Jedro

V Republiki Sloveniji je uradna valuta od 1.1.2007 dalje euro (3. odstavek 2. člena ZUE) in zato tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenih eurskih zneskov pred tem datumom od tolarske protivrednosti navedenih zneskov.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba pod točko 1., 2. in 3. spremeni tako, da se v tem delu glasi: "1. Toženca sta dolžna v roku petnajstih dni tožniku plačati 1.523,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti tega zneska od 29.12.2001 do 8.11.2006. 2. Toženec je dolžan v roku petnajstih dni tožniku plačati 741,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti zneskov: - 265,82 EUR od 24.6.2000 do 11.10.2003 - 475,96 EUR od 31.12.2001 do 14.1.2006. 3. Toženka je dolžna v roku petnajstih dni tožniku plačati 315,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti tega zneska od 27.10.2000 do 16.4.2004. Kar zahteva tožnik več, se zavrne." Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su 72/2009 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo, da v roku petnajstih dni: - toženca tožniku plačata 1.511,67 EUR s pripadki, - toženec tožniku plača 734,97 EUR s pripadki in - toženka tožniku plača 312,55 EUR s pripadki.

V presežku je tožnikov zahtevek zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka. Ugotovilo je, da si je tožnik od toženca sposodil: - 600 DEM na podlagi pogodbe s 26.4.2000, - 1.000 DEM in ne 1.560 DEM na podlagi pogodbe z 31.5.2001 in - 3.200 DEM in ne 6.272 DEM na podlagi pogodbe z 29.12.2000, h kateri je toženka pristopila kot porok tožencu.

Toženka pa si je od tožnika na podlagi pogodbe 27.7.2000 sposodila 700 DEM in ne 826 DEM kot trdi tožnik. Nadalje je ugotovilo, da toženca tožniku navedenih zneskov nista vrnila, zato sta mu jih dolžna plačati, poleg tega pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega posojila dokler obresti ne dosežejo glavnice. Glede vtoževanega zneska 500.000,00 SIT pa je ugotovilo, da tega denarja tožnik tožencu 9.2.2002 ni posodil. Zoper zavrnilni del sodbe se je po svoji pooblaščenki iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Trdi, da sodišče ne navede razlogov, zakaj je pri preračunanju valut uporabilo srednji tečaj Banke Slovenije, če sta bili stranki dogovorjeni za vračilo posojila v DEM ali v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Velenje. Nadalje sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj tožniku ne pripadajo pogodbeno dogovorjene obresti, če so te res prištete h glavnici. Neutemeljeno pa je tudi zavrnilo zahtevek za plačilo prisojenega denarja v višini 500.000,00 SIT, saj je tožnik v dokaz svojih navedb predložil izjavo z 9.2.2002, ki jo je toženec podpisal in s katero potrjuje, da ima tožnik od 9.10.2002 dalje pravico vnovčiti tožniku izročenih pet čekov v vrednosti po 100.000,00 SIT na posamezni ček ter se zavezal zagotoviti sredstva na svojem računu za izdane čeke in plačati zakonske zamudne obresti. Neverjetno je namreč, da bi toženec, ki je po poklicu kmetijski tehnik, podpisal neizpolnjeno izjavo, poleg tega pa tudi, da bi se tožnik zadovoljil z zastavo petih čekov v vrednosti takratnih 150.000,00 SIT za dolg toženca, ki je do takrat že krepko presegel ta znesek, pri čemer naj bi bili čeki po toženčevi trditvi 24.2.2001 celo zastavljeni B. H. in ne tožniku. Tožnik je pojasnil, da je denar posojal bodisi na podlagi posojilnih pogodb bodisi na podlagi zastavljenih čekov, če pa bi bilo tako, kot trdi toženec, da je s čeki le zavaroval že obstoječe posojilo, bi toženec moral imeti pri posojilnih pogodbah še ustrezno izjavo. Na podlagi izjave z 9.2.2002 pa je mogoče zaključiti, da je obveznost toženca nastala, ko je toženec podpisal izjavo, s katero je potrdil, da je prejel posojilo istočasno, ko je tožniku izročil čeke, in ko je z izjavo dovolil, da ima tožnik pravico vnovčiti vse čeke v točno določeni vrednosti na posamezni ček ter jamčil, da bo zagotovil za izdane čeke sredstva na svojem tekočem računu. S tem je toženec potrdil prejem posojila. Neupravičeno pa je sodišče tožencema priznalo pravdne stroške za vložitev dveh pripravljalnih vlog, čeprav sta v njih le trdila, da je sporno potrdilo o poravnavi celotnega dolga izdal tožnik, četudi se je izkazalo, da gre za ponaredek in zato ti vlogi nista v ničemer doprinesli k razjasnitvi zadeve.

Na vročeno pritožbo toženca nista odgovorila.

Toženca sta po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdita, da sta dokazala, da sta tožniku mesečno denar vračala, izjavo, da je toženka denar nosila, dokler ni tudi sin pričel poslovati s tožnikom, pa je sodišče razumelo izven konteksta. S plačevanjem mesečnih oderuških obresti sta dolgovano glavnico tudi v celoti plačala. Poleg tega sta predlagala vpogled v podobne zadeve strank, ki so si od tožnika izposojale denar, pri čemer je nemogoče, da bi vse priče v postopkih izpovedale povsem enako, v kolikor navedeno ne bi držalo. Glede vračila glavnice 5.500 DEM po posojilnih pogodbah pa toženca trdita, da je toženec že v vlogah pojasnil, kako je do listine, ki jo je v dokaz tega predložil, prišel, z originalom pa ne razpolaga. Tožnik je s tem toženca očitno ponovno prevaral, saj mu je kot potrdilo za izročeni denar izročil listino, za katero je vedel, da jo bo izpodbijal. To toženec zaključuje na podlagi zaslišanja A. M., ki je izpovedala, da ji je tožnik na prigovarjanje izdal potrdilo o vrnjenem denarju, nato pa je zahteval vračilo denarja. Sodišče bi moralo upoštevati tudi izpoved priče B. M., ki je bil prisoten ob izročitvi tega denarja, pri čemer pa okoliščine, da ni znal opisati prostorov, v katerih se je to zgodilo, ne bi smelo šteti za relevantne. Posredni dokaz, da je bil navedeni denar vrnjen, pa je tudi kreditna pogodba v višini 27.000,00 EUR, iz katere je razvidno, da jo je toženka sklenila tudi zaradi odplačila obstoječih kreditov, datumsko pa se ujema z datumom vrnitve 5.500 DEM. Menita, da jima tožnik denarja ne bi posojal, če predhodnih posojil ne bi plačala. Zaključujeta, da so vse navedbo tožnika izmišljene, prirejene potrebam postopka, ker je očitno, da so oškodovanci tožniku denar vračali in ga v glavnem tudi vrnili, tožnik pa sedaj kljub temu od njih terja denar. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne s stroškovno posledico.

Na vročeno pritožbo je odgovoril tožnik in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

Tožnik neutemeljeno trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj toženca tožniku nista dolžna plačati tudi pogodbenih obresti, če je ugotovilo, da so te prištete h glavnici. Sodišču prve stopnje tega ni bilo treba, ker tožnik pogodbenih obresti sploh ni vtoževal, sodišče pa odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ne drži tudi, da izjava, ki jo je toženec podpisal 9.2.2002, in izročeni čeki, vsebujejo vse elemente, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je obveznost toženca za vrnitev 500.000,00 SIT nastala. Iz tega potrdila namreč ne izhaja, da je tožnik tožencu denar izročil, da ga je toženec prejel in tudi ne, koliko naj bi bilo tega denarja. Poleg tega ne drži, da je na podlagi te izjave toženec tožniku dovolil, da od 9.2.2002 vnovči izročene čeke v vrednosti po 100.000,00 SIT, iz potrdila izhaja namreč, da lahko toženec čeke v tej vrednosti vnovči že 9.2.2002, to je torej od istega dne, kot je bila izjava podpisana, kar tudi ni logično. Poleg tega sam tožnik trdi, da mu je toženec izročil pet čekov v vrednosti po 100.000,00 SIT, nadalje pa v pritožbi navaja, kako bi se lahko zadovoljil z zastavo petih čekov v vrednosti takratnih 150.000,00 SIT. Tožnik tako s temi pritožbenimi navedbami prihaja sam s seboj v nasprotje. Neutemeljeno pa tudi trdi, da bi moral imeti toženec poleg vsake posojilne pogodbe tudi izjavo, če je s čeki želel le zavarovati svoje posojilo. Povsem možno namreč je, da tožnik v zavarovanje vsakega posojila ni zahteval takšne garancije. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožnika glede stroškov postopka. Tožnik namreč zgolj pavšalno govori o dveh pripravljalnih vlogah tožencev, pri čemer konkretno ne navede, kateri dve vlogi to sta, poleg tega pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta toženca vložila tri pripravljalne vloge, pri čemer v prvi podata dodatne navedbe in dokazne predloge, v drugi podajata navedbe v zvezi s sprejetim izvedenskim mnenjem in v tretji odgovarjata na navedbe tožnika iz sprejete vloge. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da vloge niso bile potrebne. Utemeljeno pa toženec opozarja, da je sodišče brez navedbe razloga pri preračunu valut upoštevalo srednji tečaj Banke Slovenije, čeprav je bil med strankama dogovorjen prodajni tečaj Banke Velenje in je tako tožnik tudi zahtevek postavil. Sodišče druge stopnje je zato opravilo preračun in ugotovilo, da so pri dosojenih zneskih nastale tečajne razlike v škodo tožnika, in sicer pri znesku 600 DEM za 3,25 EUR (kar je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe sicer upoštevalo, v obrazložitvi pa navedlo, da je prisodillo le 262,57 EUR), pri znesku 1.000 DEM za 3,56 EUR, pri znesku 700 DEM za 2,6 EUR in pri znesku 3.200 DEM za 11,41 EUR. Izračun je sledeč: 600 DEM : 1,95583 = 603,77 EUR x 207,6504 = 63.700,91 SIT : 239,64 = 265,82 EUR

1.000 DEM : 1,95583 = 511,29 EUR x 223,0819 = 114.095,54 SIT : 239,64 = 475,96 EUR 700 DEM : 1,95583 = 357,90 EUR x 211,0144 = 75.522,05 SIT : 239,64 = 315,15 EUR 320 DEM : 1,95583 = 1.636,13 EUR x 223,0819 = 364.990,99 SIT : 239,64 = 1.523,08 EUR Poleg tega je v Republiki Sloveniji uradna valuta od 1.1.2007 dalje euro (tretji odstavek 2. člena Zakona o uvedbi eura - ZUE) in zato tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenih eurskih zneskov pred tem datumom od tolarske protivrednosti navedenih zneskov. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da sta toženca tožniku dolžna poleg 1.511,67 EUR plačati še 11,41 EUR, toženec mu je poleg zneska 734,97 EUR dolžan plačati še 6,81 EUR in toženka mu je poleg 312,55 EUR dolžna plačati še 2,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti.

Toženca v pritožbi neutemeljeno grajata dokazno oceno sodišča o tem, da nista dokazala delnih plačil. Dejstvo, da od tožnika zaradi lastne naivnosti nista zahtevala potrdil o izročenem denarju, namreč ni bil edini razlog za navedeni zaključek. Sodišče je namreč ta zaključek sprejelo na podlagi celotnega dokaznega postopka. O tem, katera dejstva šteje za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče izjave toženke, da je denar nosila, dokler ni tudi sin pričel poslovati s tožnikom, ni razumelo izven konteksta, poudarek pa je dalo na to, da sta oba trdila, da sta tožniku nosila denar, toženec zase in za toženko, toženka pa zase, kar pa oboje ne more držati. Zato jima sodišče utemeljeno ni sledilo. Pritožbena njavedba, da sta toženca glavnico v celoti plačala s plačevanjem mesečnih oderuških obresti, pa je nedopustna pritožbena novota. Na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tega pa toženca nista izkazala. Navedba tožencev, da sta predlagala dokaz z vpogledom v druge zadeve, pa je nejasna, poleg tega pa, če sta toženca s tem mislila, da so v teh drugih zadevah drugi posojilojemalci dokazali, da so mesečno plačevali obresti, to ne pomeni, da bi s tem tudi toženca dokazala, da sta tako ravnala. Takšen dokaz je zato neprimeren. Neutemeljeno pa toženec na podlagi zaslišanja A. M. tudi sklepa, da ga je tožnik ponovno prevaral s tem, ko mu je izročil potrdilo za izročeni denar, za katerega je vedel, da ga bo izpodbijal. Navedena priča namreč ni le povedala, da ji je tožnik na prigovarjanje izdal potrdilo o prejetem denarju, nato pa kljub temu zahteval vračilo dolgovanega denarja, temveč tudi, da se je zadeva zaključila potem, ko je navedeno potrdilo predložila. To ne kaže na to, na kar meni pritožba in sicer, da je tudi tej priči tožnik izdal potrdilo, ki ga je kasneje izpodbijal kot nepristno. Tudi pritožbena trditev, da sodišče ni verjelo zaslišani priči B. M. zato, ker ni dobro vedel, kakšen je bil prostor, v katerem je posloval tožnik in v katerem mu je toženec vrnil 5.000 DEM, ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč navedeno štelo za manj relevantno, ker je ugotovilo, da je potrdilo o vrnitvi 5.500 DEM nepristno. Glede kreditne pogodbe v višini 27.000,00 EUR, pa že toženca v pritožbi sama navajata, da je to le posredni dokaz, ki glede na nepristno potrdilo ne more dokazovati, da sta zatrjevani znesek tožniku vrnila. Na to pa tudi ne kaže trditev, da ju tožnik k vrnitvi posojila ni pozival in jima je še nadalje denar posojal. Zaključek sodišča, da toženca nista dokazala, da bi tožniku denar, ki sta si ga od njega sposodila tudi vrnila, je zato pravilen.

Ker razlogi, s katerimi tožeča in tožena stranka izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, niso podani, razen pritožbe tožnika glede tečajnih razlik, in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je treba pritožbi zavrniti in izpodbijani sodbi (razen glede tečajnih razlik in teka zakonskih zamudnih obresti od tolarske protivrednosti zneskov dosojenih v eurih) potrditi. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 4. točki 358. člena in na 353. členu ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženca s pritožbo nista uspela, sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik pa jih nosi sam zato, ker je s pritožbo uspel le v minimalnem delu.