Jedro

Prav tako je podan kumulativni pogoj, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je tožena stranka del vozil, zajetih s predlogom za izdajo začasne odredbe, med postopkom odtujila, čeprav je pred tem zatrdila, da tega ne namerava storiti. Navedeno potrjuje, da obstaja resna nevarnost, da bi tožena stranka v prihodnje v izogib morebitni uveljavitvi terjatev tožeče stranke, odtujila tudi preostalo premoženje, s tem pa je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1.) zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in (2.) toženi stranki naložilo povrnitev stroškov ugovornega postopka tožeče stranke.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica opozarja, da konkretna pravda ni (v celoti) gospodarski spor, saj se (v delu) nanaša tudi na N. K. kot fizično osebo.

6. V skladu z določbo 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti, in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz 1. točke tega člena. ZPP torej sprejema subjektivno - objektivno koncepcijo gospodarskega spora, po kateri je za opredelitev spora za gospodarski spor odločujoče tako kdo so stranke postopka, kot tudi sama vsebina pravnega razmerja (podana morata biti oba kriterija).

7. Ne glede na dejstvo, da je tožnica tožbo vložila zoper N. K. in N. K. s.p., to v nobenem primeru ne more pomeniti, da gre za dva subjekta, temveč gre za eno in isto fizično osebo. Postopek se namreč v vsakem primeru vodi zoper fizično osebo. Samostojni podjetnik je v skladu z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena ZGD-1). Za obstoj pasivne legitimacije tako ni relevantno, ali je tožena stranka označena tudi s pripisom samostojni podjetnik. Iz predloženih dokaznih listin in trditev pravdnih strank izhaja, da gre (v pretežni meri) za spor iz pravnega razmerja v okviru opravljanja pridobitne dejavnosti, zato se v takem primeru upoštevaje zgoraj citirano določbo 2. točke prvega odstavka 481. člena ZPP v tem postopku uporabljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Na to kaže tudi s strani obeh pravdnih strank zatrjevano dejstvo, da se med pravdnim strankama poteka spor tudi v pravdni zadevi II P 1435/2018, v kateri sta stranki že sklenili sodno poravnavo. Pritožba zato v tem delu ni utemeljena.

8. Višje sodišče še ugotavlja, da tožena stranka ne ugovarja stvarne nepristojnosti okrožnega sodišča, prav tako pa tudi ne trdi, da niso bile uporabljene katere od določb ZPP, ki bi morale biti uporabljene, če sodišče zadeve ne bi obravnavalo kot gospodarski spor, pač pa kot civilno zadevo. Tožena stranka namreč ni specificirala, katere so terjatve, ki se nanašajo izključno na fizično osebo in njeno poslovanje, katere se ne nanašajo na njeno pridobitno dejavnost in ni pojasnila, kako naj bi to vplivalo na izdano začasno odredbo (v katerem delu in zakaj zaradi opisanega razloga morda ne bi bila utemeljena).

9. Tožeča stranka je tekom postopka spremenila tožbo iz prvotno zahtevanih 29.626,58 EUR na 74.487,26 EUR spp (prvi in drugi odstavek 184. člena ZPP). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje (sicer le v obrazložitvi sklepa) navedlo nov, višji znesek (74.487,26 EUR), kaže na to, da je objektivno spremembo tožbe, ne glede na nasprotovanje tožene stranke, dovolilo, sklep o tem pa lahko sprejme in ga obrazloži v nadaljevanju postopka (peti odstavek 185. člena ZPP). Višje sodišče pa ugotavlja, da tožena stranka ni zatrjevala, da ni imela dovolj časa za odgovor na trditve in dokaze v zvezi z zvišanim tožbenim zahtevkom.

10. Pritožnica trdi, da v izpodbijanem sklepu ni razdeljeno, v katerem delu se ta nanaša na predlog za zavarovanje denarne oziroma katero od vseh raznovrstnih denarnih terjatev ali in v katerem delu pa na predlog za zavarovanje nedenarne terjatve.

11. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, ZIZ ne omejuje možnosti, da se zoper istega dolžnika z enim sklepom o zavarovanju predlaga zavarovanje več denarnih terjatev, sploh glede na to, da gre za generično obveznost (270. in 276. člen ZIZ). Prav tako v obravnavanem primeru za veljavnost začasne odredbe ni odločilna razmejitev na denarno in nedenarno terjatev, saj je za obe predlagano isto sredstvo zavarovanja.

