Jedro

1. Uredba daje vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev.

2. Naslovniku je potrebno dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Za to ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zapuščina po pokojni K.K. obsega več nepremičnin v katastrski občini K. in H., da so njeni dediči vdovec L.V. ter sinova A. in M.V., vsak z dednim deležem do 1/3 in odločilo, da v sorazmerju s tem dedujejo zapustničine nepremičnine.

2. Proti sklepu se pritožuje dedič L.V. po pooblaščencu. Navaja, da sodišče ni upoštevalo zakonskih določb o vročanju sodnih pisanj državljanom drugih držav v tujino. Dedičem ni pravilno vročilo vabila za narok za zapuščinsko obravnavo, še posebej to velja za dediča A.V. Sodišče bi moralo pred izdajo sodne odločbe ugotoviti, ali so bile vročitve vabil na zapuščinsko obravnavo opravljene pravilno in spoštovane vse zahteve, ki izhajajo iz Uredbe Sveta Evrope o vročanju. Zapis sodišča v sklepu o dedovanju, da naj bi bili vsi trije dediči na narok za zapuščinsko obravnavo pravilno vabljeni, nima podlage v zapisniku o naroku, saj na naroku vprašanje vročanja ni bilo razčiščeno. Dedič meni, da je sodišče tudi nepravilno samo po prostem preudarku ocenjevalo vrednost zapuščine, saj ni upoštevalo morebitnih bremen, poleg tega so že sami državni organi npr. GURS, izvedli oceno vrednosti vseh nepremičnin v Sloveniji, zato bi sodišče moralo pribaviti o vrednosti zapuščine te podatke. Ocena sodišča, da naj bi ta vrednost v konkretnem primeru znašala 11.000 EUR, po mnenju pritožnika ne drži in v posledici tega je tudi sodna taksa odmerjena previsoko.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. 14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju Uredba) daje vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Iz namena, ki sta ga evropski parlament in svet evropske unije imela pri sprejemanju Uredbe in njenih ostalih določb pa je mogoče ugotoviti zahtevo, da je naslovniku potrebno dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Za to ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V obravnavanem primeru pritožnik obstoja takih okoliščin ne zatrjuje, saj trdi le, da mu vabilo na zapuščinsko obravnavo ni bilo pravilno vročeno, ne pa, da se obravnave ni udeležil zaradi nepoznavanja jezika, v katerem je bilo vabilo sestavljeno. Iz pritožbenih trditev je mogoče razbrati še, da je tudi sklep o dedovanju razumel in ga vsebinsko niti ne napada.

5. Ne glede na gornje določilo Uredbe pa je potrebno še izpostaviti, da je celo v primeru napak pri vročanju v tujino v sodni praksi prevladalo večinsko stališče, da je konvalidacija take vročitve mogoča. 6. Kolikor pritožnik opozarja na nepravilno vročitev dediču A.V., njegova pritožba ni dovoljena, saj se v korist sodediča ne more pritožiti, ker za kaj takega ne izkazuje pravnega interesa.

7. Pritožnik sicer trdi, da naj bi bila vrednost zapuščine, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo na 11.000 EUR, previsoka in se zavzema za uporabo cenitve GURS, vendar pa v svoji pritožbi ostaja na ravni pavšalne graje, ne da bi s konkretnimi podatki tako nižjo vrednost izkazal. Višine sodne takse v pritožbi proti sklepu o dedovanju pa niti ni mogoče izpostavljati kot sporne, saj je pravno sredstvo, ki ga imajo taksni zavezanci na voljo v takem primeru, ugovor zoper plačilni nalog, ki ga je dopustno vložiti v osmih dneh od vročitve naloga (34. člen Zakona o sodnih taksah).

8. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).