Jedro

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega organa o trikratni kršitvi obtežbe na tožnikovem KMG-ju in posledično znižanje zneska zahtevkov KOP za leto 2010 za 100% na podlagi določbe 24. člena Uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013. Obrazložitev prvostopne odločbe je sicer pomanjkljiva tako glede navedb o dejanskih ugotovitvah postopka in dokazih, relevantnih za odločitev, kot glede navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba. Vendar pa je drugostopni organ v pritožbeni odločbi navedene pomanjkljivosti odpravil v skladu z določbo drugega in tretjega odstavka 248. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni upravni organ: ugodil tožnikovim zahtevkom za ukrepe kmetijsko okoljskih plačil (KOP) iz zbirne vloge za leto 2010 za podukrepa sonaravna reja domačih živali in reja domačih živali v osrednjem območju velikih zveri v skupnem znesku 6.384,91 EUR (1. točka izreka); znesek plačil zahtevkov KOP znižal zaradi obračunanega stroška izobraževanja pri več kot enem odobrenem podukrepu KOP za znesek 7,33 EUR in zaradi kršitve obtežbe znesek plačil zmanjšal za 100 % v znesku 6.377,58 EUR, tako da za izplačilo ostane 0,00 EUR (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bilo za zahtevke KOP iz 1. točke izreka te odločbe v postopku ugotovljeno, da kmetijsko gospodarstvo (v nadaljevanju KMG) tožnika izpolnjuje pogoje iz Uredbe o izvedbi kmetijske politike za leto 2010 (v nadaljevanju Uredba) ter Uredbe o plačilih za ukrepe osi 2 iz Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 v letih 2010-2013 (v nadaljevanju Uredba KOP), zato je navedenim zahtevkom KOP ugodil. Vendar pa je bilo za zahtevke KOP ugotovljeno, da se znesek plačil zniža zaradi ugotovljene obtežbe z živino na kmetijskem gospodarstvu, ki so trikrat ali večkrat manjše od 0,5 GVŽ/ha, zato se plačilo zahtevka KOP v skladu s 24. členom Uredbe KOP zniža za 100 %.

Pritožbeni organ je z odločbo z dne 16. 7. 2010 zavrnil pritožbo tožnika zoper izpodbijano prvostopno odločbo. V obrazložitvi navaja, da je iz dokumentov konkretne zadeve razvidno, da je tožnik 30. 4. 2010 pravočasno vložil zbirno vlogo za leto 2010, iz katere izhaja, da je med drugim na obrazcu „D“ uveljavljal zahtevek za podukrepe KOP REJ in ZVE. V prilogi 1 - Pogoji za izvajanje podukrepov KOP-a, ki je del Uredbe KOP, v poglavju B (zahteve, ki se nanašajo na posamezne podukrepe KOP-a) je določeno, da mora biti obtežba z živino na KMG 0,5 - 1,9 GVŽ/ha, razen ko so živali na paši na planini ali skupnem pašniku in obtežba na osnovnem KMG-ju lahko znaša 0 - 1,9 GVŽ/ha. Dalje citira 24. člen Uredbe KOP in 9. člen Uredbe ter poudarja, da je iz obrazca D razvidno, da je tožnik na tem obrazcu navedel skupno 56,24 ha površin (kmetijska zemljišča v uporabi). Tako ugotavlja, da mora minimalna obtežba na kmetijskem gospodarstvu tožnika ob upoštevanju pogoja najmanj 0,5 GVŽ/ha znašati najmanj 28,12 GVŽ. Podatki o govedu za izračun obtežbe se prevzamejo iz Centralnega registra govedi po stanju na dan 1. 3. 2010 (obrazec B) in na štiri reprezentativne naključno izbrane datume (2. 4. 2010, 26. 4. 2010, 21. 5. 2010 in 15. 7. 2010). Podatki o drugih rejnih živalih se upoštevajo na dan 1. 3. 2010, ki jih na obrazcu B posreduje nosilec kmetijskega gospodarstva. Iz obrazca B, ki povzema stanje na dan 1. 3. 2010, je razvidno, da ima tožnik na kmetijskem gospodarstvu 24,45 GVŽ. Glede govedi, katerega število se povzema iz Centralnega registra govedi, drugostopni organ ugotavlja, da je bilo na dan 1. 3. 2010 (obrazec B) na tožnikovem kmetijskem gospodarstvu 0 GVŽ govedi. Na dan 2. 4. 2010 (gre za reprezentativni naključno izbrani datum, ki ga je določil prvostopni organ) na njegovem kmetijskem gospodarstvu 0 GVŽ govedi, na dan 26. 4. 2010 na njegovem kmetijskem gospodarstvu 0 GVŽ govedi, na dan 21. 5. 2010 na njegovem kmetijskem gospodarstvu 46 GVŽ govedi, na dan 15. 7. 2010 pa 50,15 GVŽ govedi. Število GVŽ, ki ga ima tožnik za drobnico, kot ga je navedel na B obrazcu v zbirni vlogi, se prišteje GVŽ govedi na štiri reprezentativne datume za preverjanje obtežbe. Tako drugostopni organ ugotavlja, da obtežba na kmetijskem gospodarstvu tožnika ne dosega minimalne predpisane obtežbe 0,5 GVŽ/ha na datume 1. 