Jedro

Ker tožena stranka kot promitent ne more imeti ugovorov iz pogodbe v korist tretjega, iz katere izhaja korist, ki je namenjena tožeči stranki, je neutemeljeno navajanje tožene stranke o odpadli pravni podlagi za vtoževano terjatev, ker se nanjo ne more sklicevati. Četudi je kreditno razmerje med toženo stranko in promisarjem prenehalo, to ne more vplivati na zavezo tožene stranke do beneficiarja - tožeče stranke iz pogodbe v korist tretjega.

Izrek

Pritožba tožeče stranke glede izpodbijane II. točke in III. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. točke in III. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdi izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo II Pg 312/2011 z dne 30.8.2012 izreklo: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 23.727,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska za čas od 19.10.2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. II. V preostalem delu za plačilo zneska 10.438,76 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneskov: - 5.179,45 EUR od 1.11.2009 dalje do 18.10.2010, - 180,65 EUR od 7.11.2009 do 18.10.2010, - 1.216,49 EUR od 4.11.2009 dalje do 18.10.2010, - 937,68 EUR od 14.1.2009 dalje do 18.10.2010, - 781,99 EUR od 20.11.2009 dalje do 18.10.2010, - 1.343,74 EUR od 21.11.2009 dalje do 18.10.2010, - 972,19 EUR od 22.11.2009 dalje do 18.10.2010, - 501,12 EUR od 1.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 170,14 EUR od 1.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 220,25 EUR od 1.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 343,97 EUR od 8.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 3.525,86 EUR od 1.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 242,06 EUR od 2.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 480,60 EUR od 8.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 1.074,25 EUR od 9.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 34,20 EUR od 9.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 422,53 EUR od 19.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 307,30 EUR od 16.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 903,24 EUR od 20.12.2009 dalje do 18.10 2010, - 1.805,36 EUR od 20.12.2009 dalje do 18.10.2010,- 718,62 EUR od 30.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 776,60 EUR od 9.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 2.642,66 EUR od 12.12.2009 dalje do plačila, - 248,59 EUR od 23.12.2009 dalje do 18.10.2010, - 307,30 EUR od 3.1.2010 dalje do 18.10.2010, - 525,10 EUR od 9.1.2010 dalje do 18.10.2010, - 385,56 EUR od 4.1.2010 dalje do 18.10.2010, - 961,74 EUR od 19.1.2010 dalje do 18.10.2010, - 476,50 EUR od 16.1.2010 dalje do 18.10.2010, - 895,88 EUR od 17.1.2010 dalje do plačila, - 745,48 EUR od 18.1.2010 dalje do 18.10.2010, - 638,81 EUR od 3.2.2010 dalje do plačila, - 523,57 EUR od 3.2.2010 dalje do 18.10.2010, - 460,94 EUR od 6.2.2010 dalje do 18.10.2010, - 519,23 EUR od 8.2.2010 dalje do plačila, - 233,56 EUR od 18.2.2010 dalje do plačila, - 908,03 EUR od 20.2.2010 dalje do plačila, - 460,13 EUR od 21.2.2010 dalje do 18.10.2010, - 1.094,54 EUR od 2.4.2010 dalje do 18.10.2010 se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.016,11 EUR v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo.“ Zoper sodbo sta vložili po svoji pooblaščencih pravočasno pritožbo tako tožeča stranka kot tožena stranka. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu glede II. točke izreka sodbe in posledično III. točko izreka sodbe glede izreka o stroških postopka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga , da se pritožbi ugodi tako, da se v izpodbijanem delu sodba sodišča I. stopnje razveljavi, zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali pa, da pritožbeno sodišče samo odloči o zadevi in temu primerno na novo odloči tudi o stroških postopka vključno s pritožbenimi stroški. Tožena stranka izpodbija I. In III. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani točki sodbe razveljavi, zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbe tožene stranke v 15 dneh po prejemu odločbe o njihovi odmeri, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tožeče stranke Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 23.727,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2010 dalje , ker je to znesek, za katerega je sodišče ugotovilo, da ga je potrdil nadzornik tožene stranke na seznamu „1 SKLOP“ in ker je menilo, da je navedena delna potrditev faktur tista, ki v celoti izpolnjuje pogoje za neposredno plačilo tožene stranke tožeči stranki. Z izjavo z dne 14.8.2009 se je namreč tožena stranka zavezala, da bo plačevala za dobavljen material po predpisanem prevzemnem listu s strani pooblaščenega predstavnika naročnika na gradbišču in nadzornika banke in sicer takoj po dostavi podpisanega prevzemnega lista banki v višini 85.879,14 EUR in sodišče prve stopnje je iz besedila izjave povzelo, da je pogoj, da tožena stranka plača dobavo potrdilo oziroma podpis prevzemnega lista s strani nadzornika tožene stranke in prisodilo je tožeči stranki tolikšen znesek, kot ga je potrdil nadzornik tožene stranke, v presežku pa je zahtevek zavrnilo, ker da za plačilo niso izpolnjeni vsi pogoji. Pritožba se s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila dobava materiala po vseh vtoževanih računih, ki so v spisu in podpisanih prevzemnicah, potrjena s strani naročnika H. G. d.o.o., prevzem blaga v enakem obsegu pa po mnenju sodišča prve stopnje potrjuje tudi dejstvo priznanja terjatev iz tega naslova v stečajnem postopku nad naročnikom H. G. d.o.o., pri čemer pritožba dodaja, da tožena stranka sploh ni obrazloženo nasprotovala višini vtoževane terjatve, navedla je le, da s strani tožene stranke ni bila potrjena niti količina niti nikakršen račun in takšna pavšalna ugovorna navedba ne more biti upoštevna v smislu spornosti višine tožbenega zahtevka. Vse navedeno po mnenju pritožbe napotuje na zaključek, da je tožeča stranka izdobavila za gradnjo kompleksa S. a. K. material v celotni vtoževani višini.

