Jedro

Sodna praksa je v podobnih škodnih primerih, kjer so bile zatrjevane nihanje poškodbe vratne hrbtenice lažje stopnje pri minimalnih trčenjih vozil, zavzela stališče, da najprej izvedenec cestnoprometne stroke izračuna sile, ki so pri trčenju delovale na telo oškodovanca, nato pa izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, ali in kakšne poškodbe so takšne sile lahko pustile na telesu oškodovanca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici odškodnino 20.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2013 dalje do plačila, drugi tožnici pa odškodnino 2.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2012 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 1.158,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje. Navaja, da sta se tožnici zaradi poškodb po prometni nesreči dalj časa zdravili, kar izhaja iz medicinske dokumentacije. Glede na stališče prvostopnega stališča se izpostavlja utemeljeno vprašanje, kje in kdaj sta mladoletni tožnici utrpeli poškodbe, ki so bile ugotovljene na pregledu v Kliničnem centru. Veliko bolj je verjetno, da sta jih utrpeli v prometni nesreči, kot pa kje drugje. Izpoved G. A. je zelo vprašljiva, posebej še, če se vzame v obzir, da sta se on in sopotnica, ki je bila njegova punca, tik pred trkom poljubljala. Zato bi moralo sodišče verjeti priči S. H., da se mu je bližal avto, ki ni zaviral in je bil trk močnejši, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Trk je imel za posledico, da sta se tožnici, ki sta bili sopotnici v avtomobilu, poškodovali. Ker je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da prva tožnica ni utrpela zloma roke, se pritožuje samo zaradi nepriznane odškodnine zaradi natega vratnih mišic in udarnine levega zapestja.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Mladoletni tožnici zahtevata od toženke plačilo nepremoženjske škode, ki jima je po tožbenih navedbah nastala v prometni nezgodi 19. 5. 2012, ko je zavarovanec tožene stranke na križišču Š. trčil s svojim osebnim vozilom v zadnji del stoječega vozila VW Passat, v katerem sta se tožnici peljali kot sopotnici na zadnjem sedežu. Obe navajata kot diagnozo poškodbe izvin in nateg vratne hrbtenice, prva tožnica pa še udarnino prsnega koša, drugih delov zapestja in roke ter sum zloma spodnjega dela koželjnice. Toženka je ugovarjala, da je bil trk med voziloma tako minimalen, da na tožnici niso mogle delovati sile, ki bi jima lahko povzročile zatrjevane poškodbe, da torej ni vzročne zveze med delovanjem njenega zavarovanca in zatrjevanimi poškodbami.

6. Materialnopravno izhodišče sodbe je pravilno in izhaja iz določb Obligacijskega zakonika (OZ). Pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 154. člena OZ). Po prvem odstavku 131. člena OZ je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožeča stranka mora dokazati protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo med njima, tožena stranka pa mora za razbremenitev odškodninske odgovornosti dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde.

7. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da poškodbe mladoletnih tožnic, ki jih izkazujeta med ostalim tudi z zdravniškimi izvidi, niso nastale v prometni nezgodi, v kateri je bil udeležen zavarovanec toženke. Ugotovitve sodbe namreč temeljijo na izvedenskih mnenjih izvedencev cestnoprometne stroke in medicinske stroke. Sodna praksa je v podobnih škodnih primerih, kjer so bile zatrjevane nihanje poškodbe vratne hrbtenice lažje stopnje pri minimalnih trčenjih vozil, zavzela stališče, da najprej izvedenec cestnoprometne stroke izračuna sile, ki so pri trčenju delovale na telo oškodovanca, nato pa izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, ali in kakšne poškodbe so takšne sile lahko pustile na telesu oškodovanca.

8. Dejanske ugotovitve sodbe o tem in ob sami nezgodi so, da je do trka med vozili prišlo, ko je zavarovanec tožene stranke svoje vozilo najprej ustavil pred vozilom, v katerem sta bili tožnici in šele nato zaradi napačnega manevra minimalno trčil v vozilo pred seboj. Na nobenem od vozil ni bilo bistvene poškodbe, ki bi kazala na večjo razliko hitrosti ob trku, vidne so bile le praske, ne pa bilo druge deformacije oziroma fizično poškodovanje vozil, kot na primer razbitine, odpadla plastika, poškodbe registrske tablice. Hitrost vozila zavarovanca tožene stranke v fazi trka je bil le 2,7 km/h, trenutni prirastek hitrosti osebnega vozila VW Golf pa le 2,5 km/h. Do trčenje oz. stika med vozili je torej prišlo pri minimalni hitrosti in pri minimalni spremembi hitrosti. Oba izvedenca sta glede na te ugotovitve izključila možnost poškodb obeh mladoletnih tožnic v prometni nezgodi, v kateri je bil udeleženec zavarovanec tožene stranke.

9. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključkov sodbe o tem, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Z izvedencema cestnoprometne in medicinske stroke je dokazala svoje trditve, da zaradi ravnanja njenega zavarovanca, tožnicama ni nastala škoda in zato ni podana vzročna zveza. Tožnici pa nasprotnega nista dokazali niti z zdravniškimi potrdili o pregledu v zdravstveni ustanovi ob škodnem dogodku ter dokumentacijo o njunem zdravljenju, niti z njunima izpovedbama in pričanjem njunega očeta S. H. Iz izvedenskih mnenj namreč ne izhaja večja verjetnost, da sta tožnici utrpeli zatrjevane poškodbe ravno v prometni nezgodi in ne kje drugje. Obe izvedenski mnenji podajata ravno nasproten zaključek, da do poškodb tožnic v tej prometni nezgodi ni moglo priti, ker je bila sila pri trčenju tako majhna, da škoda zaradi tega ni nastala.

10. Ker zato niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).