Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode izkazana s tem, da se bo s spremembo strukture poslovnih deležev (z dokapitalizacijo družbe A., d.o.o., ki je v 100% lasti prvotoženca) popolnoma izničil namen in cilj pravde, ki ga predstavlja ohranitev obstoječega stanja s 100 % poslovnim deležem v družbi B., d.o.o. Tožnica namreč upravičeno zasleduje tudi svoja korporacijska upravičenja, ki izhajajo iz poslovnega deleža in so tako tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da je tožnica originarna imetnica poslovnega deleža, saj gre za premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske skupnosti oziroma na podlagi sredstev iz skupnega premoženja. Drugi stavek 67. člena DZ namreč določa, da je skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Pri tem pa v slovenski teoriji in sodni praksi ni sporno, da spadajo v skupno premoženje zakoncev tudi korporacijske pravice iz deleža v kapitalski družbi, če so pridobljene na podlagi sredstev iz skupnega premoženja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi vsebino Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 20. 4. 2022, sklenjene med drugotožencem in družbo A., d.o.o. (dokaz B52), v skladu s katero, in sicer v skladu z njenim 19. členom ter prav tako v skladu z določbo 501. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1, bo lahko družba A., d.o.o. kot družbenica, ki bi pridobila več kot 90 % poslovni delež, lahko zahtevala izključitev družbenika, ki je imetnik poslovnega deleža št. 274738, to je C. C., kateri bi po izvedeni dokapitalizaciji postal manjšinski družbenik z deležem manj kot 10%. To pa bi v končni posledici v primeru izključitve drugotoženca iz družbe še pomenilo, da bi bila vrednost poslovnega deleža ob izključitvi v skladu s šestim odstavkom 502. člena ZGD-11 izplačana drugotožencu C. C. in tožnica, kljub predmetni tožbi, iz naslova vrednosti poslovnega deleža v družbi B., d.o.o. kot skupnega premoženja, ne bi prejela prav ničesar. S tem bi se popolnoma izničil namen in cilj predmetne pravde, prav tako pa v nadaljevanju pravde za razdelitev skupnega premoženja, kamor več ne bi spadal sporni poslovni delež. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da za tožnico ne obstaja zgolj verjetnost nastanka škode v obliki izgube korporacijskih pravic, temveč tudi v obliki izgube same premoženjske vrednosti poslovnega deleža.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora prvotožene in drugotožene stranke (v nadaljevanju: prvotoženca in drugotoženca) zoper sklep III P 270/2021 z dne 26. 7. 2022. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe le-temu ugodilo in izdalo začasno odredbo s sklepom z dne 26. 7. 2022 tako, da je drugotožencu C. C. prepovedalo, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo tožnici, in sicer ne sme spremeniti velikosti poslovnega deleža zap. št. deleža: 274738 v višini 100 % v družbi B., d.o.o., še zlasti ne sme sprejeti kakršnegakoli skupščinskega sklepa (bodisi o povečanju osnovnega kapitala ali zmanjšanju osnovnega kapitala), ki bi posegel v velikost poslovnega deleža z zap. št. deleža 274738 v višini 100 %. Prepoved je zaznamovalo v sodnem registru, drugotožencu pa naložilo plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR, če prepovedi ne bo spoštoval. 2. Zoper zgoraj navedeni sklep o zavrnitvi ugovorov je drugotoženec C. C. vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je v veljavi začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnega deleža, česar pa drugotoženec s predlagano dokapitalizacijo ne spreminja ali v to zavarovanje kakorkoli posega. Ta prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža v družbi B., d.o.o. nima pravnega učinka omejevanja družbenika v njegovih korporacijskih upravičenjih iz poslovnega deleža, zato je družbenik kljub začasni odredbi upravičen odločati o pravni usodi družbe kot pravne osebe, tako kot je bil upravičen, preden je začasna odredba stopila v veljavo. Tudi Višje sodišče v Mariboru je v sklepu I Cp 217/2022 z dne 29. 