Pritožba navaja, da je iz izpovedb prič tožene stranke G. in P. povzeti, da je bil namen potrditve prevzemnih listov zagotovitev namenske porabe sredstev, pri čemer tožena stranka ni trdila, da naj izdobavljen material ne bi bil porabljen namensko. Iz navedenega je mogoče zaključiti le, da je tožeča stranka upravičena do plačila tudi za tisti del terjatve, ki je nadzornik tožene stranke brez upravičenega razloga ni potrdil. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo četrtega odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, kdaj se šteje pogoj za uresničen, vendar sodišče prve stopnje ni uporabilo te materialne podlage in je v posledici zmotne uporabe materialnega prava sodišče posledično neutemeljeno zavrnilo del tožbenega zahtevka.

Tožeča stranka meni, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi izposlovala pri nadzorniku tožene stranke potrditev prevzemnih listov oziroma prevzemnic. Izhajajoč iz vsebine izjave z dne 14.8.2009 je razvidno, da je bila naloga ureditve podpisov prevzemnih listov breme predstavnika naročnika na gradbišču in breme nadzornika banke, ne pa tožeče stranke. Drugačna razlaga bi bila v v nasprotju z izvedenimi dokazi in tudi v nasprotju z vsebino pogodbenega razmerja med toženo stranko in H. G. d.o.o. ( ki je bila prvotno prvotožena stranka). Iz vsebine kreditnih pogodb, ki jih je v teku postopka predložila tožena stranka, namreč ne izhaja, da bi tožečo stranko obremenjevala kakršnakoli obveznost ali aktivnost, še zlasti ne v smislu potrjevanja prevzemnih listin, toda drži, da je tožeča stranka sama zahtevala, da tožena stranka in njen nadzornik opravita svoj del obveznosti, iz izpovedb vseh prič tožene stranke pa izhaja, da je komuniciranje z njihovim lastnim nadzornikom,ki ga je šteti kot mandatarja tožene stranke, povsem zatajilo in vse to kaže na skrajno nevestno ravnanje tožene stranke, ki je s tem preprečila izpolnitev pogoja, to je potrditve prevzemnih listov.

