Jedro

Ko je bilo o vprašanju ničnosti iz razlogov po 141. členu ZOR že pravnomočno odločeno v drugi pravdi, ne more toženec sedaj spet načenjati tega problema v obliki ugovora ničnosti kot prejudicialnega vprašanja (arg. iz prvega odstavka 12. člena ZPP). Sam smisel valutne klavzule je zavarovati zaradi inflacije upnikovo terjatev tako, da dobi dogovorjeni ekvivalent ob izpolnitvi obveznosti, ne pa, da se ta klavzula upošteva le ob zapadlosti obveznosti. Stranki sta se torej lahko dogovorili za valutno klavzulo, veljavno ob plačilu in ne ob zapadlosti. Še več, ko zakon dovoljuje uporabo deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne podlage v pogodbah med domačimi osebami (prvi odstavek 5. člena zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. RS, št. 1/91-I in 71/93), določa, da se po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju RS izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače (drugi odstavek citiranega člena).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej pravdi med tožnikoma kot najemodajalcema poslovnega prostora in tožencem kot najemnikom je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženec plačati tožnikoma kot premalo plačano ali neplačano najemnino za razdobje od aprila 1991 do oktobra 1992 tolarsko vrednost 15.898,30 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z enako tolarsko vrednostjo zamudnih obresti po obrestni meri vpoglednih deviznih hranilnih vlog v DEM od različnih zneskov in različnih datumov ter da jima mora povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženčevo nasprotno tožbo za ugotovitev neveljavnosti določb najemne pogodbe o najemnini in za znižanje le-te pa je zavrglo, ker je enak zahtevek uveljavljal v že pravnomočno končani zadevi P 542/91. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo proti tej odločbi zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je zavzelo stališče, da se je toženec s pravdo P 542/91 in neizročitvijo ključev prostorov upiral prenehanju pogodbe, prvo sodišče pa je tudi konkretno uporabilo načelo nominalizma in valutno klavzulo.

Proti tej sodbi, v zvezi s sodbo prvega sodišča vlaga proti njunemu obsodilnemu delu revizijo tožena stranka in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbi obeh sodišč in sklep razveljavi in naloži novo sojenje. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Trdi, da je toženec na obravnavi in pisno podal trditveno podlago za obstoj pogojev po 141. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in navajal dokaze za to, vendar ne prva, ne druga sodba nimata o tem razlogov in v zvezi s tem se niso izvajali dokazi. O tem ni bilo pravnomočno razsojeno v predpravdi. S tem sta obe sodišči bistveno kršili določbe ZPP, posledica tega pa je zmotna uporaba materialnega prava. Za to pa gre tudi, ker bi bilo potrebno uporabiti menjalni tečaj ob zapadlosti vsakega obroka, od takrat naprej pa računati obresti v SIT in ne v devizah. Dogovorjeno je bilo, da v primeru zamude, naj pogodba ne velja več in da torej ne gre več za dogovorjeno najemnino, temveč le za odškodnino ali neopravičeno obogatitev, kar pa se prizna le v SIT. V smislu 7. člena ZPP je treba ugotoviti vsa sporna dejstva, kar pa se ni zgodilo. Tudi ni prav, da se je zavrgla nasprotna tožba.

Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilstvu Republike Slovenije, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Neutemeljen je procesni očitek, češ da sodbi nimata razlogov o toženčevem zatrjevanju pogojev za uporabo 141. člena ZOR, torej za ugotovitev, da je šlo za oderuško, med strankama sklenjeno pogodbo. Tako sodba sodišča prve stopnje (na 3. strani spodaj in 4. strani zgoraj), kakor tudi sodba inštančnega sodišča (na 2. strani spodaj in na 3. strani zgoraj) sta utemeljeno odklonili vnovično razpravljanje o omenjenem toženčevem ugovoru ničnosti in to tudi pojasnili. V zadevi P 542/91 istega temeljnega sodišča je toženec, ne le z oblikovanjem tožbenega zahtevka iz svoje nasprotne tožbe (ki je povsem identičen s tu postavljenim zahtevkom prav tako v nasprotni tožbi), da so med drugim pogodbena določila obravnavane najemne pogodbe o najemnini "neveljavna in brez pravnega učinka" (ni pa tožil za razvezo pogodbe - 133. člen ZOR, niti za njeno razveljavitev - 137. in 139. člen ZOR), marveč tudi s svojim izrecnim navajanjem 141. člena ZOR v pritožbi in reviziji, nedvoumno terjal odločitev po 141. členu ZOR. Vendar zaradi pomanjkanja ustrezne trditvene podlage inštančni sodišči nista mogli preizkusiti uveljavljanih kršitev ZOR in nista ugodili toženčevemu zahtevku na podlagi citirane določbe. Toženec se je torej v obeh pravdah odločil uveljavljati ugovor ničnosti istega pravnega razmerja med strankama po 141. členu ZOR s posebno ugotovitveno tožbo in ne le z ugovorom in v pravdi P 542/91 je bilo o zahtevku iz te tožbe pravnomočno razsojeno, v tej pravdi pa zato ta tožba zavržena (drugi odstavek 288. člena in 333. člen ZPP). Ko je bilo o vprašanju ničnosti iz razlogov po 141. členu ZOR že pravnomočno odločeno, ne more toženec sedaj spet načenjati tega problema v obliki ugovora ničnosti kot prejudicialnega vprašanja (arg. iz prvega odstavka 12. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tako pravilno opazilo, da se je prvo sodišče preudarno izognilo izvajanju dokazov o oderuški pogodbi. Po povedanem torej imata izpodbijani sodbi razloge o pravkar obravnavanem spornem vprašanju, pač v obsegu, kolikor je bil potreben glede na procesno pot, kakršno si je izbral toženec. Očitane procesne kršitve torej ni.