3. 2022 poudarilo, da družbenika v upravljavskih korporacijskih pravicah ni mogoče omejiti, saj bi se s tem poseglo v pravno poslovne odločitve pravne osebe - družbe z omejeno odgovornostjo, ki je samostojen civilnopravni subjekt. To pomeni, da je samostojen nosilec pravic in obveznosti, ki je ločen od družbenikov in ima lastno pravno subjektiviteto. B., d.o.o. v postopku dokapitalizacije nastopa samostojno, še pomembneje pa je dejstvo, da v predmetnem postopku, v katerem je bila izdana prepoved odtujitve in obremenitve poslovnega deleža, sploh nima položaja stranke, niti ni stranka zavarovanja, zaradi česar tožeča stranka zoper njo nima in ne more imeti nobenega zahtevka, prav tako ne more zoper njo predlagati nobenega zavarovanja. Z dokapitalizacijo se nadalje ekonomski (bilančno računovodski) položaj družbe ne bo v ničemer poslabšal, temveč se utegne celo izboljšati zaradi novega denarnega vložka. To se bo odrazilo tudi pri položaju obstoječega družbenika, oziroma pri vrednosti njegovega poslovnega deleža, ki bo v končni posledici predmet morebitne delitve v razveznem postopku tožnice in prvotoženca. Tožnica bo v družbi B., d.o.o. še vedno dobila protivrednost poslovnega deleža v nominalnem znesku, kot ji bo pripadel delež na skupnem premoženju, saj je tak kapitalski vložek v višini 7.500,00 EUR zavarovan z začasno odredbo prepovedi odtujitve in obremenitve. Tako se delež drugotoženca v posledici dokapitalizacije ne bo spremenil. Sklep o dokapitalizaciji tudi ni posledica izigravanja prepovedi odtujitve ali obremenitve ali nagajanja tožnici, s katero drugotoženec sploh ni v nobenem pravnem razmerju, temveč je objektivna potreba družbe B., d.o.o. prijava na razpis Spirit Slovenija. Poleg tega je treba upoštevati, da je povečanje osnovnega kapitala taka korporacijska operacija, v kateri kot stranki sodelujeta družba in tretja oseba, ki prevzema osnovni vložek in s tem obveznost plačila vložka v povečan osnovni kapital. To se pravno realizira z vpisno izjavo oziroma s sklenitvijo t.i. vpisne pogodbe, ki je specifičen institut korporacijskega prava. Dotedanji imetniki poslovnih deležev pri sklepanju vpisne pogodbe ne sodelujejo, niso njene stranke, zato zanje iz tega naslova ne nastajajo nikakršne pravice in obveznosti.

Drugotoženec v pritožbi še poudarja, da se v predmetnem postopku omejujejo pravice družbenika, ki ni v nobenem odnosu s tožnico in ni stranka postopka glede skupnega premoženja zakoncev. Prav tako se sodna praksa, ki jo navaja sodišče, v dejanskem stanju povsem razlikuje od dejanskega stanja v tem postopku. V sodni praksi se je omejevalo poslovanje družbe, da ni prišlo do zmanjšanja premoženja družbe v korist ene stranke in v škodo druge stranke iz spora o skupnem premoženju. V predmetnem postopku, ko drugotoženec ni stranka postopka glede skupnega premoženja, se z dokapitalizacijo ne bo zmanjšalo premoženje družbe in vrednost poslovnega deleža, temveč se bo oboje celo povečalo, kar je dolgoročni cilj dokapitalizacije. Ob tem tožnica v družbi B., d.o.o. nikoli ni imela nobene vloge, saj družbo vodijo zakoniti zastopniki, zato v njen položaj tudi s tega vidika ni bilo poseženo. Do manjvrednosti poslovnega deleža bi pa lahko prišlo, če bi drugotožena stranka ustanovila novo družbo, poslovne partnerje ter vse poslovne aktivnosti pa postopoma preusmerila na novo družbo, prav tako bi prišlo do zmanjšanja poslovnega deleža v primeru, če bo družba morala vrniti že prejeta sredstva iz naslova dokapitalizacije s strani družbe A., d.o.o., saj lahko v tem primeru pride do insolventnosti družbe.