3. 2010, 2. 4. 2010 in 26. 4. 2010, torej trikrat, kot je to pravilno ugotovil tudi prvostopni organ z izpodbijano odločbo. Tožnik bi namreč na kmetijskem gospodarstvu moral imeti najmanj 28,12 GVŽ, na navedene datume pa ima samo 24,45 GVŽ živali, torej manj kot 0,5 GVŽ/ha. V nadaljevanju obrazložitve pritožbene odločbe citira petnajsti odstavek točke B priloge 4 Uredbe KOP (kršitve in sankcije pri podukrepih KOP-a) in zaključuje, da prvostopni organ tožniku pravilno ni dodelil plačila za podukrepe REJ in ZVE, saj trikrat ni dosegel predpisane minimalne obtežbe. V nadaljevanju obrazložitve pritožbene odločbe odgovarja na pritožbene navedbe. Tako zaključuje, da je v prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje in odločil z izpodbijano odločbo, pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo. Meni, da je obrazložitev upravnega organa pavšalna, pa tudi diametralno nasprotna sama s sabo. Ne podaja namreč točnega obsega pomanjkanja glav živine na hektar in tudi ne razloži, kako je prvostopni organ prišel do takšnih zaključkov, po vsebini pa nasprotuje sama sebi, saj sprva določa, da tožnik pogoje za KOP izpolnjuje, nadalje pa, da nima zadostnega števila GVŽ/ha, ki pa je eden izmed pogojev za dodelitev plačil KOP. Zaradi očitno pomanjkljive obrazložitve prvostopnega organa se je tožnik pritožil, vendar prvostopna odločba tožniku ne omogoča, da bi se konkretneje izjavil o zaključkih, ki so privedli do 100 % zmanjšanja uvodoma ugodenim KOP, s čimer mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Upravni organ je nadalje izdal odločbo, ne da bi tožniku omogočil, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s čimer je kršil pravila postopka, in sicer 9. in 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje priče A.A:. V zvezi z uporabo predpisov izpostavlja, da za odločanje v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe KOP (Uradni list RS, št. 60/2010). Meni, da je za predmetni postopek relevantna zgolj Uredba KOP (Uradni list RS, št. 14/2010), ki je veljala v času vložitve vloge. Izpostavlja tudi, da je prvostopni organ primarno ugodene zahtevke KOP znižal za 100 %, upoštevajoč 24. člen Uredbe KOP. Predmetni člen odkazuje na prilogo 1 in 4 te Uredbe KOP. Nobena izmed navedenih prilog pa ne predvideva sankcije, da se znesek plačila zahtevkov KOP zmanjša za 100 %, kolikor predlagatelj ne zadosti pogojem 0,5 GVŽ/ha oziroma so ugotovljene obtežbe trikrat ali večkrat manjše od te norme. Takšna sankcija za kršitev je bila namreč predvidena šele z Uredbo KOP o spremembah in dopolnitvah Uredbe KOP, ki pa v času vložitve tožnikove vloge še ni veljala. Navaja tudi, da ne Uredba KOP in ne priloga 1 le-te, ki vsebuje koeficiente za izračun GVŽ, ne določata, na kakšen način se upoštevajo podatki, pridobljeni na navedene datume. Interpretacija Uredbe KOP gre lahko v smer upoštevanja stanja GVŽ/ha na posamezen datum, ali pa v izračun povprečja na posamezen dan ugotovljenih GVŽ/ha. Nekoliko jasnejšo dikcijo navedenih določb je omogočila šele Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe KOP (Uradni list RS, št. 60/2010). Uredba KOP je bila torej šele z navedeno dopolnitvijo konkretizirana glede vprašanja, ali se glede obtežbe računa povprečje kontrol, ali je potrebno, da KMG izpolnjuje normo vsakič, ko je bila izvedena kontrola. Takšna dopolnitev pa ne more vplivati na položaj tožnika iz razloga prepovedi retroaktivne veljavnosti predpisov. Opozarja pa tudi, da so bili vsi reprezentativni datumi do maja 2010 izbrani ob popolnoma neprimernem času, ko se na tem območju nahaja še sneg, zato seveda stanje GVŽ/ha na KMG tožnika ne more biti objektivno, saj v tem času ni vremenskih pogojev za vzrejo oziroma pašnjo govedi ali drobnice. Glede na to je tožnik upravičeno domneval oziroma predmetne določbe Uredbe in Uredba KOP interpretiral v smislu, da se glede na ugotovitve kontrol izračuna povprečje GVŽ/ha. Vsakršen drugačen pristop bi nasprotoval „zdravemu razumu“, zlasti upoštevajoč, da sta bili prvi dve kontroli izvedeni meseca aprila 2010, ko pašnja živine še ni mogoča, zlasti na področju, na katerem leži KMG tožnika (720 m nadmorske višine). Glede na to, da za dodelitev plačil KOP relevantni ukrepi nikjer ne določajo, da mora