Kar zadeva revizijske trditve o pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku in o kršitvi 7. člena ZPP, pa velja opozoriti revidenta na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti, med drugim zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V zvezi z uporabo devizne klavzule sta sodišči ugotovili, da sta se pravdni stranki zanjo dogovorili za čas izpolnitve obveznosti (plačila najemnine) in na takšno ugotovitev je revizijsko sodišče vezano. Sicer pa je sam smisel valutne klavzule zavarovati zaradi inflacije upnikovo terjatev tako, da dobi dogovorjeni ekvivalent ob izpolnitvi obveznosti, ne pa, da se ta klavzula upošteva le ob zapadlosti obveznosti. Stranki sta se torej lahko dogovorili za valutno klavzulo, veljavno ob plačilu in ne ob zapadlosti. Še več, ko zakon dovoljuje uporabo deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti kot vrednostne podlage v pogodbah med domačimi osebami (prvi odstavek 5. člena zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. RS, št. 1/91-I in 71/93), določa, da se po pogodbah med domačimi osebami na ozemlju RS izvršujejo izključno v domači valuti po tečaju, ki velja na dan plačila, če se pogodbeni stranki nista dogovorili drugače (drugi odstavek citiranega člena). Nadalje tudi ni mogoče pritrditi reviziji, da bi moralo sodišče razsoditi, ne o neplačani najemnini, marveč le o morebitnem odškodninskem ali obogatitvenem zahtevku, vse upoštevaje sklenjeno najemno pogodbo. Pogodbeni stranki sta se v pogodbi za leto 1991 dogovorili le za odpovedni razlog, če bi najemojemalec zamudil s plačilom najemnine, za leto 1992 pa res za to, da v takšnem primeru pogodba ne velja več. Toda toženec je pogodbo vzdrževal v veljavi še naprej, se v pravdi P 542/91 upiral njeni odpovedi in poslovne prostore izročil šele v izvršilnem postopku (I 788/92). Že iz tega razloga in ker se stranki tudi nista dogovorili za primer prenehanja pogodbe, vendar še ob nadaljnji uporabi prostorov, za plačevanje česa drugega kot najemnine, se pokaže revizijsko stališče o tem, da tožeči stranki najemnina ne gre, kot neutemeljeno. Tudi ob uradnem preizkusu sodbe v materialnopravnem pogledu, poleg že omenjenih vprašanj, revizijsko sodišče ni odkrilo, da bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava. Na neobrazloženo trditev, da gre za bistveno kršitev določb ZPP, ker je bila nasprotna tožba zavržena, ni mogoče odgovoriti, saj sme revizijsko sodišče preizkusiti sodbo (sklep) le v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (386. člen in četrti odstavek 400. člena ZPP). Nista torej podana uveljavljana revizijska razloga in ker tudi ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, je odločilo, da se revizija zavrne kot neutemeljena, in to po 393. členu ZPP tako v delu, ki se nanaša na sodbo, s katero je bil potrjen obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, kakor tudi po četrtem odstavku 400. člena v zvezi s 393. členom ZPP v delu, s katerim je bil potrjen sklep o zavrženju nasprotne tožbe (ki ga kot takšnega sodišče prve stopnje ni označilo v naslovu svoje odločbe in v posledici tega tudi ne višje sodišče - prvi in tretji odstavek 129. člena ter drugi odstavek 288. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).