Pritožba meni, da se je zaradi nepoštenega in nevestnega ravnanja tožene stranke, kar je tožeča stranka izrecno navedla v svojih pripravljalnih vlogah, pogoj uresničil in sodišče prve stopnje se do tega sploh ni opredelilo, saj je v to smer dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in glede teh odločilnih dejstev izpodbijana sodba nima razlogov.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da je tožena stranka prevzela obveznost plačila neposredno tožeči stranki pod določenimi pogoji, kot izhaja iz izjave banke z dne 14.8.2009 in sicer: - da banka potrjuje, da ima H. G. odobren dolgoročni kredit; - da bo banka tožeči stranki iz kreditnega zneska plačevala za dobavljen material; - da bo banka plačevala pod pogojem, da bo predložen podpisan prevzemni list na gradbišču s strani pooblaščenega predstavnika naročnika in nadzornika banke. Tožeča stranka je bila s prejemom izjave banke seznanjena s pogoji plačila, torej s tem, da mora izdobava materiala biti potrjena tudi s strani nadzornika tožene stranke. Tožena stranka meni, da potrjevanje terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad dolžnikom H. G. d.o.o. ne more vplivati na pravni odnos med tožečo stranko in toženo stranko. Očitek o ravnanju tožene stranke v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ne drži, saj je nadzornik tožene stranke, priča G. , izpovedal, da je ostalim dobaviteljem potrdil dobave tako, da so ga ti obvestili o izdobavi materiala na gradbišče, nadzornik je potem odšel na gradbišče in izdobavo potrdil, torej je za vse dobavitelje veljal enak režim. Zakaj pa tožeča stranka o izdobavi ni obvestila nadzornika, pa sama ve.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prevzela obveznost plačila neposredno tožeči stranki pod določenimi pogoji in sicer, da se je tožena stranka zavezala, da bo po izpolnitvi pogojev z vsakokratnim nalogom H. G. v breme odobrenega posojila nakazala preostala sredstva neposredno na račun dobaviteljev. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da H. G. toženi stranki nikoli ni dala naloga za plačilo sredstev tožeči stranki in tako sploh ni obstajala zaveza tožene stranke za plačilo tožeči s stranki, četudi bi bili pogoji za plačilo izpolnjeni, ki pa tudi niso bili.

Sodišče prve stopnje se sploh ni opredelilo do zatrjevane akcesornosti obveznosti tožene stranke glede na obstoj kreditnega razmerja in glede tega izpodbijana sodba nima razlogov.

Pritožba ponovi navedbe v zvezi z akcesornostjo izjave banke glede na obstoj kreditnega razmerja in poudarja, da iz izjave banke nesporno izhaja, da z njo banka potrjuje, da ima H. G. odobren dolgoročni kredit, da bo banka tožeči stranki iz kreditnega zneska plačevala za dobavljen material in da bo banka plačevala pod pogojem, da bo predložen podpisan prevzemni list na gradbišču s strani pooblaščenega predstavnika naročnika in nadzornika banke. Iz natančne analize Izjave izhaja, da je bil pogoj za izdajo in veljavnost Izjave obstoj kreditnega razmerja med banko in H. G. in črpanje kredita. Neobstoj kreditnega razmerja tako odvezuje toženo stranko sleherne obveznosti plačila tožeči stranki.

