Jedro

Tožnica je alergična na nikelj, ki je ubikvitaren alergen, ki se nahaja v številnih snoveh – v najrazličnejših izdelkih, kot so nikljeve spojine iz litine, v različnih kovinskih inštrumentih in strojih, zaponkah, nakitu, barvah in glazurah, umetnih smolah kot tudi v pralnih praških – tudi na tožničinem delovnem mestu šivilje. Iz tega razloga je tožnica upravičeno uveljavljala pravice iz naslova invalidnosti, konkretno pravico do poklicne rehabilitacije in usposobitev za drugo delo, ki je glede na njeno starost smotrna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi toženke z dne 2. 9. 2008 in 16. 5. 2008 ter zadevo vrnilo toženki v nov postopek in odločanje s tem, da mora ta po pridobitvi ustreznih mnenj glede možnosti poklicne rehabilitacije tožnice v roku 60 dni izdati nov upravni akt s katerim bo odločila o zahtevi tožnice z dne 1. 2. 2008 ter sklenilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in pristojnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje, tako da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer glede tožničine zmožnosti za delo in glede stika tožnice z nikljem ter posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri tožnici ocenilo obstoj invalidnosti. Tožnica na delovnem mestu na katero je bila razporejena, to je šivanje nogavic ni prihajala v stik z nikljem ali snovmi, ki bi vsebovale nikelj in tudi ni delala z vodo, v vodi in z detergenti. Navedbe izvedencev v zvezi s prisotnostjo niklja na delovnem mestu niso točne saj je tudi sam delodajalec zatrdil, da v njihovem podjetju ni niklja ali snovi, ki bi vsebovale nikelj. To izhaja tudi iz mnenja pooblaščene zdravnice specialistke medicine dela. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi tožnica delala v vodi, z vodo ali z detergenti. V kolikor obremenitev z nikljem ter vodo in detergenti na delovnem mestu ni, tudi ni moč govoriti o obstoju invalidnosti. Če pa tožnica s takšnimi obremenitvami prehaja v stik tudi izven delovnega mesta na katerem je bila nazadnje zaposlena to ne more pomeniti zmanjšanje delovne zmožnosti in invalidnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. čl. ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 2. 9. 2008 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo z dne 16. 5. 2008 s katero je toženka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja saj je štela, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta, na katero je bila zavarovanka razporejena, to je šivilja nogavic, zato pri njej invalidnosti ni.

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v ..., Medicinske fakultete, zadostno strokovno podlago, da je ugotovilo, da pri tožnici obstaja invalidnost in da je njena delovna zmožnost za poklic šivilje zmanjšana za več kot 50 % ter, da od 2. 9. 2008 dalje ni bila več zmožna za delo šivilje nogavic s polnim delovnim časom in kot šivilja tudi ni mogla opravljati drugega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa ter, da je tožnico potrebna poklicna rehabilitacija za drug poklic, kjer ne bo izpostavljena stvarem, ki vsebujejo nikelj, česar pa je v poklicu šivilje ni mogoče zagotoviti.

Bistvo v predmetni zadevi je, da je tožnica alergična na nikelj, nikelj pa je ubikvitaren alergen, ki se nahaja v številnih snoveh in se mu tudi izven delovnega mesta tožnice ni mogoče povsem izogniti. Nahaja se v najrazličnejših izdelkih, kot so nikljeve spojine iz litine, v različnih kovinskih inštrumentih in strojih, zaponkah, nakitu, barvah in glazurah, umetnih smolah kot tudi v pralnih praških. Takšna prisotnost niklja po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti sporna tudi na delovnem mestu šivilje, saj se ta nahaja povsod tudi v škarjah, različnih sponkah, likalniku, šivalnih strojih in drugod. Tako ni mogoče slediti trditvam toženke, da tožnica na delovnem mestu šivilje ne more prit v stik z nikljem. Tudi pritožbeno sodišče se strinja s pojasnitvijo izvedenskega organa, da se snovi, ki vsebujejo nikelj pojavljajo skoraj povsod. Tako je, kakor zaključuje sodišče prve stopnje, nemogoče pričakovati, da tožnica pri delu šivilje ne bo prišla v stik s takimi snovmi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ravnalo, ko je ob danem dejanskem stanju odpravilo odločbe toženke ter sledilo interesu tožnice za poklicno rehabilitacijo in usposobitev za drugo delo saj je ta glede na starost tožnice smotrna in v skladu s citiranimi materialnimi določbami v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti.