Jedro

V postopku denacionalizacije podržavljenega podjetja je glede na postavljen zahtevek upravičenca za odškodnino v obliki obveznic zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnin in za nacionalizirane premičnine zavezanec Slovenski odškodninski sklad.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Sekretariata za splošne gospodarske zadeve, drobno gospodarstvo in turizem občine z dne 21.3.1994, s katero je upravičencu J.M. priznal odškodnino za premične stvari v višini 2.243,80 DEM in za bistveno zmanjšano vrednost objektov na parc. št. 38/1 in 38/2 v višini 26.987,04 DEM v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. V roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe je tožeča stranka dolžna upravičencu izročiti obveznice v skupni vrednosti 29.230,84 DEM v tolarski protivrednosti. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbene ugovore o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju glede osebe - upravičenca ter površin parcel v času podržavljenja. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni upravni organ kot upravičenca pravilno štel J.M., saj je bil on v času podržavljenja vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi na podlagi sklepa o dedovanju z dne 21.1.1944, glede izmere zemljišč pa se je po mnenju tožene stranke prvostopni upravni organ pravilno oprl na potrdilo Geodetske uprave občine. Neutemeljeni so ugovori o napačni ugotovitvi zavezanca za plačilo odškodnine za vrednost premičnih stvari in za plačilo odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnin. Tožena stranka pritrjuje ugotovitvam prvostopnega upravnega organa, da je k plačilu odškodnine na podlagi 42. in 51. člena ZDen zavezana tožeča stranka, ki je kot finančna organizacija za ta namen z zakonom ustanovljena. Zato kljub temu, da v 26. členu ZDen ni izrecno navedena kot zavezanec, bremena plačila odškodnine ne more prevaliti na drugega zavezanca. Po ugotovitvah tožene stranke je izračun odškodnine pravilen in utemeljen na predpisih. Samo dejstvo, da upravičenec ni prejel odškodnine, je ustrezno obrazloženo.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je ves čas postopka opozarjala, da gre v zadevi za denacionalizacijo podjetja in da tega premoženja ni mogoče obravnavati kot denacionalizacijo nepremičnin ter premičnin, pač pa kot denacionalizacijo podjetja, ki se vselej vrača v vrednosti neto aktive podjetja. V postopku denacionalizacije mlina tako sploh ni bila ugotovljena neto aktiva podjetja, pač pa je bila posebej ugotovljena vrednost nepremičnin ter posebej vrednost premičnin.

Morebitne pasive ali drugih obveznosti upravni organ prve stopnje in tožena stranka nista ugotavljala. Ker je bila vrednost mlina ugotovljena v času podržavljenja in ker je po ZDen temeljno načelo valorizacija teh vrednosti, bi morala tožena stranka upoštevati vrednosti iz poročila strokovne komisije iz leta 1949. Tožena stranka ni ugotovila vrednosti v skladu s 5. odstavkom 44. člena ZDen, pač pa je ugotovila novo vrednost nepremičnin, neto aktiva podjetja ni niti ugotovljena. Tožeča stranka se z novo ugotovljeno vrednostjo nepremičnin ne strinja in meni, da ni pravilno ugotovljena, ter se pri tem sklicuje na svoje, že dane navedbe v postopku. Tožeča stranka še vedno dvomi v ugotovitev, da je upravičenec J.M. na podlagi sklepa o dedovanju, ki ga pa ni v spisu. Tožeča stranka meni, da je popolna in resnična ugotovitev dejanskega in pravnega stanja dolžnost upravnega organa, zato bi moral on pridobiti ustrezno dokumentacijo, ki je stranke v postopku ne morejo predložiti. Tožeča stranka se nadalje ne strinja z razlogi, na podlagi katerih je zavrnjen njen ugovor pasivne legitimacije. Tožeča stranka meni, da je določba 6. člena v ZDen vključena prav za tipične primere splošne odškodninske odgovornosti, kot je primer odškodninske odgovornosti za povzročitev bistveno zmanjšane vrednosti. Tudi le pavšalno pritrjevanje tožene stranke prvostopnemu organu o pravilnem izračunu odškodnine po mnenju tožeče stranke ni pravilno, ker upravni organ prve stopnje pripomb in predlogov tožeče stranke, podprtih s strokovnim mnenjem sodnega cenilca, ki ga je angažirala sama, ni argumentirano zavrnil. Neprepričljiva je tudi obrazložitev izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na že plačano odškodnino. Tožena stranka je tako kot upravni organ prve stopnje zgolj na podlagi negotove vlagateljeve izjave, da niti sam ni prepričan ali je bila odškodnina plačana ali ne, zaključila, da odškodnina ob podržavljenju ni bila plačana. Po mnenju tožeče stranke je sama zavezanec v denacionalizaciji podjetij le v primerih iz 43. člena ZDen, to je primerih, ko vrnitev podjetja ali dela podjetja ni mogoča. V konkretnem primeru pa je bilo ugotovljeno, da so nekatere premičnine še uporabne in ni jasno, zakaj jih ne bi bilo mogoče vrniti ali pa zanje po določbi 40. člena ZDen zahtevati odškodnino od dejanskega zavezanca. Nazadnje pa bi morala tožena stranka tudi ugotoviti, ali ni izrek odločbe upravnega organa prve stopnje neizvršljiv, zaradi česar bi bila lahko odločba celo nična.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi. Po mnenju tožene stranke predložene listine kažejo, da je tožeča stranka zavezana k plačilu odškodnine za premično premoženje, ki ga ni mogoče vrniti, kakor tudi za zmanjšano vrednost podržavljenih nepremičnin. Višina odškodnine je bila pravilno ugotovljena, podržavljeno podjetje pasive ni imelo, zato od vrednosti podržavljenega premoženja ni kaj odšteti. Odškodnina za podržavljeno premoženje ni bila izplačana, o nasprotnem tudi tožeča stranka ni predložila nikakršnih dokazov, čeprav so ji dosegljivi vsi arhivi v državi, njeni strokovnjaki pa vešči iskanja arhivskih dokumentov. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemljena.

