Jedro

ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2016 in sklep št. ...z dne 2. 2. 2016 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (I. točka izreka). Naložilo ji je, da je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati novo odločbo, s katero bo po vsebini odločila o zahtevi tožnika za priznanje pravice do izplačila 20 % predčasne pokojnine. Prav tako ji je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da niso izpolnjeni pogoji iz 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (nadaljevanje: ZUP)1. Po mnenju sodišča se dejansko stanje na dan vložitve nove vloge razlikuje od dejanskega stanja na dan, ko je bilo odločeno o tožnikovi prvi zahtevi za priznanje pravice do izplačila 20 % predčasne pokojnine, saj je bil tožnik ob vložitvi nove vloge starejši in je imel tudi 7 mesecev daljšo pokojninsko dobo. Sodišče zato meni, da bi morala tožena stranka o zadevi meritorno odločiti. Tako stališče pa je po mnenju tožene stranke materialnopravno zmotno. O prvi zahtevi za izplačilo 20 % starostne oz. predčasne pokojnine, ki jo je tožnik vložil 1. 4. 2015, je bilo namreč že pravnomočno odločeno. Tožena stranka je tedaj presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (nadaljevanje: ZPIZ-2)2, zato je bila zahteva zavrnjena. Tožnik je 30. 10. 2015 ponovno podal zahtevo za priznanje pravice do izplačila 20 % predčasne pokojnine. Ker je bilo po mnenju tožene stranke o zadevi že pravnomočno odločeno, je njegovo vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla. Pogoji za priznanje pravice, kot jo uveljavlja tožnik se namreč v času od 1. 4. 2015 pa do 30. 10. 2015, ko je vložil novo vlogo, niso spremenili. Na odločitev tudi ne vplivata spremenjena tožnikova starost niti dopolnjena pokojninska doba. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 74/2008 z dne 12. 1. 2010, pa tožena stranka meni, da ne gre za enak primer. Posledično tudi ni pravilna odločitev v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka pa tudi v zvezi s plačilom zakonskih zamudnih obresti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper sklep št. ... z dne 2. 2. 2016. Z omenjenim sklepom je bila zavržena tožnikova zahteva za uvedbo postopka v zadevi priznanja pravice do dela predčasne pokojnine. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama tudi niso sporne izhaja, da je tožnik 1. 4. 2015 vložil zahtevo, da se mu prizna pravica do dela predčasne oz. starostne pokojnine (20 %). Tožena stranka je njegovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik, ki je sicer dopolnil 37 let, 0 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 50 let in 9 mesecev, ne izpolnjuje pogojev, kot so določeni v tretjem odstavku 38. člena ZPIZ-2. Ta odločitev je postala dokončna in pravnomočna. Tožnik pa je nato ponovno 2. 11. 2015 vložil novo zahtevo za uvedbo postopka, s katero je prav tako uveljavljal priznanje pravice do dela predčasne pokojnine.

7. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Novela, ki je bistveno posegla v omenjeno pravno vprašanje (ZPIZ-2B, Ur. l. RS, št. 102/2015) je namreč začela veljati šele 1. 1. 2016, kar pomeni, da na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti. Ne zadostuje namreč, da je tožena stranka zgolj v obrazložitvi dokončne odločbe tožniku pojasnila, da bo zahtevane pogoje predvidoma izpolnil šele 28. 5. 2019. Na to je opozorilo tudi Vrhovno sodišče RS v že omenjeni sodbi, ki jo navaja tudi sodišče prve stopnje. Gre za v bistvu podoben primer, pri čemer Vrhovno sodišče RS posebej poudarja, da iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne izhaja, da se pri odločanju o zavrženju zahteve upošteva tudi, ali bo spremenjeno dejansko stanje, na katero se opira zahteva povzročilo drugačno odločbo. To je stvar odločanja po vsebini. Torej ali naknadno dopolnjena starost in pa pokojninska doba vplivata na priznanje same pravice, kot jo uveljavlja tožnik, je stvar vsebinskega odločanja, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Ker je tožnik v sporu pred sodiščem prve stopnje uspel, je sodišče upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki utemeljeno naložilo, da mu povrne tudi stroške postopka. Zakonske zamudne obresti pa je tožena stranka upoštevaje tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 dolžna plačati od dneva, ko je prišla v zamudo, ta pa nastane v primeru, če stroškov ne bo poravnala v določenem paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika)4 v zvezi s 378. členom navedenega zakonika.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.