Jedro

Uporaba prekluzij je predpisana z namenom pospešitve postopka, torej v funkciji načela ekonomičnosti, in je dopustna, vse dokler ne prizadene pravice strank do izjave v postopku in zgolj disciplinira njihovo procesno aktivnost. Glede na takšen smisel ureditve in ob upoštevanju načel ter procesnih kavtel pravdnega postopka je torej jasno, da bistvena kršitev pravil postopka ne more biti podana, četudi sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva trditve strank, ki so glede na citiran člen ZPP sicer prepozne, v kolikor je bila glede teh trditev nasprotni stranki zagotovljena pravica do izjave.

Določba 378. člen ZOR o zastaranju terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva, niso uporabljive, če ne obstaja neposreden pogodbeni odnos med dobavitelji in toženko.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I 2002/00176, z dne 11. 11. 2003 v 1. točki izreka glede glavnice 2.116,22 EUR in zakonskih zamudnih obresti v višini 2.116,22 EUR ter v 3. točki izreka glede stroškov izvršilnega postopka v znesku 149,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2003 do plačila (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer znesek obresti, ki je do 22. 5. 2007 presegel glavnico (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 752,98 EUR v 15 dneh, z obrestmi v primeru zamude (3. odstavek izreka sodbe).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I 2002/00176, z dne 11. 11. 2003 v celoti razveljavi in postopek ustavi, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, skupaj s pritožbenimi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, saj je ugovor zastaranja terjatve podan. Terjatve iz naslova dobavljene elektrike, toplote, plina, vode, vzdrževanja itd. zastarajo v enoletnem zastaralnem roku. Opozarja, da je prvostopno sodišče nepravilno menilo, da je tožeča stranka predložila veljavno pogodbo o upravljanju storitev upravljanja, kar ne drži, saj pogodbe ni sklenila večina lastnikov. Nadalje tožena stranka meni, da pravno nasledstvo tožeče stranke ni izkazano. Tožeča stranka ni pravna naslednica K D, ki je dne 1. 2. 1992 sklepalo pogodbo. Iz istega razloga je tudi nedokazana okoliščina, da je tožeča stranka sploh upravnik večstanovanjske hiše. Tožena stranka tudi meni, da ni sama s sabo v nasprotju, ko na eni strani zatrjuje, da računov ni prejela, po drugi pa, da jih je plačala. Toženka je namreč vse račune, ki jih je prejela, tudi plačala, katere račune je prejela, pa ne ve, saj dokazil ne hrani. Sodišču prve stopnje očita tudi napačno uporabo materialnega prava glede pogojev za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve, to je glede prikrajšanja in obogatitve. Prvostopno sodišče namreč ni raziskovalo dejstva, ki ga je zatrjevala tožena stranka, in sicer, da na naslovu, za katerega tožeča stranka vtožuje neplačane stroške, obratovanje itd., v spornem obdobju ni bivala. V zvezi s tem je predlagala izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič, svojih sinov, čemur sodišče ni ugodilo, zato je zaradi opustitve izvedbe dokazov, ki bi bili ključni za izid postopka, storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka. Glede na to, da toženka na omenjenem naslovu ni bivala, o njeni obogatitvi ne more biti govora. Tožena stranka je tudi mnenja, da se je prvostopno sodišče napačno postavilo na stališče, da naj bi tožeča stranka dokazala, da je vtoževane stroške iz naslova storitev in dobav plačala iz lastnih sredstev. Po mnenju toženke tožeča stranka tega ni izkazala, zato tudi ne more biti prikrajšana. Glede višine tožbenega zahtevka, tožena stranka meni, da so priložene listine prekludirane, saj je bila vloga tožeče stranke oddana na sodišče 5. 10. 2009, morala pa bi biti najkasneje do 3. 10. 2009. Tožeča stranka ni dokazala, da je tožbeni zahtevek po višini utemeljen ter da so stroški pravilno razdeljeni. V kolikor računov toženka ni prejela, jih tudi ni mogla grajati. Tožena stranka še meni, da je pobotni ugovor utemeljen. Iz razloga napačne ugoditve tožbenemu zahtevku po temelju so tudi stroški postopka napačno odmerjeni.

