Jedro

Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 13. 9. 2013 in posledično tudi razvrstitev tožnika v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe izven dela ter priznanje pravice do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo brez dvigovanja in premeščanja bremen nad 7 kg, brez del na vročini, na soncu ter višini, brez stalnih ponavaljajočih se gibov v zapestju, s polnim delovnim časom od 23. 11. 2010 dalje (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški za zastopanje tožnika znašajo 427,00 EUR in bremenijo proračun (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Z zavrnilno sodbo se ne strinja, ker temelji na izvedenskem mnenju, po katerem je vzrok invalidnosti bolezen, invalidnost pa ugotovljena šele s 26. 11. 2012. Izvedensko mnenje ne omogoča prepričljivega in logičnega zaključka, saj so v njem nasprotja, ki niti z zaslišanjem izvedenk niso bila ovržena. Vztraja, da je poškodba karotidne arterije posledica delovanja mehanske sile pri nezakonitem ravnanju policistov. Izvedenka je sicer kot najpogostejši vzrok poškodbe arterije navedla travmo, vendar hkrati dopustila možnost, da je do poškodbe arterije prišlo pri škodnem dogodku, nato pa zaključila, da je vzrok bolezen, ker je med škodnim dogodkom in nastankom fistule poteklo preveč časa. Kljub temu, da iz zdravniške dokumentacije poleg škodnega dogodka, ne izhajajo drugi vzroki, ki bi lahko privedli do popuščanja žilne stene, ni pritrjeno tožbenim navedbam. Izvedenka A.A. je sicer trdila, da takšna poka žile ne nastane po sorazmerno mali travmi, ki niti ni povzročila pretresa možganov. Vendar njena ugotovitev, da ni prišlo do pretresa možganov, ni v ničemer utemeljena. Izvedenka B.B. je namreč izpovedala, da z radiološkim pregledom po parih mesecih ni bilo mogoče ugotoviti pretresa možganov, in da ni nujno, da pri pretresu možganov sploh pride do poškodb možganovine. Neresnična in protispisna je izpoved izvedenke A.A., da ni imel glavobola. Ni jasno niti, zakaj so bile omenjene druge poškodbe glave, zadobljene v obdobju od 1986 do 2010. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Ta je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5. Obširna pritožbena izvajanja v bistvu pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o vzroku invalidnosti. Gre za smiselno uveljavljanje kršitve iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, ki pa v predmetni zadevi zagotovo ni podana. Za zaključek sodišča, ki je sprejet na temelju sodno izvedenskega mnenja v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena ZPP, je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj prepričljive strokovno medicinske podlage za ugotovitev, da je tožnikova invalidnost posledica bolezni in ne zatrjevane poškodbe izven dela. S sodnim izvedenstvom sta le še dodatno potrjeni oceni IK I in IK II o vzroku in datumu nastanka invalidnosti, ugotovljeni v obravnavanem predsodnem postopku. Z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom, ki je predmet sodne presoje, je bil namreč tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo, ki ga bo opravljal brez dvigovanja in premeščanja bremen nad 7 kilogramov, brez del na vročini in na soncu ter višini in brez stalnih ponavljajočih se gibov v zapestju, s polnim delovnim časom od 26. 11. 2012 dalje.

6. Glede na to, da je izpodbojna tožba zoper priznano pravico na temelju preostale delovne zmožnosti, vložena izključno zaradi vzroka in datuma nastanka invalidnosti, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 62. členu ZPIZ-1 je lahko invalidnost posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, bolezni ali poškodbe izven dela. Ker je v ZPIZ-1 definirana le poškodba pri delu in poklicna bolezen, je potrebno pravno praznino glede poškodbe izven dela zapolniti s smiselno uporabo 63. člena istega zakona, saj glede samega mehanizma nastanka poškodbe, med njima ni razlike. Za poškodbo izven dela je tako ob smiselni uporabi 63. člena ZPIZ-1 mogoče šteti poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka ter poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, kadar je podana vzročna zveza z travmatičnim dogodkom, ki se je zgodil izven dela. Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti, temveč kvečjemu kot bolezen. Slednje dejansko stanje pa je podano tudi v predmetni zadevi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Bolezen ali poškodba izven dela sta pravno relevantni dejstvi, ki imata enake učinke na pridobitev in obseg pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja. V ZPIZ-1(1) ni nobene razlike glede izpolnitev pogojev za pridobitev pravic ali višino invalidskih dajatev, če je invalidnost posledica poškodbe izven dela ali pa bolezni. Zaradi načel vzajemnosti in solidarnosti, na katerih temeljni sistemska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, so drugačni pogoji za pridobitev pravic in višino denarnih dajatev zagotovljeni le v primeru invalidnosti, ki je posledica poklicne bolezni ali poškodbe pri delu.