Po mnenju pritožbe se sodišče prve stopnje ni natančno ukvarjalo s tem ali so izpolnjeni pogoji za izplačilo po Izjavi in se je opredelilo le do podpisa nadzornika na seznamu z dne 18.10.2010, ne pa do trditev in dokazov tožene stranke, da je bila ta potrditev le sestavni del dopisa M. z dne 18.10.2010, s katerim je ta izrecno navedla, da dobave blaga ne more potrditi, ker nadzornik ni bil navzoč na gradbišču in da obstaja zgolj možnost, da je opravljena dobava za znesek 23.727,11 EUR. Tudi dopisi M. z dne 7.4.2010 in 7.5.2010 potrjujejo , da potrditve blaga ne more biti, ker nadzornik banke ni bil navzoč pri sami dobavi. Tako je dejansko stanje v zvezi s tem nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je tožbo vložila zoper prvo toženo stranko H. G. d.o.o. in drugotoženo stranko B. V. d.d. zaradi plačila 34.165,87 EUR s pripadki; - na prvotoženo stranko je bila prenesena izvajalska pogodba, ki jo je imel G. C. d.d. sklenjeno za izgradnjo objektov S. a. K. in da je prvotožena stranka lahko nadaljevala z deli, je sklenila z drugotoženo stranko posojilno pogodbo, v kateri se je drugo tožena stranka zavezala prvotoženi stranki iz odobrenega dolgoročnega kredita za financiranje izgradnje projekta S. a. K. direktno izvesti plačilo določenim podizvajalcem in dobaviteljem materiala; - tako se je drugotožena stranka zavezala tožeči stranki plačati dobave materiala v okviru posojilne pogodbe do višine 85.879,41 EUR; - v zvezi s tem je drugotožena stranka tožeči stranki izdala izrecno Izjavo dne 14.8.2009; - tožeča stranka je material izdobavljala in si prizadevala, da bi prišla do poplačila, toda tega ni bilo; - drugotožena stranka je po svojem nadzornem organu M. d.o.o. potrdila zgolj izdobave za znesek 23.727,11 EUR, vendar drugotožena stranka ni poravnala niti tega zneska, - prvotožena stranka je kot nesporni znesek potrdila 33.071,37 EUR in sicer na IOP obrazcu, vendar je k temu prišteti še znesek 1.094,50 EUR, ki izvira iz računa št.136 z dne 31.1.2010 in tako sta toženi stranki dolžni plačati 34.165,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov dalje; - menila je, da se je drugotožena stranka z Izjavo nedvoumno zavezala za plačilo neposredno tožeči stranki in odstop od kreditne pogodbe na obveznosti drugotožene stranke ne more vplivati; - iz Izjave z dne 14.8.2009 pa izhaja zgolj, da naj bi se iz kreditnega zneska plačevalo za izdobavljeni material po podpisanem prevzemnem listu s strani pooblaščenega predstavnika naročnika na gradbišču in nadzornika banke; - drugotožena stranka je navedla, da drži, da je bila med njo in prvotoženo stranko sklenjena pogodba o dolgoročnem eurskem posojilu št. ... z dne 17.6.2009 in sicer za financiranje in dokončanje stanovanjskih hiš K., z Aneksom št. …. k tej pogodbi z dne 14.8.2009 pa je bilo dogovorjeno, da se toženi stranki dogovorita, da bo drugotožena stranka (banka) ob izpolnitvi pogojev v skladu z vsakokratnim nalogom prvotožene stranke v breme odobrenega kredita nakazala preostala sredstva za poplačilo stroškov povezanih z dokončanjem projekta stanovanjske hiše v K. na podlagi potrjenih računov s strani gradbenega nadzornika in oddelka za kreditna tveganja: - H. G. svojih kreditnih obveznosti niso izpolnjevale, zato je drugotožena stranka 26.1.2010 odstopila od kreditne pogodbe ; - posojilo do takrat ni bilo v celoti črpano, drugotožena stranka pa je odstopila od posojilne pogodbe, ne obstaja obveznost drugotožene stranke za plačilo vtoževanega zneska; - poleg tega glede na Aneks prvotožena stranka ni dala drugotoženi stranki nalog za plačilo in za črpanje dela posojila, zato tudi iz tega razloga ni nastala obveznost drugotožene stranke za plačilo direktno tožeči stranki; - sicer tudi niso izpolnjeni vsi pogoji za izplačilo, ti pa so bili; - nalog prvotožene stranke kot posojilojemalca,- računi potrjeni s strani gradbenega nadzornika banke; - drugotožena stranka je tožeči stranki večkrat pojasnila, da nadzorniku ni bilo omogočeno podpisovanje dobave materiala neposredno na gradbišču, da na dobavnicah ni naveden izključno projekt K.; - drugotožena stranka je nasprotovala tudi višini zahtevka, saj IOP obrazec tega ne more dokazovati; - potrditev na dokumentu SKLOP 1 z dne 18.10.2010 pa ne pomeni potrditve s strani nadzornika, saj je to le priloga k dopisu nadzornika, kjer pa je ta navedel, da računov ne more potrditi, ker ni bil prisoten na gradbišču, kot je bilo predvideno v izjavi drugotožene stranke.

Glede prvotožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nad njo 15.4.2011 začet stečajni postopek in je nato tožbo zoper to stranko zavrglo, ker je bila tožeči stranki v stečajnem postopku priznana vtoževana terjatev in nima torej več pravne koristi za tožbo. Postopek je nadaljevalo le zoper drugotoženo stranko, ki se jo poimenuje kot toženo stranko.

