Jedro

Kadar tožnik zahteva ugotovitev lastninske pravice na delu parcele, mora biti izrek sodbe takšen, da bo zemljiškoknjižno izvedljiva. Zemljiškoknjižno izvedljiva je le v primeru, če zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis. Po 1. odstavku 8. člena ZEN mora biti pravnomočni sodni odločbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke. Vsebino in obvezne sestavine takšnega elaborata predpisuje Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika lastnika nepremičnine parc. št. 1200/1 k. o. X, kot izhaja iz izvedenskega mnenja I. I. in elaborata ter skice s 14. 1. 2014, ki je sestavni del sodbe, na podlagi katere bo tožeča stranka v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe predlagala uskladitev v zemljiškem katastru, kar je tožena stranka dolžna priznati.

Sodišče je toženi stranki naložilo, da mora tožnikoma v 15 dneh povrniti 1.204,03 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnica vztraja, da tožbeni zahtevek ni oblikovan tako, kot bi moral biti. Izpodbijani sodbi ni priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru.

Meni tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni upoštevalo dokaznih predlogov in navedb tožene stranke, dokazna ocena sodišča pa je površna ali je ni. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika šele v letu 2005 ugotovila, da je zemljišče, na katerem stoji njuna stanovanjska hiša, last tožene stranke. Ob tem je očitno prezrlo, da je drugi tožnik v upravnem postopku pred inšpekcijskim organom v letu 2012 izjavil, da je za lastništvo spornega zemljišča izvedel pred desetimi leti. Če bi sodišče skrbno presojalo dokaze, ne bi sprejelo napačnega zaključka, da se je desetletna priposestvovalna doba iztekla 11. 3. 2003. Pritožnica meni, da tožnika nista mogla biti v dobri veri, saj je bila nepremičnina kot last tožene stranke vknjižena, kar bi tožnika, če bi bila dovolj skrbna, ugotovila. Pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvatske Rev 50/80 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3130/2008. Pritožnica opozarja na to, da tožnika uporabljata skoraj še enkrat toliko, kolikor znaša površina parcele št. 1179/1 k. o. X, ki sta jo prejela na podlagi darilne pogodbe, česar ne bi mogel prezreti noben povprečno skrben lastnik.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo: - da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1200 v izmeri 4.542 m2 k. o. X na podlagi določbe 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov 11. 3. 1993, - da je bilo zemljišče z odločbo o arondaciji s 3. 9. 1965 podržavljeno pravnemu predniku tožnikov in izročeno v upravljanje K., - da tožnika nista sodelovala v arondacijskem postopku in z odločbami nista bila seznanjena, - da je bilo zemljišče parc. št. 1200 k. o. X od leta 1965 do 11. 3. 1993 v družbeni lastnini, - da je bil pravni prednik tožnikov na istem območju lastnik parcele št. 1197/1, ki ni bila arondirana, in jo je tožnikoma podaril z darilno pogodbo v letu 1970, - da sta v letu 1971 tožnika pridobila gradbeno dovoljenje in pričela z gradbenimi deli, v letu 1975 pa je bila zgrajena in dokončana hiša; gradnji hiše in izvrševanju posesti na tem delu zemljišča nihče ni nasprotoval, - da sta tožnika v letu 2005 ugotovila, da del nepremičnine, na kateri sta zgradila hišo in gospodarsko poslopje ter ga ves čas uživala, pripada toženi stranki, - da je imetnik pravice uporabe na arondiranih zemljiščih v letu 1965 zasadil vinogradniški nasad, arondirana zemljišča pa obdeloval in imel v posesti le v obsegu, kjer je bil nasad.

6. Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje glede vprašanja, kdaj sta tožnika prenehala biti v dobri veri, ugotovilo, da je bilo to prej kot v letu 2005, če bi dovolj skrbno presojalo posamezne dokaze, je neutemeljena. Tožena stranka namreč trditev v tej smeri sploh ni podala. Sodišče pa dokazov (predloženih za dokazovanje drugih dejstev) mimo trditev pravdnih strank pravilno ni izvajalo.

