Jedro

Če je tožeča stranka upravljala s spornimi vodami na podlagi veljavnega akta, v njene pravice ni mogoče posegati, ne da bi se prej odločalo o odvzemu te pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. in 2. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 25.2.1999 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote T. z dne 22.4.1998, s katero je ta odločila, da se dodeli Ribiški družini T. v upravljanje reka S. od izvira do mostu v vasi Č. z vsemi pritoki na tej vodni progi in K. jezero. Tožena stranka je navedla, da je z Zakonom o sladkovodnem ribištvu (ZSlaR, Uradni list SRS, št. 25/76, 21/78 in Uradni list RS, št. 29/59) sicer prenehala veljati Odredba o izločitvi posameznih vod iz ribiških okolišev (Uradni list LRS, št. 17/55), ker navedeni zakon ni izrecno podaljšal njene veljavnosti. Navedena odredba ni več podlaga za določitev varstvenih voda in za upravljanje z njimi. To izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-236/96-9 z dne 19.6.1997 (Uradni list RS, št. 41/97). Navedeni zakon pa je nedvomno podaljšal veljavnost Odredbi o določitvi ribških rajonov in ribiških okolišev (Uradni list LRS, št. 17/59), ki v drugem odstavku 3. točke določa, da so iz ribiških rajonov po 39. členu Zakona o sladkovodnem ribištvu (Uradni list SRS, št. 22/58) izvzete tiste vode, ki so izločene za zgledno in intenzivno gojitev rib, za ohranitev posameznih redkih vrst rib, ali za znanstvene namene. Pravni temelj za določitev varstvenih voda je tako Odredba o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev, ta pa v delu, ki se nanaša na t. ribiški okoliš, velja. Tožena stranka se sklicuje na Pravilnik o načinu upravljanja varstvenih voda (Uradni list SRS, št. 7/78), ki v 1. členu določa, da je posamezne ribolovne vode ali njihove dele, ki so primerni za razmnoževanje rib, za ohranitev posameznih vrst ali za znanstvene namene (13. člen ZSlaR) mogoče razglasiti za varstvene vode, če se s tem uspešneje zagotovi ohranitev in varovanje avtohtonih rib, plemenski fond za njihovo reprodukcijo in če ima upravljalec take vode zagotovljeno strokovno gospodarjenje. Tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka pridobila pravico upravljanja z varstvenimi in ribolovno gojitvenimi vodami, med drugim tudi z reko S., od izvira do mostu v vasi Č. z vsemi pritoki na tej progi in s K. jezerom, s sporazumom, ki ga je leta 1982 z njo sklenil takratni Izvršni svet SRS. Ne glede na navedeni sporazum tožena stranka meni, da so Zavodu za ribištvo z dnem uveljavitve novele Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95 - Odločba US in 1/96) prenehale pravice iz tega sporazuma. Novela namreč v 111a členu določa, da se obstoječa pravica upravljanja, rabe in izkoriščenja naravne dobrine, ki je v lasti Republike Slovenije ali lokalne skupnosti, uresničuje v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi s pravnomočnimi akti, s katerimi je bila pridobljena. Isti zakon v 111b členu določa, da se za pravico iz 1. odstavka 111a člena tega zakona šteje pravica, ki je bila pridobljena s taksativno naštetimi akti. Med njimi ni naveden sporazum o dodelitvi varstvenih voda v upravljanje Zavodu za ribištvo, sklenjen med takratnim Izvršnim svetom SRS in Zavodom za ribištvo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v zadevi ni sporno, da tožeča stranka že vrsto let upravlja s spornimi vodami - S. od izvira do mostu v vasi Č. z vsemi pritoki na tej vodni progi in K. jezerom. Sporno je, ali ima kot dejanski upravljalec predmetnih voda, tudi pravno podlago, da to počne in je torej podana tudi pravna in ne le dejanska ovira za dodelitev voda v upravljanje Ribiški družini T. Medtem ko tožeča stranka meni, da je pravna podlaga za upravljanje z vodami sporazum iz leta 1982, sklenjen s takratnim Izvršnim svetom SRS, tožena stranka meni, da navedeni sporazum ne more biti pravna podlaga za upravljanje s strani tožeče stranke. To utemeljuje s tem, da 111b člen Zakona o varstvu okolja (ZVO) taksativno našteva akte, na podlagi katerih se uresničuje obstoječa pravica upravljanja, rabe in izkoriščanja dobrine, v lasti republike ali lokalne skupnosti. Med temi akti navedeni sporazum ni naveden. Sodišče prve stopnje se strinja s toženo stranko, da navedeni sporazum v 111b členu ZVO, ki upošteva in taksativno našteva kot relevantno podlago za pridobljeno pravico koncesijskega značaja samo akte o dodelitvi okolišev v upravljanje iz 19. in 22. člena ZSlaR, ni naveden. Dejstvo pa je, da se je navedeni sporazum, ki ima naravo upravne odločbe, s katero se dodeljujejo v upravljanje ribolovne vode in na avtoritativen način, kar je eno od bistvenih obeležij upravnega odločanja, opredelijo tudi pravice oziroma obveznosti iz tega naslova, vrsto let izvajal. Dejstvo je tudi, da se je z njim (ali bi se