12. Res je, kot navaja pritožba, da tožeča stranka ne uveljavlja enovite denarne terjatve, temveč več posamičnih terjatev, ki temeljijo na različnih pravnih podlagah, vendar je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je za vsako uveljavljano terjatev posebej ugotavljalo, ali (verjetno) obstaja, ni pa tega pri vsaki posebej opisovalo, temveč je to v obrazložitvi združilo. Denarne terjatve, ki so podlaga za začasno odredbo, so dovolj konkretizirane. Tožeča stranka je svoje terjatve (večkrat) natančno opisala, pojasnila in zanje predložila dokaze. Tožeči stranki ni mogoče očitati pomanjkljivosti predloga le zato, ker se v njem sklicuje na navedbe v tožbi (in dokaze, predložene skupaj s tožbo) glede dejstev, na katera opira zahtevek in je že na tej podlagi mogoče presoditi, ali je terjatev verjetno izkazana ali ne.

13. Višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da (za vsako posamezno terjatev) obstaja verjetnost njenega obstoja in njegovi ugotovitvi, da je tožeča stranka svoje trditve o obstoju terjatev (do standarda verjetnosti) podkrepila s predloženimi dokazi (listinski dokazi, predvsem njuna medsebojna Whatsapp komunikacija). Tožena stranka je namreč le pavšalno zanikala obstoj verjetnosti terjatev, predvsem pa ni ustrezno dokazno podkrepila svojih navedb. Vse to bo sicer lahko še storila v nadaljevanju postopka, ko bo sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka s standardom prepričanja.

14. Pritožnica trdi, da ni podan subjektivni pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, saj tožena stranka opravlja gospodarsko dejavnost v Sloveniji in ima tu tudi stalno prebivališče. Prav tako nima nobenih finančnih problemov, zaradi katerih bi bila uveljavitev terjatve otežena ali onemogočena.

15. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (ponovno) ugotovilo, da obstoji nevarnost, da bo uveljavitev vtoževanih terjatev onemogočena ali precej otežena.

16. Iz listinske dokumentacije v spisu (Priloga A27) izhaja, da tožena stranka ne opravlja prevozniške dejavnosti v RS, ampak večinoma v tujini, v tujini se nahajajo njena prevozna sredstva, zaradi česar bi ob morebitni izvršbi tožeča stranka morala izvršbo opraviti izven EU. Za ugotovitev nevarnosti po četrtem odstavku 270. člena ZIZ je bistvena lokacija predmeta zavarovanja, ne pa, kje ima sedež podjetje tožene stranke oziroma kje ima tožena stranka stalno prebivališče ali kje so bila vozila nabavljena oziroma registrirana. (Tudi) zaradi navedenega se šteje, da je podana nevarnost iz drugega oziroma četrtega odstavka 270. oziroma iz 272. člena ZIZ.

17. Pritožnica trdi, da tožeča stranka ni izkazala temelja nedenarne terjatve, saj ni izkazala svojega lastništva vozila (prikolica znamke Schmitz). Ta je v lasti tožene stranke, tožeča stranka pa navedene premičnine ni nikoli imela v posesti.

18. Višje sodišče v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je ugotovilo, da so podani pogoji za začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve (izročitve priklopnega vozila znamke SCHMITZ, reg. št. ...). Iz Whatsapp korespondence (Priloga A 27) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki izrecno priznala, da je ona lastnica priklopnega vozila, ki ga je tožena stranka kupila z denarjem tožeče stranke in da ji ga bo izročila, kadar bo ta to hotela. Očitno torej ne drži trditev tožene stranke, da ni bilo dogovora o prenosu lastninske pravice in posesti na priklopnem vozilu.

19. Prav tako je podan kumulativni pogoj, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je tožena stranka del vozil, zajetih s predlogom za izdajo začasne odredbe, med postopkom odtujila, čeprav je pred tem zatrdila, da tega ne namerava storiti. Navedeno potrjuje, da obstaja resna nevarnost, da bi tožena stranka v prihodnje v izogib morebitni uveljavitvi terjatev tožeče stranke, odtujila tudi preostalo premoženje, s tem pa je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

20. V delu, v katerem pritožnica trdi, da ji izdana začasna odredba povzroča premoženjsko škodo, ker zmanjšuje njeno boniteto poslovanja in njen poslovni ugled, gre za (z ničemer izkazano) pritožbeno novoto. Nedovoljena pritožbena novota so tudi trditve toženke o nedovoljeni tihi družbi oziroma levji družbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

21. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Višje sodišče pa je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).