Jedro

Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, je tožnik pridobil po prejšnji ureditvi prvega odstavka 15. člena ZVV, ko so to pravico imeli vsi vojni veterani, socialnoekonomske razmere pa pri tem niso bile pomembne in se niso ugotavljale. Po spremenjeni ureditvi ta pravica pripada le vojnim veteranom, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek.

ZUJF je pričel veljati 31.5.2012 (251. člen), izpodbijana odločba pa je bila izdana 26.10.2012. Z njo se tožniku pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ne jemlje za nazaj, niti za čas pred izdajo uveljavitvijo zakona niti za čas pred izdajo izpodbijane odločbe, temveč za naprej, tj. od 1. 1. 2013 dalje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana odločila, da tožniku kot vojnemu veteranu od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva – plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja (1. točka izreka) in s 1. 1. 2013 razveljavila odločbo Upravne enote Ljubljana št. 592-270/2004 z dne 10. 2. 2005 (2. točka izreka), ter ugotovila, da stroški postopka niso bili zaznamovani (3. točka izreka).

Tako odločitev je upravni organ sprejel na podlagi 100. in 101. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), s katerimi sta bila spremenjena prvi odstavek 6. člena in prvi odstavek 15. člena Zakona o vojnih veteranih (ZVV), in na podlagi 231. člena ZUJF, po katerem se upravičencem, ki so bili upravičenci do obravnavane pravice, ta zagotavlja do 1. 1. 2013, upravnemu organu pa nalaga izdajo odločbe, s katero razveljavi odločbo o tej pravici, če ugotovi, da vojnemu veteranu ta pravica po 1. 1. 2013 ne pripada več.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je upravni organ z izpodbijano odločbo nedopustno posegel v pravico, ki jo je že pridobil z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 592-270/2004 z dne 10. 2. 2005. Sklicuje se na stališče Ustavnega sodišča, da velja prepoved retroaktivnega posega tudi za pravice, ki same po sebi niso človekove pravice ali temeljne svoboščine (odločba U-I-60/99 z dne 4. 10. 2001). Presoja razlogov, ki naj bi upravičevali poseg v obstoječa razmerja, ki so nastala po dotlej veljavnem pravu, pa naj bi bila strožja (odločba Ustavnega sodišča U-I-307/11). Meni, da v obravnavanem primeru ne obstaja ustavno dopusten cilj za retroaktiven poseg v pridobljeno pravico do plačila zdravstvenega zavarovanja. Sodišču predlaga, naj prekine postopek in na Ustavno sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja zakona.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na vsebino zakonske ureditve, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da ima tožnik priznan status vojnega veterana, da je star več kot 55 let, da ne prejema veteranskega dodatka in da mu je z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 592-270/2004 z dne 10. 2. 2005 priznana pravica do zdravstvenega varstva. Med strankama torej ni sporno, da je bil tožnik na dan uveljavitve ZUJF upravičen do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja.

ZUJF je s 101. členom spremenil prvi odstavek 15. člena ZVV tako, da je pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, kot ene od pravic do zdravstvenega varstva po tem zakonu, omejil na socialno šibke vojne veterane. Določil je namreč, da se omenjeno plačilo zdravstvenih storitev zagotavlja le vojnim veteranom, ki prejemajo veteranski dodatek ali če izpolnjujejo pogoje za njegovo pridobitev. S prvim odstavkom 231. člena ZUJF je določil, da se upravičencem, ki so to bili ob uveljavitvi tega zakona, ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013, na podlagi drugega odstavka istega člena pa so morale upravne enote odločiti, ali ti upravičenci to pravico izpolnjujejo tudi po 1. 1. 2013 in če ne, razveljaviti odločbo o tej pravici.

Pravico do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, je tožnik pridobil po prejšnji ureditvi prvega odstavka 15. člena ZVV, ko so to pravico imeli vsi vojni veterani (ob upoštevanju pogojev iz prvega odstavka 6. člena ZVV), socialnoekonomske razmere pa pri tem niso bile pomembne in se niso ugotavljale. Po spremenjeni ureditvi ta pravica pripada le vojnim veteranom, če delež prejemkov na družinskega člana ne dosega osnove za veteranski dodatek (8. do 12. člen ZVV). Glede na to in ob upoštevanju, da med strankama ni sporno, da tožnik ne prejema veteranskega dodatka in da ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Neutemeljen je tožbeni ugovor o kršitvi prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice iz 155. člena Ustave. Za povratni učinek gre, če se za začetek uporabe zakonskih določb določi trenutek pred uveljavitvijo zakona. Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-57/00 z dne 22. 5. 2003, „zoženje ali celo ukinitev že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se ukrep nanaša na čas po uveljavitvi tega predpisa oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi take zakonske spremembe“. Šele zmanjšanje ali odvzem pravic za čas pred uveljavitvijo zakona bi pomenilo pravo retroaktivnost, kakršna je po drugem odstavku 155. člena Ustave dopustna le ob pogojih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave in če je v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave) in sicer s splošnim načelom sorazmernosti.