Drugotoženec pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano odločbo tako, da njegovemu ugovoru zoper sklep III P 270/2021 z dne 26. 7. 2022 ugodi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo sta odgovorila tožnica in prvotoženec. Tožnica navaja, da iz pritožbe niso razvidni konkretni očitki, na katerih drugotoženec utemeljuje nepravilnost izpodbijanega sklepa. Tožnica opozarja, da drugotoženec s pritožbo izpodbija zgolj odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, s katerim je sodišče ugotovilo, da tožnici zaradi predlagane dokapitalizacije grozi verjeten nastanek nenadomestljive škode. Drugotoženec napačno meni, da predlagana dokapitalizacija ne spreminja obstoječega 100 % poslovnega deleža drugotoženca, na katerem je na podlagi začasne odredbe z dne 26. 11. 2021 vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve. Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je namen predlagane dokapitalizacije ravno poskus zaobidenja prepovedi obremenitve in odtujitve poslovnega deleža, saj dokapitalizacija v konkretnih okoliščinah bistveno spreminja obstoječe stanje v družbi na način, da bo v primeru njene izvedbe obstoječi poslovni delež, ki spada v skupno premoženje v smislu korporacijskih upravičenj dejansko ničvreden, saj se bo le-ta z dokapitalizacijo zmanjšal na 8,57 %, pravice iz poslovnega deleža pa se bodo temu primerno minimalizirale. K drugačni odločitvi ne morejo pripeljati niti teoretični zapisi drugotoženca o pojmu in naravi poslovnega deleža ter dokapitalizacije, saj je treba njen namen presojati glede na okoliščine konkretnega primera, kar je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi tudi storilo. Tudi Višje sodišče v Mariboru je v sklepu I Cp 524/2020 z dne 5. 7. 2022 zapisalo, da v skupno premoženje zakoncev spadajo tudi korporacijske pravice iz poslovnega deleža, ki bi se tako s predlagano dokapitalizacijo zmanjšale. Sklicevanja drugotoženca na materialnopravna stališča Višjega sodišča v Mariboru v preteklih sklepih pa so neutemeljena, saj je v njih izraženo materialnopravno stališče očitno napačno, zaradi česar jih tožnica izpodbija tudi z ustavno pritožbo. Sodna praksa se je namreč večkrat izrekla o tem, da korporacijske pravice iz poslovnega deleža spadajo v skupno premoženje. Sprememba poslovnih deležev na podlagi dokapitalizacije pa bi posegla v korporacijske pravice tožnice iz naslova poslovnega deleža kot skupnega premoženja.

Prav tako tožnica izpostavlja, da iz sodne prakse izhaja ustaljeno stališče, da je pri odločanju o sporu glede skupnega premoženja začasno zavarovanje, ki se nanaša na poslovanje same družbe, čeprav ta ni stranka postopka, dovoljena. Slednje je povsem logično, saj enako kot v citirani sodni praksi, tožnica v konkretnem primeru nima spora z družbo, temveč s tožencema. Tožnica tudi ne zahteva zavarovanja zoper nekoga, ki ni stranka tega postopka, temveč zahteva zavarovanje zoper ravnanje drugotoženca, kar je v presoji predloga za začasno odredbo, ki je podlaga izpodbijanega sklepa, že ugotovilo tudi Višje sodišče v Mariboru v sklepu I Cp 524/2022 z dne 5. 7. 2022. Tako je predlagana začasna odredba nujno in edino možno sredstvo, ki lahko prepreči, da v času postopka pred sodiščem prve stopnje ne bi prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo drugotoženca zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep, drugotožencu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnice s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4. Odgovor na pritožbo je vložil tudi prvotoženec. Slednji v celoti povzema pritožbene navedbe drugotoženca in pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi drugotoženca tako, da izpodbijano odločbo spremeni na način, da ugovoru toženih strank z dne 26. 7. 2022 ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 6. 5. 2022 z vsebino, kot izhaja iz točke 1 obrazložitve tega sklepa, že enkrat odločilo s sklepom III P 270/2021-102 z dne 18. 5. 2022, s katerim je predlog zavrnilo. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožnica, Višje sodišče v Mariboru pa je s sklepom I Cp 524/2022 z dne 5. 7. 2022 pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je nato ob ponovni proučitvi zadeve izdalo sklep III P 270/2021-119 z dne 26. 7. 2022, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, z izpodbijanim sklepom pa je nato zavrnilo ugovora obeh tožencev.

7. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Iz pritožbe sicer izhaja, da se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kar pomeni tudi iz pritožbenega razloga "bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Vendar pa tožeča stranka v pritožbi ne konkretizira, katero bistveno kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, očita sodišču prve stopnje, niti tega ni razbrati iz pritožbenih zatrjevanj. Bistvene kršitve določb postopka, ki niso del uradnega preizkusa (4., 5., 8., 9., 10., 13. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) namreč pritožbeno sodišče preizkusi le v okviru izrecno konkretiziranih trditev v pritožbi. Golo sklicevanje na ta pritožbeni razlog je zato v pritožbenem postopku neupoštevno. Posledično je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkusilo pritožbena zatrjevanja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor drugotoženca zoper izdano začasno odredbo, v kateri je pred tem pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, da obstaja verjetnost terjatve tožnice zoper drugotoženca in verjetnost nastanka težko nadomestljive škode, kot pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ).1

9. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi z dne 26. 7. 2022 ugotovilo, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da predstavlja sporni poslovni delež skupno premoženje tožnice in prvotoženca, slednji pa je s tem premoženjem razpolagal tako, da ga je v celoti odsvojil drugotožencu brez soglasja tožnice, pri čemer je drugotoženec vedel, da predmetni poslovni delež predstavlja skupno premoženje tožnice in prvotoženca, zato je tak posel izpodbojen. Prav tako je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da so bili tožnica in oba toženca prijatelji in sodelavci in je tako bilo drugotožencu znano, da so med tožnico in prvotožencem obstajali konflikti glede razdelitve skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je tako ob uporabi 67. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ)2 in tretjega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)3 pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugovor drugotoženca glede prve predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (glede izkazanosti verjetnega obstoja terjatve), zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da drugotoženec ni v nobenem odnosu s tožnico in ni stranka postopka razdružitve skupnega premoženja. Vendar je v obravnavani zadevi bistveno, da je drugotoženec stranka predmetnega postopka, v katerem tožnica zahteva ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev pogodbe o prenosu poslovnega deleža, sklenjene med prvotožencem in drugotožencem, pri čemer bo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku v predmetni pravdi 100% poslovni delež postal del skupnega premoženja prvotoženca in tožnice in bo tudi predmet delitve med njima. Ob tem pritožbeno sodišče tudi v celoti povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, da je za predmetno zadevo bistvena ohranitev prav 100 % poslovnega deleža drugotoženca v družbi B., d.o.o., kar je obrazloženo v nadaljevanju. Tako ni dvoma, da je izdana začasna odredba povezana s terjatvijo in konkretnim ravnanajem drugotoženca, ki je sprejel sklep o povečanju osnovnega kapitala v družbi B., d.o.o. in s tem povzročil spremembo svojega poslovnega deleža, kljub temu da mu je bila predhodno z začasno odredbo prepovedana odtujitev in obremenitev le-tega. Zato je namen izdane začasne odredbe prav v varovanju skupnega premoženja, ki bo če bo tožbenemu zahtevku v predmetni zadevi ugodeno, ponovno v 100 % lasti prvotoženca.