Pritožba tožeče stranke Tožeča stranka ne izpodbija naslednjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje:-da je prvotno prvotožena stranka H. G. d.o.o. z namenom, da zagotovi nadaljnje financiranje izgradnje stanovanjskih hiš v S. a. K. prevzela od svojega 100 % lastnika G. C. d.d. tako vse nepremičnine na lokaciji K. kot tudi premičnine predvsem pa vse obveznosti, ko so nastale do drugotožene stranke kot banke in posojilodajalca v zvezi z izgradnjo stanovanjskih hiš v tem naselju; - da je H. G. vstopila v posel z namenom dokončati izgradnjo stanovanjskih hiš; - da je tožena stranka odobrila namensko posojilo H. G. d.o.o. po pogodbi o dolgoročnem evrskem posojilu št. ... z dne 17.6.2009, notarski zapis 23.6.2009 s tremi Aneksi; - da se je s to pogodbo tožena stranka zavezala, da bo po izpolnitvi določenih pogojev z vsakokratnim nalogom posojilojemalca v breme odobrenega posojila nakazala preostala sredstva in sicer ali za plačilo stroškov neposredno povezanih z dokončanjem projekta stanovanjskih hiš v K. ali pa za plačilo stroškov infrastrukture ter stroškov nadzora na podlagi naslednjih računov, podračunov oziroma situacij, potrjenih s strani gradbenega supernadzornika in oddelka za kreditna tveganja banke (tožene stranke) neposredno na račun izvajalcev oziroma dobaviteljev, med katerimi je našteta tudi tožeča stranka (v Aneksu 3) in je v seznam vključena za skupno vrednost računov v višini 85.879,41 EUR; - da tožeča stranka ni bila pogodbena stranka te pogodbe in je tudi ni podpisala, ampak so pogodbo sklenile tožena stranka, H. G. d.o.o. in G., G. p. C. d.d; - da je bil med pogodbenimi strankami dogovorjen poseben način izpolnitve kreditne pogodbe za banko, ki je namesto nakazila odobrenega kredita kreditojemalcu, prevzela obveznost nakazila neposredno na račun izvajalcev oziroma dobaviteljem, za kar so bili med strankami dogovorjeni določeni pogoji; - da je tožena stranka istega dne, ko je bil sklenjen Aneks številka …, to je 14.8.2009, izdala tožeči stranki kot enemu od dobaviteljev izjavo, iz katere izhaja, da banka V. d.d. izjavlja, da ima podjetje H. G. d.o.o. odobren dolgoročni kredit za financiranje izgradnje projekta S. a. K. in da bo banka podjetju, torej tožeči stranki, iz kreditnega zneska plačevala za dobavljeni material po podpisanem prevzemnem listu s strani pooblaščenega predstavnika naročnika na gradbišču in nadzornika banke in sicer takoj po dostavi podpisanega prevzemnega lista banki v višini 85.879,41EUR; - da je bilo pri izpolnitvi dogovorjenega načina izpolnitve kreditne pogodbe z direktnim plačilom tožeči stranki precej težav, saj je tožeča stranka naletela na težave v komunikaciji z nadzornikom banke, gospodom G. in da je bil dosežen dogovor med tožečo stranko in nadzornim banke, da zadošča pošiljanje dokumentacije po faksu in da se mu kot nadzorniku ni zdelo potrebno, da bi izvajal nadzor vsake posamezne dobave na samem gradbišču; - da je G. končno potrdil nekaj računov tožeče stranke in sicer tiste, ki jih je obkljukal na seznamu „1 sklop“, jih je seštel in na koncu seznama ob znesku v višini 23.727,11 EUR pripisal “potrjeno 18.10.2010“, odtisnil žig svoje družbe M. d.o.o. in se podpisal; - da iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka, izhaja, da so dobave tožeče stranke potekale od septembra 2009 dalje, ves čas v oktobru, novembru, decembru 2009, delno pa še tudi v začetku leta 2010; - da iz predloženih računov izhaja, da so bili izdobavljeni različni gradbeni materiali, vse od betona, različnih peskov pa do opravljenih storitev raznih gradbenih prevozov; - da je v stečajnem postopku nad družbo H. G. d.o.o. – v stečaju tožeča stranka prijavila terjatev v skupni višini 42.854,09 EUR, od česar ji je bila priznana terjatev v skupni višini 38.064,69 EUR, kot izhaja iz predloženega seznama preizkušenih terjatev in ta terjatev je tudi predmet tožbenega zahtevka v tej pravdi; - da so vse dobave po vtoževnih računih potrjene s strani naročnika H. G. d.o.o., kot izhaja iz podpisanih prevzemnic, priloženim posameznim računom, prevzem blaga pa potrjuje tudi dejstvo priznanja terjatev iz tega naslova v stečajnem postopku nad naročnikom H. G. d.o.o..

Pritožba pa meni, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen samo v višini po nadzorniku tožene stranke potrjenem seznamu v znesku 23.727,11 EUR, ker da bi sodišče prve stopnje ob dejanskih zaključkih, da je v stečajnem postopku nad H. G. d.o.o. tožeči stranki priznana v celoti ista priglašena terjatev in da so vtoževani računi izdani skladno s potrjenimi prevzemnicami po nadzornem H. G. d.o.o. moralo vtoževanemu zahtevku v celoti ugoditi, še posebej, ker tožena stranka ni ugovarjala konkretno tožbenemu zahtevku po višini in ne temu, da je vse izdobavljeno in zaračunano bilo za stanovanjske hiše na S. a. v K. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži, da tožena stranka ne bi ugovarjala višini vtoževane terjatve, saj je izrecno navedla, da dokazovanje z IOP obrazcem ne more biti uspešno, poleg tega je trdila, da iz dopisov nadzornega tožene stranke M. d.o.o. izhaja, da vse zaračunano ni bilo za potrebe S. a. K. (listna številka 21 spisa), tako da ni mogoče govoriti o neprerekanih dejstvih v smislu 214. člena ZPP.

