Jedro

Pogoj za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe je po uveljavitvi ZIZ-a pravnomočnost sklepa o zavrnitvi ugovora (tretjega), ki ga izvršilno sodišče izda potem, ko se o vloženem ugovoru izjasni upnik in ugovoru nasprotuje.

Lastninsko pravico na zarubljenem vozilu lahko tretji dokazuje z vsemi dokazili, naštetimi v 18. poglavju Zakona o pravdnem postopku, tudi z zaslišanjem prič.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrglo tožbo proti prvotoženki in tožnici naložilo, da ji plača pravdne stroške v znesku

137.122,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je traktor znamke Ursus - C 355, ki ga je v gospodarskem poslopju, last tožnice, zarubil izvršitelj, last tožnice in je zaradi tega dejstva nedopustna izvršba na traktor v izvršilnem postopku, opr. št. Ig 2001/213 pri Okrajnem sodišču v Sevnici in da je drugotoženka dolžna tožnici plačati 197.960,00 SIT pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje tožnica. Navaja, da je izvršitelj tožnici zarubil traktor v dveh izvršilnih zadevah, in sicer v zadevi Ig 2001/00213 ter Ig 2001/00253 Okrajnega sodišča v Sevnici. Sodišče prve stopnje je resda njen ugovor zavrnilo le v izvršilni zadevi drugotoženke oziroma upnice K. d.d. Ljubljana. Tožnica pa je bila prepričana, da se rubež vendarle vodi združen v obeh zadevah in da zato napotitveni sklep velja tako za prvo kot drugotoženko. Tožnica nima nobene koristi, če se izkaže za nedopusten rubež le do drugotoženke, medtem ko se njen traktor proda za poplačilo dolga, ki ga ima T. d.o.o. do prvotoženke. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne

14.12.1994 zagotovo nima namena legalizirati krajo traktorja po izvršitelju in tako oškodovati tožnico. Načelno pravno mnenje bi bilo treba jemati življenjsko in ugovor tretjega, to je tožnice, obravnavati po načelu ekonomičnosti postopka, to je enotno. V kolikor pa je napotitveni sklep res procesna predpostavka, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči še pred razpisom naroka, ne pa da je na vse naroke vabilo tudi prvotoženko in s tem tožnici naložilo precejšnje stroške. Pritožnica poudarja tudi, da je isto sodišče oziroma celo isti sodnik tožnici zavrnil predlog za odlog izvršbe.

Tako se izkaže, da je rubež traktorja po izvršitelju, pa čeprav brez vsakega dokazila, da pripada dolžniku, močnejša pravica od pravice samega lastnika. Zaradi tega predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter smiselno zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tudi drugotoženka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izrecno ne navaja pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj meni, da tožnica ni z zadostno gotovostjo dokazala, da je lastnica traktorja znamke Ursus C-355. Traktor je bil v izvršilnem postopku Ig 2001/2003 zasežen na dvorišču v bližini poslovnih prostorov T. d.o.o.. Ko je izvršitelj popisoval predmete za opravo izvršbe zoper to dolžnico, je bila tožnica prisotna, a se ni izkazala z lastništvom zaseženega traktorja. Tudi v tej pravdi je dokazovala svoje lastništvo zgolj z zaslišanjem prič, ki so zaradi sorodstvenih vezi oziroma soseščine imele interes, da pričajo v njeno korist, zaradi česar njihove izjave nimajo tolikšne teže, da bi sodišče nanje lahko oprlo sodbo. Traktor je motorno vozilo, ki se uporablja v javnem prometu. Tudi če je bil uporabljen le za obdelavo kmetijskih zemljišč, je njegova uporaba terjala registracijo in če bi ga tožnica redno uporabljala, bi ga gotovo registrirala. Tožnica ni zanesljivo dokazala niti tega, da je imela traktor v posesti. Traktor je bil namreč na dvorišču, kjer je bil sedež dolžnice. Izvršitelj je zato upravičeno ocenil, da je last T. d.o.o., ne glede na to, s kakšno prodajo se je to podjetje sicer ukvarjalo. Splošno znano je, da imajo zlasti družinska podjetja v svoji lasti premoženje, ki ni nujno povezano s predmetom poslovanja.

Tožnica je mati lastnika T. d.o.o., zato je gotovo vedela za dolgove podjetja svojega sina. Prav to podjetje pa je ostalo drugotoženki dolžno precejšnja denarna sredstva, ki so bila lahko uporabljena tudi za plačilo traktorja. Onemogočanje rubeža z izločanjem zarubljenih predmetov brez tehtnih dokazov po mnenju pritožnice ne prispeva k temu, da se dolžnikom onemogoči izmikanje poplačila njihovih dolgov.