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode izkazana s tem, da se bo s spremembo strukture poslovnih deležev (z dokapitalizacijo družbe A., d.o.o., ki je v 100% lasti prvotoženca) popolnoma izničil namen in cilj pravde, ki ga predstavlja ohranitev obstoječega stanja s 100 % poslovnim deležem v družbi B., d.o.o. Tožnica namreč upravičeno zasleduje tudi svoja korporacijska upravičenja, ki izhajajo iz poslovnega deleža in so tako tudi pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je z verjetnostjo izkazano, da je tožnica originarna imetnica poslovnega deleža, saj gre za premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske skupnosti oziroma na podlagi sredstev iz skupnega premoženja. Tako je predmetni poslovni delež postal skupno premoženje ipso iure v trenutku pridobitve. Drugi stavek 67. člena DZ namreč določa, da je skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. Pri tem pa v slovenski teoriji in sodni praksi ni sporno, da spadajo v skupno premoženje zakoncev tudi korporacijske pravice iz deleža v kapitalski družbi, če so pridobljene na podlagi sredstev iz skupnega premoženja.4

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se v predmetnem postopku ne omejuje poslovanje družbe, ampak se omejujejo pravice družbenika, ki ni v nobenem odnosu s tožnico, ter da družba B., d.o.o. ni stranka postopka glede skupnega premoženja zakoncev, pritožbeno sodišče izpostavlja, da je ena od korporacijskih pravic, ki izhajajo iz poslovnega deleža tudi sodelovanje pri upravljanju družbe. V obravnavani zadevi je treba upoštevati, da je družba B., d.o.o. enososebna družba z omejeno odgovornostjo, v kateri je bil pred odsvojitvijo poslovnega deleža edini družbenik in zakoniti zastopnik prvotoženec D. D., sedaj po odsvojitvi pa je to drugotoženec C. C. (hkrati z njim je direktor te družbe tudi prvotoženec). Vloga drugotoženca kot edinega družbenika v družbi B., d.o.o. je torej združena z njegovo vlogo kot direktorja družbe, zato so vse odločitve tako upravljalske, kot poslovodne odvisne izključno od njega. V taki družbi namreč ena sama oseba opravlja vse lastniške, upravljalske in poslovodne funkcije ter upravičenja.5 Prav zaradi takšnega položaja drugotoženca, je po stališču pritožbenega sodišča dopustno omejiti upravičenja drugotoženca pri upravljanju družbe.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je resnična tržna vrednost poslovnega deleža odvisna od podjetniškega položaja družbe, ta pa je odvisen od mnogih dejavnikov, zato so neutemeljena tudi pritožbena zatrjevanja drugotoženca o ekonomsko izboljšanem položaju družbe B., d.o.o., ki bi nastal zgolj v posledici dokapitalizacije, s čimer tožnici naj ne bi nastala nobena škoda. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi vsebino Pogodbe o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo z dne 20. 4. 2022, sklenjene med drugotožencem in družbo A., d.o.o. (dokaz B52), v skladu s katero, in sicer v skladu z njenim 19. členom ter prav tako v skladu z določbo 501. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1, bo lahko družba A., d.o.o. kot družbenica, ki bi pridobila več kot 90 % poslovni delež, lahko zahtevala izključitev družbenika, ki je imetnik poslovnega deleža št. 274738, to je C. C., kateri bi po izvedeni dokapitalizaciji postal manjšinski družbenik z deležem manj kot 10%. To pa bi v končni posledici v primeru izključitve drugotoženca iz družbe še pomenilo, da bi bila vrednost poslovnega deleža ob izključitvi v skladu s šestim odstavkom 502. člena ZGD-16 izplačana drugotožencu C. C. in tožnica, kljub predmetni tožbi, iz naslova vrednosti poslovnega deleža v družbi B., d.o.o. kot skupnega premoženja, ne bi prejela prav ničesar. S tem bi se popolnoma izničil namen in cilj predmetne pravde, prav tako pa v nadaljevanju pravde za razdelitev skupnega premoženja, kamor več ne bi spadal sporni poslovni delež.7 Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da za tožnico ne obstaja zgolj verjetnost nastanka škode v obliki izgube korporacijskih pravic, temveč tudi v obliki izgube same premoženjske vrednosti poslovnega deleža. 14. Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bo v primeru, če bo družba B., d.o.o. morala vrniti prejeta sredstva iz naslova dokapitalizacije družbi A., d.o.o., prišlo do manjvrednosti poslovnega deleža v družbi B., d.o.o., kar lahko pripelje tudi do insolventnosti te družbe. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na tovrstna ugovorna zatrjevanja, in sicer bo družba morala vrniti 80.000,00 EUR, pri čemer vrnitev glede na v javnih evidencah izkazan dobiček družbe B., d.o.o. v poslovnem letu 2021 v višini 139.683,27 EUR in kapitala v višini 156.650,12 EUR, po oceni sodišča prve stopnje, brez izkaza drugih konkretnih okoliščin, ne more povzročiti insolventnosti družbe. Gornje pritožbene navedbe so tudi nekonkretizirane, saj pritožba v ničemer ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine dobička in glede vrednosti kapitala družbe v letu 2021. 15. Prav tako so pavšalna pritožbena zatrjevanja, da bi dokapitalizacija družbi B., d.o.o. omogočila prijavo na javnem razpisu Spirit Slovenija. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica zgolj navedla, da se namerava prijaviti na sporni razpis, pravilen pa je tudi zaključek, da je dokazila v zvezi s temi ugovornimi zatrjevanji podala prepozno, po preteku 8 dnevnega roka za vložitev ugovora (tretji odstavek 9. člena ZIZ), zato dokazil v zvezi s tem sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zoper izdano začasno odredbo, pravilno ni smelo upoštevati.

16. Glede na to, da bo, če bo tožbenemu zahtevku ugodeno, v skupno premoženje spadal tudi sporni poslovni delež, s tem pa iz njega izhajajoče korporacijske pravice, so pravno nerelevantna in s tem neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da do razveze tožnica ni imela nobene vloge v družbi A., d.o.o. Glede slednjega se je pritožbeno sodišče tudi že opredelilo v tč. 18 obrazložitve sklepa I Cp 524/2022 z dne 5. 7. 2022 in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že tam podano stališče. 17. Po obrazloženem, ko je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi na tako ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožba drugotoženca neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora drugotoženca pa pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj so stroški izdaje začasne odredbe, izdane v pravdnem postopku, sestavni del pravdnih stroškov, zato se o njihovi povrnitvi in potrebnosti le teh odloča z odločbo, s katero se pravdni postopek konča. 1 V skladu s prvim in drugim odstavkom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, pri čemer mora upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. 2 V skladu s 67. členom DZ predstavlja skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja. 3 Tretji odstavek 72. člena SPZ določa, da če eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika. 4 Tako dr. Gregor Dugar: Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 2015, str. 56 in 64 ter prav tako VSC sklep II Cpg 51/2018 z dne 11. 4. 2018. 5 Tako Bojan Zabel v Veliki Komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1A do ZGD-1H, GV Založba, Ljubljana 2014 , 2. knjiga, komentar k 526. členu, str. 978. 6 Šesti odstavek 502. člena ZGD-1 določa, da ima družbenik, ki je bil izključen iz družbe, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izključitvi. 7 Kot je je bilo v predmetnem postopku že večkrat poudarjeno, se morata stranki, če se med njima začne postopek razdelitve skupnega premoženja, vzdržati vsakršnih ravnanj in enostranskih posegov v stvari in pravice, ki predstavljajo skupno premoženje, razen če gre za nujna razpolaganja ali takšna, ki odvračajo škodo od družbe (tako sklepa VSC II Cpg 17/2017 z dne 8. 3. 2017 in II Cpg 32/2019 z dne 13. 3. 2019) .