7. Sicer pa iz anamnestičnih podatkov v izvidu Ambulante za nujno medicinsko pomoč ZD C. z dne 13. 4. 2010 (Priloga A/9) dejansko izhaja, da je bil tožnik pretepen s strani policije, da so ga vrgli v kombi, da ni bil nezavesten, dogodka se je spominjal, bruhal ni. V statusu je bil neprizadet, evpnoičen, acianotičen, anikteričen, psihično urejen, orientiran, hodil je samostojno. Na glavi poškodbe niso bile najdene, zenici sta bili enaki, okrogli, srednje široki, bulbomotorika je bila bp. Diagnosticirane so bile površinske poškodbe, ki so zajemale več področij zgornjih in spodnjih udov.

Iz medicinske dokumentacije nadalje izhaja, da se je pri tožniku nevrološka simptomatika pojavila meseca novembra 2010. Iz izvida Očesne klinike D. z dne 22. 11. 2010 izhaja pojav dvojne slike. Dne 23. 11. 2010 je bil tožnik obravnavan v nevrološki ambulanti zaradi 6 dni trajajočega glavobola, dvojnega vida in ptoze desne veke. V nadaljnji obravnavi je bila ugotovljena karotikokavernozna fistula na desni strani karotidne arterije. Postavljena je bila dg. sum na anevrizmo desne notranje karotidne arterije. Preiskavi CT glave in CTA možganskega ožilja sta razkrili spremembo, sumljivo za anevrizmo desne ACI v kavernoznem sinusu. Dne 1. 12. 2010 je bil opravljen endovaskularni poseg.

8. Po ugotovitvah Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja pri E. fakulteti Univerze v D. (list. št. 28 - 33 v sodnem spisu), ki v ničemer ne odstopajo od predhodno navedene listinske medicinske dokumentacije, se je pri tožniku nevrološka simptomatika pojavila 13. 11. 2010 in izzvenela nekaj mesecev po končanem endovaskularnem zdravljenju. V pisnem izvedenskem mnenju je ocenjeno, da bi vzrok nastanka fistule teoretično lahko bil zatrjevan škodni dogodek, vendar pa glede na medicinski izvid z dne 13. 4. 2010 ni mogoče trditi, da bi bil posledica sile, ki so jo uporabili policisti. Takšno mnenje je utemeljevano predvsem z izvidom po neposrednem škodnem dogodku, ko ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik zaradi travme izgubil zavest, da bi mu bilo slabo, ali da bi bruhal, zaradi česar je sklepati, da ob dogodku ni prišlo do pretresa možganov. Čeprav izvedenski organ ni v celoti izključil, da bi bila fistula posledica škodnega dogodka, pa je doc. dr. A.A., zaslišana na obravnavi, prepričljivo izpovedala, da je verjetnost za nastanek fistule, to je direktni pretok krvi med arterijo in veno, pri mali travmi, ki ne povzroči niti pretresa možganov, zelo majhna. Ocenila je, da je ob upoštevanju vseh okoliščin tožnikovega primera, bila travma aprila 2010 absolutno premalo huda in preveč oddaljena, da bi povzročila nastanek fistule. Možnosti sicer ni v celoti izključila, vendar jo je ocenila kot zelo malo verjetno.

Čeprav izvedenka nadalje ni mogla potrditi, da bi pri tožniku obstajala bolezen vezivnega tkiva, je hkrati prepričljivo pojasnila, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh, in da se zgodijo spontano, kar je nenazadnje tudi splošno znano.

9. Ob takšnem sodno medicinskem izvedenskem mnenju pa je lahko prvostopenjsko sodišče zaključilo le, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka dne 13. 4. 2010, torej poškodbe izven dela. Ni nobenega objektiviziranega listinskega medicinskega ali drugega dokaza, na podlagi katerega bi lahko sodni izvedenec v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj z gotovostjo potrdil drugačen vzrok invalidnosti, kot je bil ugotovljen v predsodnem upravnem postopku.

10. To pa seveda pomeni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo toženčeve odločbe v delu, ki se nanaša na vzrok in datum nastanka invalidnosti, utemeljeno zavrnilo. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno tudi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, iz listinske dokumentacije v sodnem spisu pa ni razvidno, da bi mu bila brezplačna pravna pomoč za zastopanje po odvetnici dodeljena tudi za uveljavljanje rednega pravnega sredstva, je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi sam svoje stroške pritožbe.

(1) Ne v prej, niti v sedaj veljavnem ZPIZ-2.