Zaradi tega drugotoženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo smiselno spremeni tako, da tožničin zahtevek zoper njo zavrne ter ji naloži v plačilo stroške pravdnega postopka.

Pritožbi sta bili v skladu s 1. odst. 344. čl. ZPP vročeni v odgovor nasprotnim strankam, ki pa odgovora na pritožbo nista podali.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep: Tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe je z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Uradni list RS, št. 40/2004 - prvo uradno prečiščeno besedilo) predvidena le za primer, ko upnik v izvršilnem postopku nasprotuje ugovoru tretjega in mora sodišče ugovor tretjega brez nadaljnega obravnavanja zavrniti (2. odst. 65. čl. ZIZ). Pravno sredstvo, ki ga ima tretji, da se obrani pred neupravičeno izvršbo, je torej ugovor, zato mora biti vložitev tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pogojevana z negativno odločitvijo o ugovoru tretjega.

Po novi ureditvi (po uveljavitvi ZIZ-a), ki pride v poštev tudi v obravnavanem primeru, sodišče v primeru, da ugovor tretjega zavrne, sicer ne izda napotitvenega sklepa, kot izhaja iz stališča sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, še vedno pa glede na navedeno velja, da mora tretji uveljavljati pravico na predmetu izvršbe najprej v izvršilnem in šele nato pod določenimi (že prej pojasnjenimi) pogoji v pravdnem postopku. Z reševanjem vprašanj najprej v izvršilnem postopku se zagotavlja interes učinkovitosti postopka za prisilno izvršbo sodnih odločb in drugih izvršilnih naslovov. Glede na podatke priloženega spisa opr. št. Ig 2001/00253 Okrajnega sodišča v Sevnici je zato sodišče prve stopnje pravilno kot nedovoljeno zavrglo tožbo na nedopustnost izvršbe tožnice zoper prvotoženko. Zatrjevana neekonomičnost postopka tega ne more spremeniti. Lahko se zgodi, da prvotoženka kot upnica v izvršilnem postopku Ig 2001/00253 ne bo nasprotovala ugovoru tožnice kot tretje in bo o ugovoru v tamkajšnjem sporu odločeno drugače, kot v izvršilnem postopku Ig 2001/00213. Tudi tožničin zatrjevani interes za vložitev tožbe zoper prvotoženko je le dejanski in ne pravni.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo).

O pritožbi zoper sodbo: Namen izločitvenih tožb je, da se omogoči osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, učinkovita obramba njihovega premoženja pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravna podlaga tožničine izločitvene tožbe je stvarnopravne narave. V njej se namreč zatrjuje, da zarubljeni predmet traktor znamke Ursus C-355 ni last dolžnice A. d.o.o., ampak tožnice.

Po presoji pritožbenega sodišča je sprejeta ocena sodišča prve stopnje, da so tožbene trditve tožnice resnične, tehtna, življenjska in prepričljiva. Tožnica je lastninsko pravico na vozilu dokazala ne le z zaslišanjem prič, ki so imele interes, da pričajo v njeno korist, temveč tudi drugimi dokazi, toženka pa njenih trditev ni uspela izpodbiti. Brezpredmeten je pritožbeni očitek, da bi tožnica lahko dokazovala svoje lastništvo z registracijo traktorja oz. z prometnim dovoljenjem, saj vpis v register vozil ni način za pridobitev lastninske pravice na njem. Če takšnega vpisa ni oziroma je vozilo neregistrirano, je treba njegovo lastninsko pravico dokazovati na druge načine in pri tem je tožnica tudi uspela. Takšno dokazovanje pa bi lahko bilo uspešno, glede na prejšnjo ugotovitev, celo v primeru, če bi bil traktor registriran na dolžnico. Tudi dejstvo, da je bil traktor zarubljen na sedežu dolžnice, še ni dokaz, da je bila dolžnica tudi njegova lastnica. Ravno zato, da se prepreči izvršba na tujo stvar, je dovoljen ugovor tretjega, nato pa pravda, v kateri se ugotavlja, kdo je resnični lastnik zarubljene stvari. Kot je bilo že poudarjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe na traktorju zoper drugotoženko utemeljen. Za tak zaključek je imelo v izvedenih dokazih dovolj opore.

Po zapisanem in ker tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo drugotoženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Drugotoženka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela.

Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.