok sproščen in navezan na mamo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Prizadeta stranka - oče nedoletnega otroka v odgovoru na tožbo utemeljuje enakopravni položaj obeh roditeljev glede njunih pravic in dolžnosti pri uresničevanju pravice otroka do stikov s starši ter otrokove pravice, ki izhajajo iz zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter iz deklaracije in konvencije, na kateri se sklicuje tožnica. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Roditelj, ki ne živi skupaj z otrokom, ima po 106. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR, prečiščeno besedilo, Uradni list SRS št. 14/89) pravico do osebnih stikov z njim, razen če center za socialno delo glede na koristi otroka ne odloči drugače. Tisti od staršev, pri katerem otrok živi, je dolžan omogočiti stike. Navedeni zakon ureja pravila ravnanja, pravice in dolžnosti ter obveznosti staršev glede otrok, ki jih pristojni organ uporabi na ugotovljeno dejansko stanje v svoji odločbi, s katero pravna razmerja med strankami na novo ustanovi, spremeni ali ukine, odvisno od dejanskih okoliščin, ki v življenju na obravnavanem upravnem področju dejansko nastanejo. Iz tožničinih navedb v tožbi sledi, da v času vložitve tožbe stikov očeta z otrokom dejansko ni, kar pomeni, da so bila dotedanja pravna razmerja porušena. Zato sodišče ob tožničini navedbi, da je že v pritožbi opozorila, da organ prve stopnje ni obrazložil, zakaj naj bi prenehala veljati prejšnja odločba organa prve stopnje (z dne 3.11.1989), s katero so bili urejeni stiki z otrokom, pripominja, da je prejšnje pravno razmerje glede na naravo upravne zadeve bilo mogoče in potrebno spremeniti oziroma na novo urediti glede na spremenjene dejanske okoliščine v konkretni stvari. Z novo ureditvijo pravnega razmerja pa je po naravi stvari morala prenehati veljavnost prejšnje odločbe. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo in dala pravilne razloge za svojo odločitev, saj so razmerja z odločbo organa prve stopnje, ki mu je tožena stranka utemeljeno pritrdila, ustrezno urejena, upoštevaje v prvi vrsti koristi nedoletne N. ter upoštevaje pri tem enakopraven položaj, pravice in dolžnosti ter obveznosti obeh roditeljev, ki temeljijo na zakonu. Tožnica v tožbi na splošno navaja, da ne soglaša z razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi ter da nova ureditev - obseg in oblika stikov z otrokom ni v skladu z interesi in koristmi otroka, vendar pa v ta namen ni navedla nobenih dejstev in okoliščin, ki jih tožena stranka ne bi ocenila in ki naj bi vplivale na drugačno odločitev. Tudi ni sprejemljiva tožbena pripomba, češ da je bilo mnenje strokovne komisije tožene stranke pomanjkljivo in neprimerno in da ni upoštevala določil konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90) in deklaracije Združenih narodov o pravicah otroka (sprejeta 20.11.1959), saj je pavšalna in ne navaja nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazala na kakršno koli nestrokovnost. Tožena stranka pa je v zadostnem obsegu pojasnila razloge, zakaj ni sledila tožničinemu predlogu za pritegnitev zunanjih izvedencev Svetovalnega centra. Tožena stranka je upoštevaje mnenje strokovne komisije upoštevala prav obe prej navedeni listini mednarodnega prava, saj je z odločitvijo v izpodbijani odločbi organa prve stopnje upoštevana prav pravica otroka do ljubezni, naklonjenosti in srečnega otroštva, izobraževanja oziroma pravice, ki jih vsebujeta navedena konvencija in deklaracija v razmerju do obeh roditeljev povezane z njunimi vzajemnimi obveznostmi. K tožbi priložena potrdila, so v formalnem pogledu novota, ne pa tudi v vsebinskem pogledu, zato na drugačno odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati.

Po povedanem je tožba neutemeljena in jo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.