Jedro

Določba o višini odpravnine v kolektivni pogodbi dejavnosti pomeni ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine, kar ni v nasprotju z določbami ZDR.

Pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno drugače določeno, pomeni bruto zneske.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožnici izplača odpravnino v znesku 6.558,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2004 do plačila. Tožbeni zahtevek za plačilo 129,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2006 do plačila je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnici na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je prejela 1. 12. 2003, delovno razmerje prenehalo s 30. 4. 2004. Tožena stranka ji je na podlagi Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 14/99) izplačala odpravnino, pri kateri je za osnovo upoštevala tožničino neto plačo, prejeto v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Razsodilo je, da je tožnica upravičena do razlike v odpravnini, izračunane v višini 60 % povprečne bruto plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za vsako leto dela pri toženi stranki (29 let).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča tako glede upoštevanja kolektivnih pogodb, kot osnove za obračun odpravnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tožnici pripada odpravnina na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002) ker ji je bila pogodba odpovedana v skladu z določili tega zakona. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je eden izmed novih institutov, ki jih je uvedel ZDR, zato KP dejavnosti ne more določati pravic in obveznosti v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Pravna narava odpovedi pogodbe o zaposlitvi je drugačna od pravne narave prenehanja delovnega razmerja presežnemu delavcu, s katerim se ukvarja KP dejavnosti. ZDR v drugem odstavku 7. člena sicer res določa, da se lahko s pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj se tožena stranka in delavci niso dogovorili za ugodnejše pravice ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je delavcem izplačala višje odpravnine, kot jih določa zakon, ni pa jim bila dolžna izplačati odpravnin, kot jih je določala KP dejavnosti. Le-ta ni usklajena z novim ZDR in ne upošteva posebnosti, ki jih je uvedel novi ZDR. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini zavrne, podredno pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) vročena tožeči stranki, ki v odgovoru nanjo navaja, da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna ter predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. V tem sporu sta sporni dve vprašanji: ali je tudi po uveljavitvi ZDR treba pri odmeri odpravnine upoštevati določbe KP dejavnosti in ali se pri ugotavljanju višine odpravnine upošteva delavčeva bruto ali neto plača. 8. O obeh vprašanjih je sodna praksa sprejela enotni stališči že precej pred vložitvijo te revizije in tudi že v podobnih zadevah pri toženi stranki (npr. VIII Ips 72/2008 z dne 26. 2. 2008). Na relevantne odločitve Vrhovnega sodišča pa je opozorilo tudi sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi.

9. Glede upoštevanja KP dejavnosti je revizija v nasprotju sama s seboj in z ravnanjem tožene stranke. Le ta se je namreč odločila, da bo pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici uporabljala določbe KP dejavnosti, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja presežnim delavcem.

10. ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu nad 15 let določena odpravnina v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v četrtem odstavku 109. člena ZDR določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če je v kolektivni pogodbi dejavnosti določeno drugače. Že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi v tem primeru treba upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine.

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-90, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) glede na drugačen koncept delovnega razmerja ni urejal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je plačilo odpravnine v tretjem odstavku 36.f člena urejal v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov. Za nujne operativne razloge je štel tehnološke, organizacijske ali strukturne razloge ter ekonomske razloge in ukrepe družbenopolitične skupnosti (29. člen). Na podlagi teh zakonskih določil je za toženo stranko veljavna KP dejavnosti v šestem odstavku 24. člena izrecno določila, da odpravnine preseženim delavcem znašajo najmanj 60 % povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. S takšno določbo je postala pravica do odpravnine tudi pravica iz kolektivne pogodbe.

12. ZDR v prvi alineji prvega odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot ZDR-90 v 29. členu. Zato ni razloga, da se določbe 24. člena KP dejavnosti glede višine odpravnine ne bi uporabljale tudi po uveljavitvi ZDR.

13. Ne glede na vsebinsko podobnost s tretjim odstavkom 36.f člena ZDR-90 je postala določba o višini odpravnin v 24. členu KP dejavnosti vsebina kolektivne pogodbe, ki je ZDR ni razveljavil. Ker pomeni ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine, ter ni v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami ZDR, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pri odločanju o tožničinem zahtevku za plačilo razlike v odpravnini upoštevali določbe za toženo stranko veljavne KP dejavnosti.

14. Pravilna je tudi odločitev nižjih sodišč, da je tožena stranka določbe kolektivne pogodbe delno napačno uporabila. Vrhovno sodišče je namreč ves čas enako razlagalo določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači tako, da izraz plača pomeni bruto plačo, kolikor ni izrecno predpisano drugače. Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače v preteklosti niso bile povsem jasne, kljub temu pa je sodna praksa revizijskega sodišča sprejela stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno drugače določeno, pomeni bruto zneske. Zato bi morala tožena stranka kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice v bruto in ne v neto znesku.

15. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Tožnica na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.