biti prosilec tudi lastnik živine, ki je na njegovem posestvu, so z interpretacijo obeh uredb v smislu, da je potrebno kriterij 0,5 GVŽ/ha izpolnjevati tekom vseh izvedenih datumov kontrol, pri ukrepih KOP diskriminirana vsa KMG, ki šele v spomladanskih in poletnih mesecih na temelju prepaše živine zadostijo kriteriju 0,5 GVŽ/ha, saj jim slednje prej onemogočajo vremenski pogoji. Takšno postopanje upravnega organa nasprotuje temeljnemu namenu ukrepov KOP, ki izhaja iz 12. člena Uredbe KOP. Tako sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in izvede predlagane dokaze ter tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v točki 2. izreka odpravi ter ugodi zahtevku tožnika za uveljavljanje zahtevkov za ukrep KOP za leto 2010 (zahtevek sonaravne reje domačih živali in zahtevek za rejo domačih živali v osrednjem območju velikih zveri) ter toženki naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih odločbe druge stopnje in izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik in toženka sta podala še pripravljalni vlogi, v katerih podajata navedbe v zvezi z upravnimi spisi, ki jih je toženka posredovala v elektronski obliki.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče v zvezi z upravnimi spisi v elektronski obliki pojasnjuje, da so v elektronski obliki predloženi upravni spisi v predmetni zadevi popolni, pregledno urejeni in popisani v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju, zato jih je sodišče upoštevalo pri odločitvi o zadevi (tretji odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavani zadevi je sporna ugotovitev upravnega organa o trikratni kršitvi obtežbe na tožnikovem KMG-ju in posledično znižanje zneska zahtevkov KOP za leto 2010 za 100% na podlagi določbe 24. člena Uredbe KOP.

Sodišče po pregledu upravnega spisa zadeve ugotavlja, da je drugostopni organ v pritožbeni odločbi odgovoril na pritožbene navedbe, navedel dejanske ugotovitve v zvezi s trikratno ugotovljeno kršitvijo obtežbe na tožnikovem KMG-ju ter relevantne določbe predpisov, ki so narekovale sprejeto odločitev, ki jo je tudi pojasnil. Sodišče se z razlogi za odločitev, kot izhajajo iz obrazložitve odločbe druge stopnje, strinja in jih, v izogib ponavljanju, ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Sodišče pritrjuje tožniku, da je obrazložitev prvostopne izpodbijane odločbe pomanjkljiva tako glede navedb o dejanskih ugotovitvah postopka in dokazih, relevantnih za odločitev, kot glede navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba. Vendar pa je drugostopni organ v pritožbeni odločbi navedene pomanjkljivosti odpravil v skladu z določbo drugega in tretjega odstavka 248. člena ZUP, zato sodišče sodi, da ta tožbeni ugovor ni utemeljen. Tožnik tudi neupravičeno očita, da mu je bila zaradi pomanjkljive obrazložitve prvostopne izpodbijane odločbe kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišče namreč ugotavlja, da se je na prvostopno odločbo pritožil in navedel obširne ugovore, ki so po vsebini enaki ugovorom, ki jih je navedel v tožbi, pri čemer je obrazložitev drugostopne odločbe, kot že navedeno, izčrpna. Kolikor torej v tožbi ni navedel nobenih novih ugovorov (ki jih ne bi navedel že v pritožbi zoper prvostopno odločbo), kljub ustrezni obrazložitvi pritožbene odločbe, sodišče meni, da mu pravica do učinkovitega pravnega sredstva ni bila kršena. Ni pa sodišče našlo v tožbi očitanega nasprotja izpodbijane odločbe same s sabo. Tožnik v zvezi s tem ugovorom v tožbi zatrjuje, da je v izpodbijani odločbi sprva določeno, da izpolnjuje pogoje za KOP, nadalje pa, da nima zadostnega števila glav živine, kar pa je eden izmed pogojev za dodelitev KOP. Sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je smisel takšnega izreka prvostopne odločbe, ki v 1. točki ugodi zahtevkom KOP, v 2. točki pa odloči, da se znesek plačil zahtevkov KOP zniža, v tem, da kolikor pri tožnikovem KMG-ju ne bi prišlo do trikratne kršitve obtežbe (in s tem 100% znižanja plačil zahtevkov KOP), bi sem mu znesek plačil zahtevkov KOP le ustrezno znižal, kar pomeni, da je pred tem (v 1. točki izreka) potrebna odločitev o višini, v kateri se ugodi posameznim zahtevkom KOP. To pa pomeni, da očitano nasprotje izpodbijane odločbe same s sabo ni podano.

