Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 126.a člena ZDavP-2, ki varuje glavnico davčne obveznosti pred desetletnim absolutnim zastaranjem obveznosti, saj bi moral biti davčni dolg najprej zavarovan s hipoteko, zatem pa bi moral biti vložen predlog za izvršbo pred potekom zastaralne dobe.

Tako kot davčni organ, mora tudi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je obveznost zastarala

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi, in sicer v ugodilnem delu 1. točke izreka in v celotni 2. točki izreka izpodbijanega sklepa.

II. Upnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru dolžnika delno ugodi tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izterjava glavnice v znesku nad 1.862,43 EUR in zakonskih zamudnih obresti od tega zneska, ki tečejo pred 4. 7. 2011, ter tako, da se razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izterjava zneska obresti v višini 2.811,76 EUR, ter se v tem delu predlog za izvršbo zavrne, v preostalem delu pa je ugovor dolžnika zavrnilo (1. točka). Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo še, da upnik sam nosi stroške, ki so mu nastali v zvezi z odgovorom na ugovor (2. točka).

2. Upnica je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo. V njej navaja, da je za obveznost po obračunih prispevkov za 5/01 na dan vložitve dolžnikovega ugovora dne 4. 7. 2011 sicer res minil desetletni zastaralni rok, vendar pa to ne velja za ostale obveznosti po seznamu izvršilnih naslovov od 6/01 do 2/02, saj za te obveznosti do dneva vložitve ugovora še ni potekel desetletni zastaralni rok, in zato ni potrebno, da bi jih varovala hipoteka, in zato niso zastarale ne glavnice, ne zamudne obresti. Nadalje upnica navaja še, da je vprašljiva razlaga sodišča prve stopnje, da ni pomembno, da je bil predlog za izvršbo vložen pred zastaranjem obveznosti, poleg tega pa sta v konkretnem primeru izpolnjena tudi oba pogoja iz 126.a člena ZDavP–2 – hipoteka je vpisana v zemljiško knjigo, predlog za izvršbo pa je bil vložen pred potekom zastaranja pravice do izterjave. Upnica v nadaljevanju navaja tudi, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ugovor zastaranja, čeprav ga dolžnik ni izrecno uveljavljal, pač pa ga je uveljavljal zgolj v zvezi z terjatvijo, ki se v tem izvršilnem postopku ne izterjuje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena dolžniku, vendar ta nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 126.a člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2, ki varuje glavnico davčne obveznosti pred desetletnim absolutnim zastaranjem obveznosti, saj bi moral biti davčni dolg najprej zavarovan s hipoteko, zatem pa bi moral biti vložen predlog za izvršbo pred potekom zastaralne dobe, v konkretnem primeru pa temu ni bilo tako, saj je bila zastavna pravica pridobljena po vložitvi predloga za izvršbo, ker je bila s predlogom za izvršbo šele predlagana (primerjaj VSK sklep I Ip 494/2010 z dne 21. 9. 2010). Glede na jasno zakonsko določilo 126.a člena ZDavP-2, sodišče prve stopnje ne bi smelo nuditi sodnega varstva za izterjavo davčne obveznosti iz naslova prispevkov (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje od 6/01 do 2/02, in za zdravstveno zavarovanje za to isto obdobje), vendar višje sodišče v takšno odločitev sodišča prve stopnje ni moglo poseči, ker se je zoper izpodbijani sklep pritožila zgolj upnica. Višje sodišče namreč ne sme spremeniti sodbe (sklepa) v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Nadaljnja presoja sodišča prve stopnje je, glede na (sicer zmotno) zavzeto materialnopravno izhodišče iz 126.a člena ZDavP-2, pravilna. Pritožba neutemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja davčnih obveznosti, ker je dolžnik ugovor zastaranja podal zgolj v zvezi s terjatvami, ki se v tem izvršilnem postopku sploh ne izterjujejo. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami je namreč potrebno poudariti, da mora tako davčni organ, kot tudi sodišče, ves čas postopka, tudi v postopku izvršbe in zavarovanja, po uradni dolžnosti paziti, ali je obveznost zastarala (primerjaj VSM sklep II Cp 777/2004 z dne 29. 9. 2004), zato so ugovorne navedbe v zvezi s tem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati ugovora zastaranja, neutemeljene, saj se zastaranje davčnih obveznosti upošteva po uradni dolžnosti.

8. Upnica v pritožbi pravilno opozarja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje deloma zmotna, in sicer predvsem v delu obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje presojalo potek desetletnega zastaralnega roka za izterjevane davčne terjatve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje potek zastaralne dobe izterjevanih davčnih obveznosti presojalo glede na datum vložitve dolžnikovega ugovora – torej na dan 5. 7. 2011, kar pa je napačno. V zvezi s tem datumom je potrebno pritrditi upnici, da na dan vložitve ugovora (še) ni mogel poteči desetletni zastaralni rok za vse izterjevane obveznosti, vendar pa je končna odločitev sodišča prve stopnje glede poteka desetletne zastaralne dobe kljub temu pravilna. Višje sodišče namreč ugotavlja, da so na dan odločanja, torej na dan 10. 4. 2012, že potekle desetletne zastaralne dobe za izterjevane davčne obveznosti, in so zato na podlagi hipoteke iz 126.a člena ZDavP-2 pred zastaranjem varovane zgolj glavnice davčnih terjatev, ne pa tudi obresti. Torej, ne glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati potek zastaralne dobe na dan odločanja sodišča, in ne na dan vložitve dolžnikovega ugovora, je bila končna odločitev sodišča o poteku desetletne zastaralne dobe pravilna.

9. Upnici tako ni mogoče nuditi sodnega varstva za davčne obveznosti iz obdobja 5/1, z datumom izvršljivosti 16. 6. 2001, in sicer za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 85,78 EUR in za zdravstveno zavarovanje v višini 46,68 EUR, ker so do trenutka začetka učinkovanja hipoteke (28. 6. 2011), obveznosti že zastarale, in se spremenile v naturalno obveznost. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se sklep o izvršbi razveljavi v delu (in v tem delu zavrne predlog za izvršbo), v katerem je dovoljena izterjava glavnice nad zneskom 1.862,43 EUR. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja vseh zakonskih zamudnih obresti v višini 2.811,76 EUR, saj hipoteka iz 126.a člena ZDavP-2 pred zastaranjem varuje zgolj glavnice, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti, zato je odločitev o razveljavitvi tega dela sklepa o izvršbi (in zavrnitvi predloga za izvršbo), ravno tako pravilna. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršba nadaljuje tudi še za zakonske zamudne obresti od preostanka glavnice v višini 1.862,43 EUR od 5. 7. 2011 dalje, vendar pa višje sodišče ob odsotnosti dolžnikove pritožbe, tudi v ta del odločitve sodišča prve stopnje ni moglo poseči (359. člen ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Pritožba ni utemeljena in ker ni podanih pogojev za spremembo ali razveljavitev sklepa zaradi napačne uporabe materialnega prava, ali drugih pritožbenih razlogov, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Upnica je priglasila stroške pritožbenega postopka, vendar ker s pritožbo ni uspela, je višje sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).