V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo podjetja - mlina, ki je bilo podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) in za katero je upravni organ ugotovil, da je nacionalizacija obsegala nepremičnine parc. št. 38/1, 38/2 in 20/6, ki so bile upravičencu J.M. z delno odločbo z dne 9.4.1993 že vrnjene. Upravičenec je poleg zahteve za vrnitev v last in posest nacionaliziranih nepremičnin zahteval odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada zaradi bistveno zmanjšane vrednosti nepremičnin, to je stavb, stoječih na parc. št. 38/1 in 38/2, ter odškodnino za nacionalizirane premične stvari. Pravilna je ugotovitev obeh upravnih organov, da je zavezanec za plačilo odškodnine v obveznicah tožeča stranka in sicer za vrednost premičnih stvari, za katero je bilo v postopku ugotovljeno, da jih ni več oziroma so v neuporabnem stanju. Na podlagi 40. člena ZDen ima upravičenec možnost izbire med vrnitvijo podjetja po določbah 34. do 37. člena ZDen ali odškodnino v obveznicah oziroma delnicah Republike Slovenije. Ker zakon te izbire ne veže na nobene pogoje, je oblika vrnitve ne glede na to, ali je vrnitev v last dejansko mogoča ali ne, odvisna predvsem od zahtevka, ki ga postavi upravičenec. V obravnavanem primeru je upravičenec uveljavljal vrnitev nepremičnin v naravi in v skladu s 26. členom ZDen doplačilo odškodnine do polne vrednosti nepremičnin ob podržavljenju, ter odškodnino za vrednost premičnin na podlagi določbe 5. odstavka 42. člena ZDen. Zmotno je stališče tožeče stranke, da je zavezanka samo v primerih iz 43. člena zakona. Za plačevanje odškodnine v postopku denacionalizacije se namreč izdajo obveznice (1. odstavek 45. člena), sredstva za kritje obveznosti izdanih obveznic pa se zbirajo v Slovenskem odškodninskem skladu (49. člen), torej pri tožeči stranki, ki je zavezanka za odškodnino v obveznicah (4. odstavek 51. člena). Ker ZDen določa obliko plačila odškodnine in zavezanca, se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na določbo 1. odstavka 6. člena tega zakona, saj se splošni premoženjski in odškodninski predpisi uporabljajo le, če niso v nasprotju s tem zakonom.

Sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev, da je J.M. upravičenec za denacionalizacijo, saj ta dejanska ugotovitev temelji na takratnem vpisu lastninske pravice zanj v zemljiški knjigi, pri čemer pa ni pomembno, da sklep o dedovanju kot podlaga za vpis ni priložen upravnemu spisu. Prav tako v pravilno ugotovitev površine oziroma izmere podržavljenih zemljišč na podlagi potrdila Geodetske uprave z dne 16.3.1993 na javni listini, ki jo je izdal državni organ o dejstvih, v katerih vodi uradno evidenco (3. odstavek 171. člena ZUP).

Zmotna je trditev tožeče stranke, da se v denacionalizaciji vselej vrača neto aktiva podjetja. Praviloma je temu tako, vendar že sam ZDen v 6. odstavku 44. člena določa za primere, če sedanje vrednosti ni mogoče ugotoviti na tak način, da se le ta oceni po drugih merilih v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnim, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92). V obravnavanem primeru je bila po presoji sodišča uporaba drugih meril, to je vrednotenje nove vrednosti s sodnim izvedencem utemeljena, ne samo zaradi ugotovitve, da podržavljenega mlina ni več, temveč tudi zaradi izraženega dvoma v postopku, da takrat ugotovljene denarne vrednosti premoženja ne ustrezajo realnim vrednostim teh stvari (5. člen navodil). Ker je bila nova vrednost ugotovljena s sodnim izvedencem, ki ga je postavil upravni organ in ker je izvedenec v postopku svoje pismeno izdelano mnenje tudi prepričljivo obrazložil, je po presoji sodišča upravni organ utemeljeno sledil tej obrazložitvi. Zato se sodišču ne vzbuja dvom v na tej podlagi pravilno ugotovitev višine odškodnine. Na višino odškodnine lahko vpliva že plačana odškodnina bivšemu lastniku za podržavljeno premoženje, vendar se ta upošteva le, če je presegala 30 % vrednosti podržavljenega premoženja (1. odstavek 72. člena ZDen). Tožeča stranka v tem primeru niti ne zatrjuje, da bi izplačana odškodnina presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, temveč ugovarja, da je upravni organ, ko je le na podlagi negotove izjave vlagatelja, ki niti sam ni prepričan ali je bila odškodnina plačana ali ne, preuranjeno ugotovil, da odškodnina ob podržavljenju ni bila plačana. Sodišču navedeni razlogi ne vzbujajo dvoma v sprejeto dejansko ugotovitev, da odškodnina ni bila dana, četudi ta temelji samo na izjavi vlagatelja zahteve, saj se ve, da odškodnine za nacionalizirana podjetja praviloma niso bile izplačane; le v posameznih primerih so bile pod določenimi pogoji plačane akontacije.

Nekonkretizirana je tožbena navedba, da je izrek odločbe prve stopnje neizvršljiv, zaradi česar naj bi bila odločba nična. Sicer pa sodišču sam izrek odločbe prve stopnje ne vzbuja dvoma v njegovo izvršljivost. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 34/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.