Podana pa ni niti očitana kršitev načela zaslišanja stranke (9. in 138. člen ZUP). Sodišče namreč ugotavlja, da količina glav živine na tožnikovem KMG-ju, ki jo je ugotovil upravni organ v tem postopku, izhaja iz zbirne vloge, ki jo je podal tožnik sam, ugotovitve o količini glav govedi na njegovem KMG-ju na štiri reprezentativno izbrane datume pa je upravni organ povzel iz centralnega registra govedi, kar mu narekuje določba 9. člena Uredbe. Pri čemer tožnik takšnim ugotovitvam o količini glav govedi na njegovem KMG-ju niti ne ugovarja. Tako so bili podani pogoji za odločanje organa v skrajšanem ugotovitvenem postopku po določbi 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

V zvezi z uporabo predpisov sodišče tožniku pojasnjuje, kot mu je pravilno pojasnil že drugostopni organ v pritožbeni odločbi, da je sprememba Uredbe KOP (Uradni list RS, št. 60/2010) v korist vlagateljem zahtevkov, saj Uredba KOP (Uradni list RS, št. 14/2010) ne predvideva znižanja plačil, ampak zavrnitev celotnega zahtevka v primeru, da KMG ne dosega minimalne obtežbe 0,5 GVŽ/ha. Sicer pa tožnik zaradi ugotovljene trikratne kršitve obtežbe ne po Uredbi KOP (Uradni list RS, št. 14/2010), niti po spremembi Uredbe KOP (Uradni list RS, št. 60/2010) ne bi prejel plačila za uveljavljana zahtevka KOP. Ne drži torej tožbena trditev, da je bila takšna sankcija za kršitev predvidena šele s spremembo Uredbe KOP (Uradni list RS, št. 60/2010). Že v tretjem odstavku 24. člena Uredbe KOP (Uradni list RS, št. 14/2010) je bilo določeno, da kolikor KMG za tekoče leto ne izpolnjuje katerega koli pogoja za podukrep KOP iz te uredbe, razen zahtev navzkrižne skladnosti oziroma minimalnih zahtev za uporabo gnojil in fitofarmacevtskih sredstev ter zahtev pri gnojenju s fosforjem iz živinskih gnojil iz te uredbe, se zahtevek za ta podukrep KOP-a za tekoče leto v neutemeljenem delu zavrne, razen v primerih, navedenih v prilogi 4 te uredbe. V točki B (Kršitve in sankcije pri podukrepih KOP-a) priloge 4 Uredbe KOP (Katalog kršitev in sankcij) je v tretjem odstavku določeno, da če KMG pri izvajanju podukrepa KOP-a za tekoče leto ne izpolnjuje ostalih pogojev, razen zahtev navzkrižne skladnosti oziroma zahtev iz točk C., D. in E. iz te priloge, določenih v PRP-ju 2007-2013 oziroma v Uredbi KOP (za kar pa v konkretnem primeru ne gre), se zahtevek za ta podukrep zavrne. Iz citiranih določb torej izhaja, da je bila sankcija zavrnitve zahtevka za kršitev, kot je bila ugotovljena v predmetnem postopku na tožnikovem KMG-ju, predvidena že v Uredbi KOP (Uradni list RS, št. 14/2010). V zvezi s tožbeno navedbo sodišče tudi poudarja, da že iz Uredbe KOP (Uradni list RS, št. 14/2010) jasno izhaja, da mora KMG zahtevano obtežbo z živino izpolnjevati skozi celo leto, razen ko so živali na paši na planini ali skupnem pašniku (glej: 14. točka točke B – Kršitve in sankcije pri podukrepih KOP-a v prilogi 4 Uredbe KOP – Uradni list RS, št. 14/2010). Tako tožnik neutemeljeno ugovarja, da bi organ moral glede obtežbe v tem primeru upoštevati povprečje kontrol. Takšna ureditev pa po mnenju sodišča ni v nasprotju s temeljnim namenom ukrepov KOP, ki izhaja iz določbe 12. člena Uredbe KOP. Glede na povedano sodišče tudi ni moglo upoštevati tožbenih navedb glede neprimernosti datumov kontrol, ki jih je določil organ v tej zadevi.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je količina glav živine na posamezne datume med strankama nesporna, saj tožnik takšnim ugotovitvam organa, kot že navedeno, ne ugovarja, kar pomeni, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika in priče. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.