Prav tako se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na priznanje njene terjatve v stečajnem postopku nad H. G. d.o.o., saj je ta družba bila naročnik pri tožeči stranki in je smela vse, kar je naročila tudi priznati kot svojo stroškovno obveznost, medtem ko je položaj tožene stranke povsem drugačen, saj temelji na pogodbi v korist tretjega, kot je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno opredelilo sporno razmerje.

Pri pogodbi v korist tretjega se pogodbeni stranki dogovorita, da bo izpolnitev pogodbe upravičena zahtevati tretja oseba, saj je s pogodbo ustanovljena pravica v korist nekoga tretjega in ta pridobi lastno in neposredno pravico nasproti dolžniku, če ni dogovorjeno ali če ne izhaja iz okoliščin posla kaj drugega (126. člen OZ).

Za pogodbo v korist tretjega je značilno, da se srečamo s tremi udeleženci in s tremi razmerji(1). Kot sklenitelja nastopata promitent (stranka, ki se zaveže izpolniti beneficiarju) in promisar (stranka, kateri je bila podana zaveza, da bo izpolnjeno beneficiraju). To razmerje se označuje kot kritno razmerje, saj se promitent zaveže, ker je od promisarja že nekaj prejel ali ker mu je obljubljeno ali ker ga želi kreditirati. Med promisarjem in beneficiarjem obstaja valutno razmerje, kar pomeni, da je beneficiar promisarju že nekaj izpolnil ali pa mu želi promisar nakloniti neodplačno korist in ravno zato, da bi korist (valuto) vrnil ali plačal dolg (dolg na primer iz prodajne pogodbe) sklene pogodbo s promitentom, da tretjemu izpolni tisto, kar mu je treba vrniti ali plačati. Razmerje med promitentom in beneficiarjem pred sklenitvijo pogodbe v korist tretjega ne obstaja in nastane s to pogodbo in so ta razmerja različna ter lahko gre za golo izpolnitveno dejanje (na primer plačilo kupnine beneficiarju) ali pa mora promitent šele skleniti kot mandatar pogodbo z beneficiarjem in ker gre za različna razmerja po pravni naravi, se ta razmerja imenujejo kavzalna.

Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med H. G. d.o.o. (kot promisarjem) in toženo stranko (promitentom) sklenjena z Aneksom ... k Pogodbi o dolgoročnem eurskem posojilu št. ... z dne 14.8.2009 (listina B 12 v spisu) dejansko pogodba v korist tretjega, po kateri se je sedaj tožena stranka zavezala promisarju, da bo zanj iz kreditnega zneska plačala račune določenim dobaviteljem, tudi tožeči stranki (beneficiar) do določene višine in ob določenih pogojih potrditve računov. Tožeča stranka je kot prodajalec in izvajalec storitev bila z Izjavo tožene stranke z dne 14.8.2009 (listina A 2 v spisu) obveščena o tem, da ji bo plačilo izvedeno s strani tožene stranke iz kreditnega zneska za financiranje izgradnje projekta S. a. K. S tem, ko je tožeča stranka sprejela takšen način poplačila, je stopila v neposredno razmerje s toženo stranko s toženo stranko na podlagi pogodbe v korist tretjega in pridobila lastno neposredno pravico zahtevati izpolnitev od tožene stranke, kar ni pritožbeno sporno.

Tožena stranka pa se je po pogodbi v korist tretjega zavezala izpolniti neposredno tožeči stranki pod določenimi pogoji in sicer, tako kot sledi iz izjave, takoj po predložitvi prevzemnega lista podpisanega s strani pooblaščenega predstavnika naročnika na gradbišču in nadzornika banke.

Iz prej navedenega po mnenju pritožbenega sodišča izhaja,da se je lahko promitentova zaveza za plačilo beneficiarju razlikovala od promisarjeve zaveze beneficiarju. Drugače povedano, tožena stranka kot kreditodajalec in promitent je bila dolžna plačati tožeči stranki le takšen znesek, ki so ga zneskovno pokrivali podpisani prevzemni listi, zaveza naročnika H. G d.o.o kot naročnika in kupca do tožeče stranke pa je bila takšna, kot je izhajala iz predloženih prevzemnic in računov ter se ti zavezi smeta in lahko razlikujeta.