7. Pritožbena trditev, da bi tožnika, če bi bila dovolj skrbna, ugotovila, da uživata več kot sta prejela z darilno pogodbo, ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje o njuni dobri veri. Verjela sta, da sta objekte zgradila na podarjenem zemljišču. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da dejanskih izmer in mapnih kopij nista preverjala, saj nikoli ni bilo sporno, da je to zemljišče njuno, je razumna in prepričljiva. Še toliko bolj glede na izpoved priče A. P., ki je pojasnil, da so bila zemljišča arondirana v celoti; uporabili so tiste dele, ki so bili za zadrugo zanimivi, preostanek pa je ostal “ljudem“. Očitno torej ob arondaciji ni bila izvršena parcelacija, ampak je bila preprosto arondirana celotna parcele, čeprav je K. imela interes le za del in prevzela v posest le del nepremičnine.

8. Nič, kar izpostavlja pritožnica, ni takšnega, da bi v opisani dejanski situaciji, torej ob tako dolgoletnem izvrševanju posesti, temelječi na darilni pogodbi, brez vsakršnega upiranja povzročilo, da bi tožnika ne bila dobroverna.

9. Stališče tožene stranke, da je v slabi veri vsak posestnik nepremičnine, ki zemljiškoknjižnega stanja ni preveril, je materialnopravno napačno in v sodni praksi ni sprejeto. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3130/2008, na katero se pritožnica sklicuje, pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 93/2013 razveljavljena.

10. Višje sodišče tako sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka dobroverne lastniške posesti (ki temelji na darilni pogodbi) ni izpodbila.

11. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da tožnika zahtevata ugotovitev lastninske pravice na delu parcele oz. sta to zahtevala. Sodba pa se v takšni situaciji ne more nanašati na nedoločeno nepremičnino, ampak mora biti takšna, da bo zemljiškoknjižno izvedljiva. Zemljiškoknjižno izvedljiva je le v primeru, če zahtevek oziroma izrek sodbe vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis. Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v 5. točki 3. člena določa, da je oznaka katastrske občine in parcelne številke, kot je vpisana v zemljiškem katastru, identifikacijski znak nepremičnine, ki je predmet pravic in pravnih dejstev, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. 31. člen ZZK-1 pa določa vsebino listine, ki je podlaga za vpis in v kateri mora biti nepremičnina označena z identifikacijskim znakom. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja še na določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN), po kateri mora biti pravnomočni sodni odločbi priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke (1). Vsebino in obvezne sestavine takšnega elaborata predpisuje Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Pravilnik).

12. Pravkar obrazloženo pomeni, da mora tožeča stranka, ki uveljavlja lastninsko pravico na delu nepremičnine, pred pravdo ali med pravdo naročiti oziroma predlagati izdelavo elaborata parcelacije in nato tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bo določil, na kateri novi (tedaj še rezervirani) parceli je pridobila lastninsko pravico. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko je obravnavalo nesklepčno tožbo, niso utemeljene. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je ob postavljenem tožbenem zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine med postopkom postavilo izvedenca geodetske stroke, ki je opravil parcelacijo sporne nepremičnine. Vendar je pri izvedbi postopka ostalo na polovici poti. Izvedenec je izdelal parcelacijo in skico izmere, pa tudi predložil seznam rezerviranih parcel in zk točk (to je tožeči stranki omogočilo v bistvenem obsegu pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka). Kljub pozivu sodišča (dopis na list. št. 107 v spisu) pa izvedenec ni izdelal elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru. V skladu z določbo 1. odstavka 8. člena ZEN pa bi moral biti elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga med sodnim postopkom izdela sodni izvedenec geodetske stroke, priložen pravnomočni sodni odločbi. To bi omogočalo katastrsko in nato zemljiškoknjižno izvedbo sodbe.

13. Pritožba tožene stranke je torej v tem obsegu utemeljena, zato ji je višje sodišče na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče pridobiti še elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z vsebino in sestavinami, kot jih določa 17. člen Pravilnika. Da se ne bi po nepotrebnem obremenjeval ponovljeni postopek, je višje sodišče zgoraj (točke 5. do 10 obrazložitve) odgovorilo tudi na bistvene pritožbene navedbe tožene stranke o ostalih odločilnih vprašanjih. Kljub temu višje sodišče opozarja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena, zato bo seveda morala nova odločba vsebovati razloge o vseh odločilnih dejstvih.

15. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica razveljavitve sodbe. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

(1) O tem tudi odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 7552/2006, II Cp 2244/2010 in II Cp 3165/2013.