vsaj morala - tudi če vode formalno od leta 1976 niso bile več razglašane za varstvene, kot se ugotavlja v obrazložitvi navedene odločbe ustavnega sodišča), izvajala zaščita najbolj občutljivih naravnih vodotokov in življenja v njih. Iz tega razloga je bila sploh ustanovljena tožeča stranka in takšen je bil tudi namen sklenitve sporazuma, kar izhaja iz zakonodajnih gradiv. Iz obrazložitve predloga ZSlaR (ESA 598) objavljenega v Poročevalcu Skupščine SRS, št. 22/76, namreč izhaja, da je bila iz predhodnih določb predlaganega besedila zakona (53. člen) namenoma izpuščena 2. točka - Odredba o izločitvi posameznih vod iz ribiške okolišev in s tem določba o izrecnem podaljšanju njene veljavnosti tudi po uveljavitvi ZSlaR zato, ker je po navedbah predlagatelja zakona, ta predpis dejansko že izvršen in to prav z izdajo odločbe o ustanovitvi Zavoda za ribištvo v Ljubljani, po kateri se dodeljujejo vse izločene vode v upravljanje zavodu. Iz odločbe o ustanovitivi Zavoda za ribištvo v Ljubljani, objavljene v Uradnem list RS, št. 1/61, izhaja, da je tožeča stranka kot zavod dejansko ustanovljena prav za namen, da opravlja z vsemi vodami kot varstvenimi po takrat še veljavni Odredbi o izločitvi posameznih vod iz ribiških okolišev. Očiten je torej namen zakonodajalca, ki je s sprejemom ZSlaR sprejel tudi v zakonodajnem postopku predlagano rešitev, da Zavod za ribištvo v Ljubljani z dodeljenimi vodami na način, kot se upravljajo varstvene vode, upravlja še naprej. Čeprav je Odredba o izločitvi posameznih vod iz ribiških okolišev kot predpis prenehala veljati, pa je navedeno odločbo še vedno obravnavati kot podlago za izvrševanje pravice tožeče stranke, saj ta ni bila nikoli razveljavljena ali odpravljena. Nasprotno, prav s sporazumom je bila ponovljena odločenost državnega organa, ki tudi po ZSlaR razglaša vode za varstvene oziroma celo Izvršnega sveta SRS kot višjega organa, da tožeča stranka upravlja z vodami iz Odredbe o izločitvi posameznih vod iz ribiških okolišev, ki so v sporazumu izrecno naštete in je konkretno opredeljen tudi način njihovega upravljanja. Iz navedenega izhaja, da je bil navedeni sporazum sklenjen zaradi javnega interesa, ki je v posebnem varstvu določenih voda kot posebej varovane dobrine. Javni interes za posebno varstvo voda namreč obstaja ves čas zakonodajnega urejanja varovanja naravnih vodotokov, od sprejema Zakona o sladkovodnem ribištvu leta 1965 dalje, posebno zaščito ali vsaj možnost zanjo pa mu daje tudi obstoječa zakonska ureditev, tako ZSlaR v 13. členu, kot tudi ZVO. ZVO obr avnavanega sporazuma res izrecno ne našteva v 111b členu in ga tudi ne more, ker za to v ZSlaR ni neposredne podlage. Toda to še ne pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot akt, ki po vsebini ustreza aktom, ki so našteti v navedeni določbi ZVO. Upoštevati je namen zakonodajalca ob sprejemanju prehodnih določb oziroma njihovem spreminjanju. Iz zakonodajnih gradiv o spreminjanju zakona (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 51, predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja - EPA 1310 - skrajšani postopek) izhaja, da je zakonodajalec sledil odločbi ustavnega sodišča, ki je pred tem sprejetje prehodne določbe zakona razveljavilo prav zato, da se uredi pravni položaj vseh tistih subjektov, ki imajo na podlagi veljavne zakonodaje - veljavne ob sprejetju ZVO, pravice rabe ali izkoriščanja naravnih dobrin, ki so v lasti Republike Slovenije. Zato je začasno, do uveljavitve nove področne zakonodaje uredil pravni položaj subjektov, ki imajo na podlagi veljavne zakonodaje obstoječe pravice upravljanja, rabe in izkoriščanja naravnih dobrin v lasti Republike Slovenije tako, da se te do uveljavitvi nove področne zakonodaje uresničujejo v obsegu, na način in pod pogoji, določenimi s pravnomočni akti, s katerimi so bile pridobljene. Predlagatelj je tudi določil, zakonodajalec pa sprejel, da v te pravice s podelitvijo novih pravic upravljanja, rabe in izkoriščanja do uveljavitve nove področne zakonodaje ni mogoče posegati. Zgolj zaradi jasnosti je zakonodajalec naštel primere pravic upravljanja, rabe in izkoriščanja naravnih dobrin, ki so v lasti države ali lokalne skupnosti in pravne akte, s katerimi jih je možno pridobiti. Tožeča stranka zato na podlagi veljavnega akta upravlja z vodami. Zato v njeno pravico glede na prehodne določbe ZVO ni mogoče posegati, ne da bi se prej odločalo o odvzemu te pravice. Ker je prvostopni upravni organ vode, s katerimi na podlagi veljavnega akta upravlja tožeča stranka dodelil v upravljanje drugemu subjektu - Ribiški družini T., pri čemer iz predloženih spisov ne izhaja, da je bila ta pravica tožeči stranki odvzeta, je odločba prve stopnje nezakonita in bi je morala tožena stranka odpraviti. Ker je ni, je nezakonita tudi njena odločba.

