Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec odvračal istočasen protipraven napad zasebnega tožilca in da zato dejanje, katerega je storil, ni kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca J. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000 tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja grdega ravnanja po I. odst. 65. čl. KZ RS.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe in izrek obsodilne sodbe ali razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Zagovornik obdolženca je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe je obdolženca oprostilo obtožbe zato, ker je ugotovilo, da je ravnal v silobranu, da je odvračal istočasen protipravni napad zasebnega tožilca. Ob nasprotujočih si izpovedbah zasebnega tožilca in obdolženca se je utemeljeno oprlo predvsem na pričevanje J. P., ki je edina dogodek spremljala od začetka do konca in je v zadevi povsem neprizadeta.

Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izpovedba te priče prepričljiva. Iz nje pa izhaja, da je bil zasebni tožilec ob prepiru z obdolžencem agresiven, da je najprej udaril svojo ženo, ko jo je podil v stanovanje, da si je potem slekel suknjič in da je prvi udaril obdolženca. Tudi pozneje med prerivanjem je obdolžencu grozil s karate udarci. Priča, policist, V. P., je opisal dogodek od takrat dalje, ko ga je videl. Na pričevanje te priče pa se sodišče prve stopnje opira le, ko ugotavja, da je zasebni tožilec tudi v času, ko je dogodek spremljal policist, še vedno "rinil" v obdolženca, kar pomeni, da je njegov napad še vedno trajal. Pritožba pa sploh ne izpodbija dokazne ocene sodišča prve stopnje, ko se ta opira na pričevanje J. P., navaja le, da priča V. P. dogodka ni spremljal od začetka ter da je podana vzročna zveza med ravnajem obdolženca in padcem zasebnega tožilca, pri katerem se je ta poškodoval. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da to sodišče obdolženca ni oprostilo zato, ker je ocenilo, da ni vzročne zveze med ravnanjem obdolženca in sledmi poškodbe zasebnega tožilca temveč zato, ker je ugotovilo, da je obdolženec, kolikor se je fizično lotil zasebnega tožilca, tako ravnal, ko je odvračal istočasen protipraven napad zasebnega tožilca, pravilno je pa tudi ugotovilo, da je podano sorazmerje med napadom in obrambo. Pritožba tako ne more izpodbiti pravilne dokazne ocene in pravne odločitve sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih III.

odst. 99. in 101. čl. ZKP, povprčenina pa je odmerjena v skladu s trajanjem in zamotanostjo pritožbenega dela kazenskega postopka.