Jedro

Kršitve postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se lahko pojavijo le v pisno izdelani sodbi. Pisno izdelana sodba se mora s sodbo, ki je bila razglašena, popolnoma ujemati v izreku, ne pa tudi v obrazložitvi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni R.R. se oprosti plačila stroškov v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sodbami je bil obsojeni R.R. tudi v ponovljenem postopku obsojen zaradi dveh kaznivih dejanj umora po 1. odstavku 127. člena, dveh kaznivih dejanj poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ na enotno kazen trideset let zapora, v katero se všteje pripor od 31.7.2002 od 5.05 ure dalje.

Zagovornik obsojenca je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona v zvezi z obstojem kazenske odgovornosti glede kaznivih dejanj pod točko I izreka sodbe, torej glede kaznivih dejanj umora in poskusov umora. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo ˝materialni zakon˝, ker je pri razglasitvi sodbe obrazložilo višino kazni z maščevalnim nagibom kot obteževalno okoliščino, v pisno izdelani sodbi pa te obteževalne okoliščine ni navedlo. Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo o tej kršitvi nezakonito zavrnilo s pojasnilom, kaj je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe mislilo in je samo dodalo to obteževalno okoliščino. Takšna nedoslednost pomeni kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Kazni, izrečeni za kaznivi dejanji poskusa umora, naj bi bili nesorazmerno visoki glede na dosedanjo prakso sodišč za tovrstna kazniva dejanja, sicer pa so vse kazni previsoke, ker sodišče ni ugotovilo olajševalnih okoliščin, to pa so bili konfliktni odnosi obsojenca z žrtvami. Predlaga, da se izpodbijane sodbe razveljavijo ali pa se izrečena enotna kazen zniža pod dvajset let zapora.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo predlaga, da se ta zavrne, ker sodišče pri izrekanju kazni ni kršilo zakona, zatrjevane kršitve zakona v zvezi s kazensko odgovornostjo pa zahteva sploh ni obrazložila. Stališče, da nedosledna obrazložitev odločbe o kazni glede brezobzirnega maščevanja kot motiva za storitev kaznivega dejanja, pomeni kršitev ˝materialnega zakona˝ in kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa je zmotno.

Zahteva zagovornika obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko zahteve ne more vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik je že v pritožbah zoper sodbi sodišča prve in druge stopnje navajal, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek na način iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je predsednik senata ob razglasitvi sodbe obrazložil odločbo o kazni tudi z okoliščino, da je obsojenec vsa štiri kazniva dejanja pod točko I. izreka sodbe storil iz maščevalnih nagibov, v obrazložitvi pisno izdelane sodbe pa ta okoliščina ni omenjena. Višje sodišče v Mariboru in Vrhovno sodišče sta to stališče zavrnili z obrazložitvijo, da se kršitve postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP lahko pojavijo le v pisno izdelani sodbi. Temu stališču pritrjuje tudi ta senat Vrhovnega sodišča. Po določbah 2. odstavka 360. člena predsednik senata razglasi sodbo tako, da prebere javno izrek sodbe in na kratko pove njene razloge. Po določbi 1. odstavka 364. člena ZKP se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena, kar velja za izrek, ne pa tudi za obrazložitev, kajti po 2. odstavku 360. člena ZKP se ob razglasitvi sodbe pove le kratke razloge, po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP pa mora pisno izdelana sodba vsebovati določne in popolne razloge o ugotovljenih dejstvih, presojo verodostojnosti protislovnih dokazov, obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov, obrazložitev pravnih vprašanj, zlasti glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri odmeri kazni, in druge razloge. Razlogi, ki jih predsednik senata navede pri razglasitvi sodbe, ne vplivajo na zakonitost sodbe, če se ne ujemajo z razlogi pisno izdelane sodbe in s pritožbo se lahko izpodbija samo razloge, navedene v pisni sodbi. (Glej tudi mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, založba GV 2004, točka 3. na 763. strani). Ne glede na to, ali je predsednik senata sodišča prve stopnje med kratko obrazložitvijo izreka sodbe ob razglasitvi res omenjal obsojenčev maščevalni nagib kot obteževalno okoliščino, česar sodišče v pisno izdelani sodbi ni izrecno navedlo, to ne predstavlja zatrjevane kršitve določb 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niti kršitve ˝materialnega zakona˝.

Posplošena trditev zahteve, da sta posamični kazni, izrečeni za kaznivi dejanji poskusov umora, nesorazmerno visoki in odstopata od prakse sodišč za tovrstna kazniva dejanja, ne uveljavlja nobene kršitve postopka ali kazenskega zakona, lahko pa bi pomenila uveljavljanje kršitve določb 14. in 22. člena Ustave o enakosti pred zakonom in enakem varstvu pravic, vendar te trditve vsebinsko ni mogoče preizkusiti, ker ni konkretizirana.

Trditev v zahtevi, da sodišče ni ugotavljalo olajševalnih okoliščin in jih zato tudi ni moglo upoštevati, uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Ker zahteva zagovornika obsojenega R.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Iz enakih razlogov, zaradi katerih je sodišče v rednem postopku oprostilo obsojenca plačila stroškov kazenskega postopka, je tudi ta senat na podlagi 98. a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP odločil, da se obsojenca oprosti plačila stroškov v postopku z zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.