Tako se tožeča stranka ne more uspešni sklicevati na priznanje terjatve v stečajnem postopku H. G. d.o.o in niti na prevzemnice ter potrjen IOP obrazec, ki vsebuje (razen enega) vse vtoževane račune, kar vse izkazuje dolg med H. G. d.o.o. do tožeče stranke, ne pa do tožene stranke, ki je nastal, ko se je izpolnil posebni dodatni pogoj (podpisana prevzemnica po predstavniku Hiše Gradis d.o.o in nadzorniku tožene stranke).

Tožeča stranka pa po stališču pritožbenega sodišča tudi nima prav, ko meni,da se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na (delno) neutemeljenost tožbenega zahtevka, iz razloga neizpolnjenega pogoja za izplačilo, ker da je z ravnanjem v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ko njen nadzorni ni želel potrditi vseh računov, povzročila dejansko in pravno stanje, ko je šteti, da je pogoj uresničen (četrti odstavek 59.člena OZ).

Drži, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene presodilo, da je verjeti zakonitemu zastopniku tožeče stranke,da je nadzorni tožene stranke dal navodilo, da ne bo nadzora nad posameznimi nabavami izvajal neposredno na gradbišču in da zadošča pošiljanje dokumentacije po faksu, tako da bi naknadno stališče nadzornega z dne 18.10.2010, da lahko potrdi le obseg izdobav v znesku 23.727,11 EUR, več pa ne, ker tožeča stranka ni poskrbela, da bi nadzor opravil neposredno na gradbišču, bilo šikanozno, vendar pa pritožbeno sodišče meni, da bi morala tožeča stranka vendarle tudi sama poskrbeti za svoje pogodbeni interes in vztrajati, da nadzorni potrjuje prevzemne liste na gradbišču, pa je ob vedenju, da morajo biti prevzemni listi podpisani na gradbišču (izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke T.) privolila v drugačen način potrjevanja in s tem prevzela sama riziko, da vsi prevzemni listi oziroma računi ne bodo potrjeni.

Ravno to se je zgodilo in ob tehtanju teže opustitve skrbnosti s strani tožeče stranke (6. člen OZ) in zatrjevane kršitve načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ) se po mnenju pritožbenega sodišča pokaže, da vendarle pretehta opustitev potrebne skrbnosti na strani tožeče stranke, ki je imela interes biti poplačana iz posla in bi ta interes morala zavarovati, tako da ne bi privolila v naknadno pisarniško potrjevanje dokumentacije.

Ker tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ne more biti uspešna pri sklicevanju na uresničitev pogoja po četrtem odstavku 59. člena OZ in s tem tudi ne s pritožbo, da bi ji sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka. Sicer pa ni podala konkretnih trditev v tej smeri, tako da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izjasnjevati glede tega.

Tožeča stranka ni obrazloženo izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb postopka ali zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke glede izpodbijane II. in III. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se sploh ni opredelilo do zatrjevane akcesornosti obveznosti tožene stranke glede na obstoj kreditnega razmerja s H. G. d.o.o., vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da temu ni tako, saj je o tem podalo razloge v 11.točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zavzelo stališče, da na obveznost tožene stranke ne more vplivati s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je tožena stranka dne 26.1.2010 odstopila od pogodbe o eurskem posojilu (pogodba št. ... z dne 17.6.2009 - listina B 15 v spisu), saj se naknadna odpoved kreditne pogodbe, potem ko je tožeča stranka že dobavila blago oziroma je bilo naročeno prav 26.1.2010 (zaračunano z računom z dne 31.1.2010), ne more šteti kot odpoved ob primernem času ter odpoved kreditne pogodbe in preklic izjave z dne 25.2.2010 na pravico do poplačila ne more vplivati, ker bi to bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter dolžnostjo izpolnitve obveznosti. Tako se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se z zaključki sodišča prve stopnje strinja, vendar na drugi pravni podlagi, saj je potrebno izhajati iz določbe 128.člena OZ, ki ureja obseg ugovorov dolžnika proti tretjemu in določa, da dolžnik lahko uveljavlja proti tretjemu vse ugovore, ki jih ima iz pogodbe v korist tretjega proti pogodbeniku. Navedeno pomeni, da ima tožena stranka kot dolžnik zgolj ugovore, ki so vezani na pogodbo v korist tretjega in takšne ugovore, ki bi jih imela proti pogodbeni stranki (promisarju H. G. d.o.o .) iz pogodbe v korist tretjega, nima pa drugih ugovorov.

