Jedro

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napačno presodilo listine v upravnih spisih, ker je štelo, da te niso zadosten dokaz, da je tožnik nadaljeval z delom oziroma da v predpisanem roku ni zaprosil za lokacijsko dovoljenje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo, ker je odločitev tožene stranke pravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi tožnika ugodilo in na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 27.11.1995 ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Urbanističnega inšpektorata Uprave inšpekcijskih služb za G. občine Š.L. z dne 9.9.1993. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da mora investitor P.K. do 15.9.1993 odstraniti masivno zidan prizidek tlorisnih dimenzij 8m x 6m na zemljišču parc. št. 85 k.o. D. in vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (točka 1 izreka odločbe) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 2 izreka odločbe). To odločbo je upravni organ prve stopnje izdal na podlagi 3. odstavka 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/-86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93), ker tožnik ni ravnal v skladu z odločbo upravnega organa prve stopnje z dne 18.3.1991, s katero mu je bilo naloženo, naj ustavi gradnjo in zaprosi za lokacijsko dovoljenje.

Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v obravnavani zadevi ni imela podlage za zavrnitev pritožbe tožnika, ker je dejansko stanje v upravnem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da zapisnik o kontrolnem inšpekcijskem pregledu z dne 9.9.1993 ni zadosten dokaz, da je tožnik nadaljeval z delom po prejemu prvostopne odločbe o ustavitvi del. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke preuranjena, saj listine v upravnih spisih ne dajejo zanesljive podlage, da bi bilo mogoče izpodbijano odločbo sploh preizkusiti, ne da bi bile z izvedbo vseh potrebnih dokazov skladno z določbami ZUP/86 razjasnjene nepopolne in nejasne okoliščine, tožniku pa dana možnost, da v postopku predloži tudi dokaze v zvezi z izpolnjevanjem tretjega pogoja po določbi 3. odstavka 74. člena ZUN. Preuranjen je zaključek tožene stranke glede neizpolnitve tožnikove obveznosti, da v naloženem roku zaprosi za ustrezno dovoljenje, zgolj po ugotovitvi, da je pristojni upravni organ vlogo tožnika za izdajo lokacijskega dovoljenja zavrgel, ne da bi tožena stranka pred tem ugotovila, ali je imel tožnik pred tem v postopku še kakšno zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja za predmetni poseg v prostor.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je bil tudi pravilno uporabljen materialni predpis. Iz zapisnikov o inšpekcijskem pregledu izhaja, da je tožnik kljub ukrepu urbanističnega inšpektorja o ustavitvi gradnje z dne 18.3.1991 nadaljeval z gradnjo spornega objekta, saj je v prizidek vgradil stavbno pohištvo. Splošno znano dejstvo pa je, da tretja gradbena faza vgradnje stavbnega pohištva ne vključuje, pač pa vključuje le gradnjo nosilnih elementov, stropov in ostrešja s kritino in vgradnjo oken. Nadalje v pritožbi navaja, da ni pravilna presoja sodišča prve stopnje glede izpolnjevanja tretjega pogoja po določbah 3. odstavka 74. člena ZUN. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja vložil po poteku določenega tridesetdnevnega roka, čemur ni niti oporekal. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbo tožnika zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev pritožbe zoper odločbo urbanističnega inšpektorja. V obravnavani zadevi gre za ukrep urbanističnega ukrepa po 3. odstavku 74. člena ZUN, ki določa, da če investitor kljub izdanemu ukrepu o ustavitvi gradnje in napotitvi na pridobitev ustreznega dovoljenja nadaljuje delo, ali če za urejanje prostora pristojni upravni organ lokacijsko dovoljenje oziroma izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del zavrne ali, če investitor v postavljenem roku ne zaprosi za lokacijsko dovoljenje oziroma ne priglasi nameravane gradnje, organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje. Po presoji sodišča prve stopnje naj bi v upravnem postopku dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno tako glede dejstva, ali je tožnik nadaljeval z delom po prejemu odločbe o ustavitvi del, kot tudi glede dejstva, ali je v predpisanem roku zaprosil za izdajo lokacijskega dovoljenja. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo sodišča prve stopnje ne strinja. Iz upravnih spisov je razvidno, da je urbanistični inšpektor ob prvem inšpekcijskem pregledu dne 15.3.1991 ugotovil, da je tožnik v letu 1989 pričel in v letu 1990 zgradil do tretje gradbene faze objekt na zemljišču parc. št. 85 k.o. D., iz zapisnika o kontrolnem inšpekcijskem pregledu z dne 9.9.1993 pa izhaja, da je v prizidku (adaptacija in prizidek) vgrajeno stavbno pohištvo. Takšne ugotovitve zapisnikov inšpektorja po presoji pritožbenega sodišča dokazujejo dejansko stanje, ki ga za izrek ukrepa urbanističnega inšpektorja določa 74. člen ZUN.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da je vgradnja stavbnega pohištva četrta gradbena faza, so utemeljene, in po presoji pritožbenega sodišča dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, zadostujejo za ugotovitev, da je tožnik v času od izdaje prve odločbe urbanističnega inšpektorja nadaljeval z gradnjo. Prav tako ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da je preuranjen zaključek tožene stranke glede neizpolnitve tožnikove obveznosti, da v danem roku zaprosi za lokacijsko dovoljenje. Iz listin v upravnih spisih, ki jih tožena stranka tudi povzema v izpodbijani odločbi, izhaja, da je tožnik začel postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja 21.10.1991, prvostopna odločba urbanističnega inšpektorja, s katero mu je bilo naloženo, da mora zaprositi za lokacijsko dovoljenje, pa mu je bila vročena 21.3.1991. Glede na navedeno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil zaključek tožene stranke o neizpolnitvi obveznosti preuranjen, nima podlage. V upravnem postopku tudi niso bila kršena pravila postopka, saj 76. člen ZUN določa, da organ urbanistične inšpekcije odloča po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, zato opustitev zaslišanja stranke ne pomeni kršitve postopka.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napačno presodilo listine v upravnih spisih, ker je štelo, da te niso zadosten dokaz, da je tožnik nadaljeval z delom oziroma da v predpisanem roku ni zaprosil za lokacijsko dovoljenje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo, ker je odločitev tožene stranke pravilna.