Stranka z interesom Ribiška družina T. v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopkov v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in tožbo zavrne.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka, ker je dopustilo tožbo tožnika, ki ni subjekt ne javnega ne zasebnega prava. Obvestilo odvetniku K. je podpisala oseba, ki že najmanj dvanajst let ni več direktor. Če je bil v letu 1998 s strani sveta zavoda in s soglasjem vlade republike ponovno imenovan, ga je imenoval nelegalen in nelegitimen organ. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so nejasni in medseboj v nasprotju. Odločba o ustanovitvi Zavoda za ribištvo Ljubljana ni posamičen upravni akt temveč akt poslovanja. Tudi sporazum z izvršnim svetom je akt poslovanja. Sporazum je ničen.

Postopek za razglasitev varstvenih voda ni bil izveden. Izvršni svet ni mogel izročiti tožeči stranki varstvene vode. Naštevanje v 111b členu ZVO je taksativno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka upravlja s spornimi vodami na podlagi veljavnega akta (sporazuma o dodelitvi varstvenih voda v upravljanje med Izvršnim svetom Skupščine SR Slovenije in Zavodom za ribištvo Ljubljana z dne 6.7.1982). Zato v njeno pravico glede na prehodne določbe ZVO ni mogoče posegati, ne da bi se prej odločalo o odvzemu te pravice. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tiste razloge v izpodbijani sodbi, s katerimi sodišče prve stopnje razlaga pomen določbe 111b člena ZVO. Navedena določba po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni takšnega naštevanja, ki bi pomenilo, da je dosedanja pravica tožeče stranke prenehala. V sporazumu izraženo voljo je Vlada Republike Slovenije ponovno izrazila v 5. členu Sklepa o preoblikovanju Zavoda za ribištvo Ljubljana v javni zavod (sklep z dne 17.4.2001, objavljen v Uradnem listu RS, št. 31/2004).

Pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Brez podlage je pritožbeni ugovor, da tožeča stranka ne more biti stranka upravnega spora. Po določbi 18. člena ZUS je tožnik lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseba in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakonu oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena.

Neutemeljene so navedbe o nepravilnem zastopanju tožeče stranke po direktorju dr. J.O. Pritožnica teh navedb ni dokazala, s strani tožeče stranke predložene listine pa dokazujejo nasprotno in pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvomov o pravilnosti zastopanja. Ne drži pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in da so si medseboj v nasprotju. Sodišče je navedlo razloge za svojo odločitev. V navedenih razlogih in stališčih ni nasprotij.

Tudi ugovori, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava niso utemeljeni. Ni odločilno kakšna je pravna narava odločbe o ustanovitvi Zavoda za ribištvo v Ljubljani in sporazuma iz leta 1982. Pomembno je dejstvo, da je po obeh pravnih aktih tožeča stranka bila med drugim upravičena upravljati tudi sporni ribiški okoliš in da je istega tudi dejansko upravljala. Da navedeni sporazum ni ničen je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.3.2001, zato v pritožbi uveljavljane posamezne nezakonitosti samega sporazuma v tem upravnem sporu ne morejo biti odločilne.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).