Jedro

Za strah za izid zdravljenja je odločilen potek zdravljenja, resnost oškodovančeve prizadetosti, hitrost postavitve diagnoz in ocenitev pričakovanih posledic.

Odškodnina za strah se priznava le v tistih primerih, ki pri oškodovancih povzročijo resno psihično neravnovesje in ne za vsako najmanjšo bolečino ali strah. Podana mora biti dovolj visoka stopnja intenzivnosti strahu in trajanje, česar pa v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo.

V okoliščinah konkretnega primera metode ločenega obravnavanja po temelju in višini ni mogoče uporabiti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o uporabi proporcionalnega merila zgolj glede na zahtevano in dosojeno višino odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 4. 10. 2015. Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 500,00 EUR s pripadki – točka II izreka). V točki III je odločilo, da tožena stranka nosi stroške pravdnega postopka v višini 76 %, tožeča stranka pa v višini 24 %.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v točki II in III izreka ter uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.1 Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo v zavrnilnem delu spremeni in tožniku prisodi še zahtevano denarno odškodnino za strah v višini 500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter plačilom stroškov pravdnega in pritožbenega postopka z obrestmi. Navaja, da sodišče pri odškodnini za strah ni pravilno upoštevalo načela individualizacije. V pretežnem delu je sledilo zaključku izvedenca in bistveno manj tožnikovim navedbam. Ni upoštevalo subjektivnih lastnosti, njegove starosti, zdravstvenega stanja, že okvarjene ledvene in večkratno poškodovane vratne hrbtenice ter njegove poklicne dejavnosti. Nepravilni so zaključki, da ni utrpel primarnega strahu. Trčenje je bilo nepričakovano, agresivno, tožnik ga ni pričakoval in predvideval. Trčenje ni bilo izrazito blago. Tožnik je bil povsem presenečen in nepripravljen. Močno se je prestrašil tako, da je bilo porušeno njegovo duševno ravnovesje, ker po nezgodi ni bil več sposoben varno izvajati taksi prevozov in je svoje delo predčasno zaključil. Tudi ugotovitev sodišča glede sekundarnega strahu je nepravilna. Tožnik je bil telesno poškodovan, prestajal je telesne bolečine med zdravljenjem, izvajal fizioterapijo, več kot mesec dni ni bil sposoben delati in opravljati svojega poklica. Po zadnji – že četrti poškodbi vratne hrbtenice, je imel izrazite težave in je bil globoko zaskrbljen, če bo še lahko opravljal delo taksista. Že pred nesrečo je trikrat utrpel poškodbo vratne hrbtenice in bil dvakrat operiran na ledvenem predelu hrbtenice. Glede na dopolnjenih 60 let ob dogodku spada v rizično populacijo hrbteničnih bolnikov, kar dokazuje utemeljen sekundarni strah. Napačno je odločeno o stroških postopka. Tožnik je v pravdi 100 % uspel glede temelja tožbenega zahtevka in po višini v obsegu 76 %. Za ugotavljanje utemeljenosti tožnikovega zahtevka je bil izveden dokaz z izvedencem za prometne nezgode. Sodišče bi moralo izbrati metodo proporcionarnega merila s pobotanjem in izračunati končni uspeh kot aritmetično sredino uspeha po temelju in delnega uspeha po višini, ker tak način zagotavlja pravičnejšo odločitev o stroških. Njegov povprečni uspeh v pravdi je 88 %.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in tožniku naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je v postopku zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V postopku je sporna le še višina odškodnine za strah. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil 60-letni tožnik 4. 10. 2015 kot voznik taksija telesno poškodovan v prometni nesreči. Ni bilo sporno, da jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Zapeljala je vzvratno in z levim zadnjim delom vozila BMW zadela v desni del prednjega odbijača osebnega vozila tožnika, ki je čakalo (stalo) za vozilom povzročiteljice. Tožnik je utrpel lažjo telesno poškodbo – nateg vratnega mišičja. Za telesne bolečine mu je sodišče prisodilo celotno vtoževano odškodnino (1.600,00 EUR), zahtevek za plačilo odškodnine za strah (500,00 EUR) pa je v celoti zavrnilo. Pritožnik se s to odločitvijo ne strinja in jo graja kot dejansko in pravno zmotno.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni utrpel primarnega strahu. Oporo imajo v pravilno ocenjeni tožnikovi izpovedbi in ne le v izvedenskem mnenju, kot trdi pritožba. Tožnik šele v pritožbi prvič navaja, da je bilo zaradi strahu ob trku tako porušeno njegovo duševno ravnovesje, da po nezgodi ni bil več sposoben varno izvajati taksi prevozov in je svoje delo predčasno zaključil. Gre za nedopustne in neupoštevne pritožbene novote, ker ne opraviči, zakaj tega ni povedal že prej (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nasprotno je sodišče prve stopnje po njegovi izpovedbi o opisu ravnanja po trku, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilno ocenilo in ugotovilo, da kljub zanj nenadnemu in nepričakovanemu dogodku ni utrpel pravno upoštevnega primarnega strahu. V odgovor na pritožbo je treba izpostaviti njegovo izpovedbo, ko je opisoval, da je po trku normalno zapeljal za BMW in potem, ko je ta ustavil in je voznica zapustila vozilo, poklical policijo. Tožnikova izpovedba o poteku prometne nezgode in njegovem ravnanju neposredno po trku demantira v pritožbi zatrjevano hudo prestrašenost tožnika ob škodnem dogodku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da morebitni strah ob trku ni bil tako močan in intenziven, da bi porušil tožnikovo duševno ravnovesje v taki meri, da bi primarni strah presegel standard pravno priznane škode, je pravilna.

