Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnika sta delno umaknila tožbo po tem, ko je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožbenega zahtevka, v preostalem pa sta umaknila tožbo šele, ko sta se seznanila z (za njiju) neugodno odločitvijo pritožbenega sodišča v podobni zadevi. Glede na to je pravilna odločitev, da sta dolžna toženi stranki povrniti utemeljeno priglašene stroške, saj sta bila s tožbo v pretežni meri neuspešna.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.
Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa, ki ni pod pritožbo, postopek v tem individualnem delovnem sporu ustavilo. V 2. točki izreka je naložilo tožnikoma, da sta dolžna toženi stranki dolžna plačati stroške postopka in sicer vsak 199,15 EUR v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper 2. točko izreka navedenega sklepa se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov predpravdnega in pravdnega postopka za vsako tožečo stranko posebej ter stroške pritožbenega postopka, odmerjenega po sodišču, z zakonskimi zamudnimi obresti od poteka paricijskega roka dalje do plačila. V pritožbi navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in v nasprotju s sodno prakso v podobnem primeru (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 976/2010). Tožnika sta do povračila stroškov upravičena, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna in tožena stranka pred vložitvijo tožbe njunega tožbenega zahtevka ni priznavala niti izpolnila. Zoper prvostopenjski sklep tožene stranke sta tožnika vložila pritožbo, drugostopenjski organ tožene stranke pa je tožnikoma dejansko odmeril in izplačal dodatek za nadpovprečno obremenjenost iz delovnega razmerja. Uspeh tožnikov po vloženi tožbi je bil najmanj 62 % (50 % po temelju, ostalo pa po višini), zaradi česar bi bila upravičena do povračila stroškov oziroma je bil njun predlog, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, povsem utemeljen. Tožnika sta bila za varstvo svojih pravic prisiljena vložiti tožbo, predpravdni stroški tožnikov so v celoti upravičeni, prav tako pa tudi pravdni stroški. Nedopustno je stališče prvostopenjskega sodišča, da sta bila dolžna tožnika sprejeti prvotni ponujeni dogovor, ki je bil v celoti nezakonit in ponujen že po opravljenem delu pri projektu predsedovanja.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih pritožba tožnikov le pavšalno zatrjuje, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.
Iz vsebine pritožbe tožnikov izhaja, da smiselno uveljavljata zmotno uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnika sta tožbo umaknila, ko je tožena stranka izpolnila manjši oziroma neznatni del njunega tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da je pravilna prvostopenjska odločitev o tem, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, upoštevaje člen 154/3 ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugotovilo, da je tožena stranka po vložitvi tožbe izpolnila le neznatni del njunega tožbenega zahtevka. Tožnika sta namreč s prvotno tožbo zahtevala izplačilo dodatka za povečan obseg dela v višini 75 % vsakomesečne osnovne bruto plače za obdobje od januarja 2008 do vključno junija 2008, tožena stranka pa je tožniku I.G. izplačala dodatek največ v višini 8,02 % osnovne plače in sicer za april 2008 (A10), za preostale vtoževane mesece pa je bil ta odstotek še nižji. Za tožnico S.B. je znašal ta priznani dodatek 17,67 % osnovne plače za mesec januar 2008, za preostalo vtoževano obdobje pa v višini 17,09 % osnovne plače. Ker sta oba tožnika vztrajala pri izplačilu preostalega vtoževanega dodatka do višine 75 % vsakomesečne osnovne plače, pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjska sodišča, da sta z ozirom na zgoraj navedeno uspela le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, zato sta dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (člen 154/3 ZPP). Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi se moralo o stroških postopka odločati posebej upoštevaje uspeh tožnikov po temelju in posebej upoštevaje njun uspeh glede na višino, saj ZPP ne daje podlage za tak način ugotavljanja uspeha strank v individualnem delovnem sporu v zvezi z vtoževanjem denarnih terjatev.
Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnikov, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odstopilo od sodne prakse, ki naj bi bila razvidna iz odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 976/2010 z dne 17. 1. 2011. V citirani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik tožbo umaknil potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, v predmetnem individualnem delovnem sporu pa je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka izpolnila le neznatni del tožbenega zahtevka tožnikov, zaradi česar sta v tem delu tožbo umaknila, medtem, ko sta v preostalem s tožbenim zahtevkom še vztrajala. Do umika preostalega dela tožbe torej ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, temveč iz drugih razlogov (seznanitev s sodbo VDSS opr. št. Pdp 907/2010 v zvezi s sodbo DSS v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu opr. št. Pd 13/2009). Posledica tako različnih ugotovitev o potrebnosti tožbe je tudi različna odločitev o povrnitvi stroškov postopka.
Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.