Obravnavana zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, pa ni taka, zato je ni mogoče primerjati z zakonskimi ureditvami, ki so bile predmet ustavnosodne presoje v zadevah U-I-60/99, U-I-307/11, U-I-69/03 in U-I-285/10 na katere se tožnik sklicuje. ZUJF je bil namreč objavljen v Uradnem listu 40/12 z dne 30. 5. 2012 in je pričel veljati 31. 5. 2012 (251. člen), izpodbijana odločba pa je bila izdana 26. 10. 2012. Z njo se tožniku pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, ne jemlje za nazaj, niti za čas pred izdajo uveljavitvijo zakona niti za čas pred izdajo izpodbijane odločbe, temveč za naprej, tj. od 1. 1. 2013 dalje.

Neutemeljen je tudi očitek o ustavno nedopustnem posegu v pravnomočno odločbo o tožnikovi pravici do plačila dela zdravstvenega zavarovanja. Ustava v 158. členu določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih v zakonu. V obravnavanem primeru je ta pogoj izpolnjen, saj je drugi odstavek 231. člena ZUJF izrecno predpisal razveljavitev odločb o obravnavani pravici, če je v postopku na podlagi spremenjene zakonske ureditve ugotovljeno, da vojnemu veteranu ta pravica ne pripada več. To pomeni, da ima odločitev o razveljavitvi odločbe z dne 10. 2. 2005, s katero je bila tožniku priznana pravica do zdravstvenega varstva, zakonsko podlago.

Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru treba upoštevati, da je varstvo pravic zoper zakonske posege z učinkom za naprej (t. i. neprava retroaktivnost) zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo, ki je eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave). To načelo pa posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti pravnih položajev, temveč da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem interesu (tako Ustavno sodišče v številnih odločbah in sklepih, npr. že v sklepu U-I-123/92 z dne 22. 3. 1993, v sklepu U-I-259/07 z dne 15. 11. 2007).

Na tako stališče se je Ustavno sodišče sklicevalo tudi v odločbi U-I-186/12 z dne 18. 3. 2013, ko je presojalo določbe 143. člena ZUJF, ki so se nanašale na poseg v pravico do pokojnine. Obravnavane določbe ZUJF je razveljavilo oziroma ugotovilo njihovo protiustavnost zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in ne zaradi kršitve načela varstva zaupanja v pravo, saj je izrecno presodilo, da je ekonomska nezmožnost države za pokrivanje socialnih dajatev lahko ustavno dopusten razlog, zaradi katerega zakonodajalec lahko zmanjša zakonsko določene pridobljene pravice za naprej, ne da bi to pomenilo neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave (19. do 21. točka obrazložitve).

Navedena presoja Ustavnega sodišča temelji na stališču, po katerem se mora zakonodajalec „s sprejetjem ustrezne zakonske ureditve odzivati na potrebe na vseh področjih družbenega življenja, kar velja še toliko bolj, če te potrebe zadevajo temelje delovanja države ali sposobnost učinkovitega zagotavljanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To od njega zahteva načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem kot eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave).“ Ugotovilo je, da je bil to namen ZUJF, ter upoštevalo, da „finančna nezmožnost države za pokrivanje socialnih in drugih dajatev vodi v iskanje (novega) ravnovesja med konkurirajočimi si interesi politik na socialnem, ekonomskem in fiskalnem področju, kar pa se neizogibno izrazi v prilagajanju višine zakonskih pravic, financiranih iz državnega poračuna, temu ravnovesju in danim možnostim“. Po presoji Ustavnega sodišča je to tudi stvarni razlog, utemeljen v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, ki dopušča poseg v zakonsko določene pridobljene pravice (za naprej).

Po navedenem je iz enakih razlogov neutemeljen tožbeni ugovor o neustavnosti spremenjenih določb 100. in 101. člena ZVV tudi z vidika posega v tožnikov pravni položaj za naprej. Zato sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti s predlogom za začasno zadržanje izvrševanja zakona.

Ker je sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zakonske določbe, na katerih temelji, pa po mnenju sodišča niso protiustavne, je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).