7. Za strah za izid zdravljenja je odločilen potek zdravljenja, resnost oškodovančeve prizadetosti, hitrost postavitve diagnoz in ocenitev pričakovanih posledic. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel lahko poškodbo, brez zapletene diagnoze in brez komplikacij pri zdravljenju. Strah za izid zdravljenja ni bil dolgotrajen,2 niti intenziven.3 V zadostni meri je upoštevalo dejstvo, da je tožnik že imel tovrstne poškodbe hrbtenice. Pravilno je ocenilo, da je zato lahko vedel, da ne prinašajo trajnih posledic. Ob takih dejanskih ugotovitvah o trajanju in stopnji strahu za izid zdravljenja je pravilna pravna presoja, da ne dosegata standarda pravno priznane škode in zato ne opravičujeta denarne odškodnine za tovrstno škodo. Odškodnina za strah se priznava le v tistih primerih, ki pri oškodovancih povzročijo resno psihično neravnovesje in ne za vsako najmanjšo bolečino ali strah. Podana mora biti dovolj visoka stopnja intenzivnosti strahu in trajanje, česar pa v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za strah je sprejeta ob pravilni uporabi meril iz 179. člena OZ.4

8. Pritožnik izpodbija še odločitev o stroških. Meni, da je treba zaradi okoliščin primera, ko sta bila sporna tako temelj kot višina vtoževane odškodninske terjatve, in zaradi pravičnejše odločitve, stroške postopka odmeriti po metodi proporcionalnega merila s pobotanjem, to je po metodi ločenega ovrednotenja uspeha po temelju in po višini in z izračunom končnega uspeha kot aritmetične sredine. Sodna praksa v podobnih primerih izjemoma še dopušča princip ugotavljanja uspeha strank v pravdi ločeno glede temelja in glede višine. Gre na primer za primere, ko zaradi izvajanja dokazov nastanejo relevantni stroški tako glede temelja kot glede višine zahtevka in jih je nosila ista (tožeča) stranka.5 V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je stroške za dokazovanje z obema izvedencema (torej za dokazovanje temelja in višine) založila in nosila tožena stranka in da so bili njeni odvetniški stroški nižji od odvetniških stroškov tožnika, ker so toženo stranko pretežni del pravde zastopali pri njej zaposleni pooblaščenci. Skupni stroški strank bodo torej približno enako visoki. V takih okoliščinah primera pa metode ločenega obravnavanja po temelju in višini ni mogoče uporabiti. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o uporabi proporcionalnega merila zgolj glede na zahtevano in dosojeno višino odškodnine.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker tudi ni napak in kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo ni upravičen do pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa upoštevaje načelo potrebnosti sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločitvi na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Lahko je trajal le do zaključka zdravljenja oziroma fizioterapije, kar je nekaj več kot mesec dni. 3 Po mnenju izvedenca je bil manj intenziven. 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 5 Primerjaj VSL II Cp 3351/2011 z dne 28. 3. 2012, VSL I Cp 468/2021 z dne 13. 5. 2021.