(3) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Glede pritožbenih očitkov, da pravno nasledstvo tožeče stranke ni izkazano, pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Tudi glede ključa delitve stroškov je tožeča stranka jasno razložila, kako je bil določen, kar sodišče prve stopnje izčrpno obrazloži, zato ni mogoče slediti pavšalnim pritožbenim navedbam, da stroški niso pravilno razdeljeni.

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da za sporne terjatve ni mogoče uporabiti enoletnega zastaralnega roka. Tedaj veljavni 378. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s kasnejšimi spremembami; ZOR) je določal, da v enem letu zastarajo terjatve za dobavljeno električno in toplotno energijo, plin, vodo, za dimnikarske storitve in vzdrževanje snage, če je bila dobava oziroma storitev izvršena za potrebe gospodinjstva. V obravnavani zadevi pa ne gre za terjatve dobaviteljev do toženke, saj ne obstaja neposreden pogodbeni odnos med dobavitelji in toženko. Poleg tega med naštete terjatve ni mogoče uvrstiti terjatve za stroške upravljanja, saj v citirani zakonski določbi ni te podlage. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da je tožeča stranka izkazala, da je vse račune, ki so se nanašali na toženo stranko, plačala iz lastnih sredstev. Pravni temelj terjatev, ki jih je tožeča stranka plačala iz lastnih sredstev, je neupravičena pridobitev. Prikrajšanje tožeče stranke je izkazano, obogatena pa je tožena stranka. Ni mogoče slediti pritožbenim očitkom, da zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem toženke in njenih sinov, ki bi izpovedali, da toženka v stanovanju v spornem obdobju ni bivala, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da 3. odstavek 22. člena v obravnavanem obdobju veljavnega Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s kasnejšimi spremembami; SZ) določa, da so pri upravljanju lastniki stanovanj v pravicah in obveznostih izenačeni, ne glede na to, ali v stanovanju prebivajo ali ne. Ker tožena stranka ni plačevala stroškov upravljanja po določbi 24. člena SZ, je kršila svojo obveznost, v posledici česar je bila obogatena. Med prikrajšanjem tožeče stranke in obogatitvijo toženke je torej podana vzročna zveza. Pravna podlaga terjatev tožeče stranke je tako neupravičena pridobitev oziroma nujna gestija po določbi 218. člena ZOR, kar izključuje potrebo po presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi pogodbenega razmerja, ki ga sicer v obravnavanem primeru po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča predstavlja veljavno sklenjena pogodba o upravljanju med upravnikom in lastniki. Za presojo ugovora zastaranja je glede na to podlago potrebno uporabiti določbo 371. člena ZOR o splošnem petletnem zastaralnem roku.

V zvezi z zatrjevano prekluzijo pripravljalne vloge, ki jo je tožeča stranka vložila 5. 10. 2009, morala pa bi jo najkasneje 3. 10. 2009, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je uporaba 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP) predpisana z namenom pospešitve postopka, torej v funkciji načela ekonomičnosti. Ustavnopravno je takšna prekluzija dopustna, vse dokler ne prizadene pravice strank do izjave v postopku in zgolj disciplinira njihovo procesno aktivnost. Glede na takšen smisel ureditve in ob upoštevanju načel ter procesnih kavtel pravdnega postopka je torej jasno, da bistvena kršitev pravil postopka ne more biti podana, četudi sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva trditve strank, ki so glede na citiran člen ZPP sicer prepozne, v kolikor je bila glede teh trditev nasprotni stranki zagotovljena pravica do izjave. V takem primeru namreč ni mogoče govoriti o tem, da je sodišče postavilo stranki v neenak položaj v smislu enakosti njunih orožij, temveč je mogoče ugotoviti, da so imele stranke enake možnosti, da uvedejo v postopek pravno relevantne trditve o dejstvih, na katere bo sodišče oprlo svojo odločbo (prim. VSL sodba in sklep I Cp 2191/2009). Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo tožeči stranki dopustilo 15-dnevni rok, v katerem naj odgovori na pripravljalno vlogo tožene stranke, hkrati pa je toženi stranki dopustilo, da v nadaljnjem 15-dnevnem roku poda odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki bo vložena. Načelo kontradiktornosti je bilo torej spoštovano, le načelo materialne resnice je prišlo do izraza v večji meri kot načelo ekonomičnosti postopka.

Glede neutemeljenosti ugovora pobota se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

Ker je tožbeni zahtevek utemeljen, je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP.

(6) Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(7) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).