Jedro

Plačilo kupnine za prevzeto blago je med gospodarskimi subjekti primarno lahko dokazovati predvsem z listinskimi dokazi o izkazanem denarnem toku, ne pa s predlaganim zaslišanjem prič. Takšen dokazni predlog ob nekonkretiziranih trditvah ima lahko le naravo informativnega dokaza.

Predpostavka izrecne pripoznave dolga je, da je poznana vsebina obveznosti, na katero se nanaša sama izjava, kakor tudi, da je izjava nedvoumna in posredovana upniku tako, da se v takšnem pomenu tudi razume.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo sklep o izvršbi VL 27044/2011 z dne 4.3.2011 v veljavi glede glavnice 2.991,60 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska: - 1.188,00 EUR od 9.12.2009 do plačila, - 801,60 EUR od 16.7.2010 do plačila, - 1.002,00 EUR od 16.7.2010 do plačila.

Isti sklep o izvršbi pa je razveljavilo glede glavnice 3.632,63 EUR in zakonskih zamudnih obresti od: - 1162,32 EUR od 4.9.2007 dalje, - 1.308,00 EUR od 1.5.2007 dalje, - 1.162,32 EUR od 14.7.2007 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Citirani sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v 3. točki izreka, ki se nanaša na stroške izvršilnega postopka in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper citirano sodbo in sklep sta pritožbi vložili obe pravdni stranki, vsaka zoper tisti del odločitve, glede katerega nista uspeli v postopku.

3. Tožeča stranka je s pritožbo uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno temu pa naj zavrnilni del izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 4. Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala ugodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da ta del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovnimi posledicami, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v tem delu vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču. 5. Obe pravdni stranki sta vložili tudi odgovor na pritožbo nasprotne stranke in vsaka v svojem odgovoru predlagali pritožbenemu sodišču, da naj pritožbo nasprotne stranke zavrne in ta del izpodbijane sodbe potrdi.

6. Pritožbeno sodišče na podlagi javno dostopnih podatkov sodnega registra na portalu AJPES ugotavlja, da je bil nad toženo stranko 8.1.2014 začet stečajni postopek, v posledici česar je postopek prekinjen, skladno s 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP. Ker pa je bil stečajni postopek začet po koncu glavne obravnave in potem, ko so bila že opravljena vsa potrebna procesna dejanja v zvezi z vloženimi pritožbami pravdnih strank, je pritožbeno sodišče o pritožbah odločalo skladno z drugim odstavkom 207. člena ZPP. To pa pomeni, da bo prvostopenjsko sodišče moralo pred vročanjem te sodbe pravdnima strankama postopati skladno z drugim odstavkom 205. člena ZPP.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožene stranke

8. Prvostopenjsko sodišče je ugodilni del izpodbijane sodbe oprlo na dejanske ugotovitve o tem, da je tožeča stranka na podlagi predloženih dokaznih listin izkazala izročitev blaga toženi stranki, ki je zaračunano z vtoževanimi računi št. 0800050 z dne 9.10.2008, št. 10-0020 z dne 30.6.2010 ter št. 10-0021 z dne 30.6.2010. Kot nerelevantno je zavrnilo ugovore tožene stranke, da ni prejela vtoževanih računov.

9. Tožnik v pritožbi izrecno priznava prevzem blaga na podlagi dobavnic, na katere se je sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, ki naj bi bile podlaga za vtoževane tri račune. Tožena stranka pa s tem v zvezi zatrjuje, da potrjene dobavnice še ne izkazujejo, da tožena stranka prevzetega blaga ni poravnala. S tem v zvezi tožena stranka prvostopenjskemu sodišču očita postopkovno kršitev, ker ni sledilo njenim dokaznim predlogom z zaslišanjem prič, ki naj bi potrdile, da naj bi bile dolgovane obveznosti s strani tožene stranke poravnane.

10. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da bi ob tem, ko tožena stranka izrecno priznava prejem blaga na podlagi dobavnic, na katere se pri vtoževanih računih sklicuje tožeča stranka, morala podati konkretizirano trditveno podlago, v kolikor bi zatrjevala, da je bilo tako dobavljeno blago tudi plačano in s tem v zvezi ponuditi tudi relevantne dokaze. Tožena stranka takšnih konkretiziranih ugovorov ni podala niti v smeri, kdaj naj bi bilo tako prejeto blago plačano tožeči stranki, niti ni ponudila relevantnih dokazov v tej smeri. Plačilo kupnine za prevzeto blago je med gospodarskimi subjekti primarno lahko dokazovati predvsem z listinskimi dokazi o izkazanem denarnem toku, ne pa s predlaganim zaslišanjem prič. Takšen dokazni predlog ob nekonkretiziranih trditvah ima lahko le naravo informativnega dokaza, zato ga prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno izvajati, zato je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

11. Nerelevantni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, da s strani tožeče stranke ni prejela vtoževanih računov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da glede na okoliščine, ko je bil že v naročilnici tožene stranke opredeljen rok plačila 60 dni in ob tem, ko sama tožena stranka priznava prejem blaga, morebitna neizkazanost prejema računov s strani tožene stranke ne vpliva na zapadlost obveznosti tožene stranke za plačilo tako prejete blaga. Ker tožena stranka ni niti konkretizirano postavila trditvene podlage glede plačila prejetega blaga, še manj pa ponudila ustreznih dokazov, je prvo stopenjsko sodišče pravilno sklepalo na utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka tožeče stranke, vključno s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Glede pritožbe tožeče stranke

12. Sodišče prve stopnje je zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na račune št. 0700021 z dne 3.7.2007 z zapadlostjo 3.9.2007, št. 070002 z dne 31.1.2007 z zapadlostjo 30.4.2007 in št. 070013 z dne 14.5.2007, z zapadlostjo 13.7.2007 utemeljilo na zastaranju obveznosti iz navedenih računov. Pri tem je kot relevantno upoštevalo, da je bila tožba vložena 3.3.2011, v poledici česar je do vložitve tožbe že iztekel triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ. Pri tem pa je zavrnilo kot nedokazane trditve tožeče stranke, da je tožena stranka na sestanku 15.4.2010 obveznost iz navedenih računov pripoznala, v posledici česar naj bi prišlo do pretrganja zastaranja.

13. Tožeča stranka v pritožbi izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na nedokazanost pripoznave dolga s strani tožene stranke. Pri tem se sklicuje na izpovedi zaslišanih prič MB in RF. Priča MB naj bi izpovedala, da sta se pravdni stranki na navedenem sestanku dogovorili, da bodo računi, ko bodo ustrezno popravljeni in vrnjeni toženi stranki tudi plačani. Tudi priča RF naj bi potrdil, da bodo računi plačani, ko bodo ustrezni in pri toženi stranki potrjeni skozi vso proceduro.

14. Pritožbeno sodišče se pridružuje dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, da na osnovi tako podanih izpovedi zaslišanih prič ni mogoče sklepati na pripoznavo dolga s strani tožene stranke. Predpostavka izrecne pripoznave dolga je, da je poznana vsebina obveznosti, na katero se nanaša sama izjava, kakor tudi, da je izjava nedvoumna in posredovana upniku tako, da se v takšnem pomenu tudi razume (člen 364/2 OZ). Iz v pritožbi citiranih izpovedi zaslišanih prič na takšni jasni izjavi tožene stranke na sestanku 15.4.2010 ni mogoče sklepati. To velja tudi za izpoved priče RF o dogovoru, da bodo računi plačani, ko bodo ustrezni. Tako se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kakor tudi, da naj bi storilo bistveni kršitvi pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

15. Ker tožeča stranka tako ni uspela dokazati pretrganja zastaranja, se tako izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da je nastopilo zastaranje terjatve tožeče stranke v spornem delu, ki je zaobsežen v zavrnilnem delu prvostopenjske sodbe.

16. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ob upoštevanju, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko podlago pravilno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izteka te sodbe (353. člen ZPP).

Glede stroškov pritožbenega postopka

17. Sodišče je o pritožbenih stroških odločilo upoštevaje, da nobena od pravdnih strank ni uspela s pritožbo (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker velja enak zaključek tudi glede stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo nasprotne stranke, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.