Ugovori, ki jih po navedeni ureditvi ima, so torej ugovori iz same pogodbe v korist tretjega, ne pa drugi ugovori (2), zlasti pa promitent ne more imeti ugovorov iz pogodbe, iz katere izvira korist, ki je namenjena tretjemu(3).

Ker torej tožena stranka kot promitent ne more imeti ugovorov iz pogodbe, iz katere izhaja korist, ki je namenjena tožeči stranki, to pa je pogodba o dolgoročnem eurskem posojilu št. pogodba št. 240-51 50573 z dne 17.6.2009 - listina B 15 v spisu, ki je bila promisarju h. G. d.o.o odpovedana 26.1.2010, je neutemeljeno navajanje tožene stranke o odpadli pravni podlagi za vtoževano terjatev, ker se nanjo ne more sklicevati. Četudi je kreditno razmerje med toženo stranko in promisarjem prenehalo, to ne more vplivati na zavezo tožene stranke do beneficiarja - tožeče stranke iz pogodbe v korist tretjega.

Pritožbeno tako ne more tožeča stranka biti uspešna s sklicevanjem na odpoved kreditne pogodbe in posledično nemožnost črpanja kredita s strani promisarja, saj lahko to uveljavlja tožena stranka le proti promisarju.

Tožena stranka pa ima ugovore v zvezi s pogodbo v korist tretjega, ki se nanašajo na veljavnost te pogodbe in ugovore iz te pogodbe, kar pomeni, da ima tudi ugovore v zvezi s kavzalnim delom pogodbe.

Tako je tožena stranka lahko uveljavljala ugovor neizpolnitve vseh pogojev s strani tožeče stranke glede na vsebino izjave,vendar pritožbeno sodišče v celoti zavrača pritožbene očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z izpolnitvijo pogojev po izjavi, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, na to dokazno oceno pa je pritožbeno sodišče vezano, da je sicer res bilo mišljeno, da se prevzemni listi potrjujejo neposredno na gradbišču, vendar pa je nadzorni tožene stranke sam privolil, da bo dokumentacijo potrjeval naknadno, ko mu bo dostavljena in ne na gradbišču in se tako pritožba ne more uspešno sklicevati na vse dopise nadzornega, s katerimi ta navaja, da dokumentacije ne more potrditi, ker ni bil pozvan na prevzem na gradbišče samo, ker je sodišče prve stopnje pač dalo vero izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke T., ki je izpovedal, da je bil dogovor z nadzornim, da dokumentacijo potrjuje naknadno, izven gradbišča. Kar pa je odločilno, je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, ki ga tudi pritožba ne izpodbija, da sta priči tožene stranke Boštjan Pečenko in Dean Gregorič oba izpovedala, da je tožena stranka tožeči stranki zagotovila, da bo plačilo izvedla, ko bo pridobljen podpis nadzornega tožene stranke in ni več pogojevala plačila izključno na podpis, pridobljenih na gradbišču samem, in z veljavnostjo kreditne pogodbe.

Ker je nadzorni podpisal seznam „1 sklop“ šele 18.10.2010, medtem pa je tožena stranka že 26.1.2010 preklicala kreditno pogodbo do H. G. d.o.o., se tožena stranka tudi ne more sklicevati na odsotnost naloga za plačilo s strani H. G. d.o.o., saj H. G. d.o.o. po odpovedi kreditne pogodbe niso mogle več dati naloga, tožena stranka pa je glede na vse zgoraj navedeno še vedno bila v zavezi za plačilo do tožeče stranke.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo za vtoževani znesek 23.727,11 EUR, za kolikor je nadzorni tožene stranke potrdil dokumentacijo in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2010, ko je bila znana višina dolga in je sočasno zapadla v plačilo, saj je tožena stranka kot dolžnik iz pogodbe v korist tretjega, to je tožeče stranke, dolžna tožeči stranki plačati po tej pogodbi.

Tožena stranka ni obrazloženo izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb postopka ali zmotne uporabe materialnega prava (350. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški Ker pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožena stranka pa tudi ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi stroške odgovora na pritožbo tožena stranka nositi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

op. št. 1: N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem,1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 659 op. št. 2: S.Cigoj, Veliki komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1984, stran 502 op. št. 2: N. Plavšak, isto tam, stran 662