Jedro

Kadar je med dediči spor o vračunanju daril v dedne deleže in o obsegu zapuščinskega premoženja, sodišče zapuščinski postopek prekine in dediče napoti na pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo in zapustnikova sinova Z. in V. R. medsebojno oz. tudi proti zapustnikovi vdovi napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino spada določen denarni znesek, kakor tudi zaradi ugotovitve, da sta oba prejela od zapustnika darili v denarju, ki se vštejeta v dedna deleža ter zaradi izločitve še nedoločenega deleža zapustnikovega sina Z. na nepremičninah.

Proti sklepu se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje dedič Z. R. Predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

Meni, da bi moralo sodišče upoštevati njegove že podane ugovore in pripombe na popis in cenitev zapuščinskega premoženja, v katero spada tudi darilo, dano V. R. v letu 1992 v višini 930.000,00 SIT. Poleg tega je pritožnik v času, ko je opravljal popoldansko obrt, kupil ekscentrično stiskalnico, ki je ostala v zapustnikovi delavnici in jo uporablja V. R., iz zapuščine bi jo bilo treba izločiti. Nepopisana so ostala orodja k strojem v vrednosti okrog 10.000,00 DEM. Ker torej tudi s tožbami ne bo mogoče nesporno ugotoviti obsega in vrednosti zapustnikovega premoženja, ki je pogoj za zakonit sklep o dedovanju, bi moralo sodišče ugotoviti nesporni obseg zapuščine.

Pritožba ni utemeljena.

Kadar so med dediči sporna dejstva, od katerih je odvisno vračunanje daril v dedni delež (čl. 210/2, tč. 3 Zakona o dedovanju - ZD, Ur. l. SRS št. 15/76, 23/78), kakor tudi, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino (čl. 212/1 tč. 1 ZD), zapuščinsko sodišče po navedenih določilih, ki so pravilno navedena in uporabljena že v izpodbijanem sklepu, mora prekiniti zapuščinski postopek in stranke napotiti na pravdo. Če so sporna še druga dejstva o navedenih okoliščinah, ki v napotitvenem sklepu niso zajeta, ni nobene ovire, da jih stranke ustrezno dodatno zajamejo v svojih tožbah. Na vsebino sklepa o napotitvi namreč niso vezane, v 5. odst. 213. člena ZD je celo izrecno določeno, da tudi v primeru, če napotitve na pravdo ni bilo, ko bi morala biti, lahko stranka o zadevnem zahtevku sproži pravdo. Prav razrešitvi spornih vprašanj v zvezi z uvodoma navedenimi dejstvi o obsegu zapuščinskega premoženja oz. velikosti dednih deležev so namenjene pravde, v katerih končno tako ali drugače mora biti ugotovljeno, kaj v zapuščino spada in kaj ne. Pritožbeno stališče, da obsega in vrednosti zapustnikovega premoženja tudi z odločitvijo o tožbah ne bo mogoče nesporno ugotoviti, je torej zmotno.

Iz povedanega sledi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato ga je pritožbeno sodišče, ki tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, potrdilo (čl. 380, tč. 2 ZPP/77 v zvezi s čl. 163 ZD).