Jedro

Eden od dejavnikov, ki je pripomogel k naglušnosti tožnika, je bila akustična poškodba, ki jo je utrpel pri delu, in sicer je na nastanek okvare sluha vplivala v 50 %, 50 % pa je okvara sluha posledica naglušnosti tožnika, ki je bila prisotna pred nesrečo pri delu.

Izrek

Pritoži se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer tako, da je odpravilo odločbi toženke z dne 21. 5. 2007 in 4. 9. 2007 v delu, kjer je kot razlog za razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti navedena bolezen ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu (50 %) in bolezni (50 %) ter toženki naložilo, da tožniku plača stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta tako tožeča kot tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi, napadena sodba razveljavi ter nadomesti z novo, podrejeno pa, da se zadeva vrne v novo odločanje in naloži toženki plačilo dodatnih pravdnih stroškov. Meni, da je tožnikova invalidnost izključno posledica poškodbe pri delu, saj pred poškodbo ni imel nobenih resnih težav s sluhom, normalno je slišal na obe ušesi, telefoniral, poslušal radio ter slišal druge glasove. Po dogodku zvokov na poškodovano uho ne sliši več. Sodišče bi prav tako moralo zaslišati dr. M.W., kateri je v izvidu z dne 11. 9. 2007 napisal, da je slušni upad na desnem ušesu pri tožniku, če ne v vsem, pa v večini, posledice dela v kritičnem ropotu 18. 7. 2006. Zgolj predhodna težava s sluhom ne more pomeniti, da se tožnikovo zdravstveno stanje ni poslabšalo zaradi nesreče pri delu.

Tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oz., da podrejeno pritožbi toženke ugodi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v tem delu zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodni izvedenec je oprl mnenje, glede delnega vpliva poškodbe na okvaro sluha, sklicujoč se na verjetnost poškodbe pri delu kot vzroka invalidnosti, ker se lahko zgolj domneva, da stroj, s katerim je spornega dne delal, generira jakost hrupa večjo od 80 decibelov in je zato možno, da je utrpel akustično travmo. Ne gre za neizpodbitni dokaz oz. za gotovost glede hrupa na delovnem mestu, saj hrup ni bil izmerjen, kar je pogoj za priznanje akustične travme in torej ni dokazana povezava med nokso in poškodbo oz. boleznijo, ki se je pri njem sicer poslabšala. Tožnik je bil obravnavan zaradi težav s sluhom že pred prijavo poškodbe pri delu. Odločitev sodišča tako ne temelji na gotovih dejstvih oz. na dejstvih, ki bi lahko bila podlaga za prepričanje, saj je tudi izvedenec podal zgolj navedbe, navajajoč pri tem verjetnost in je tudi navedel, da obstoji samo možnost akustične travme, obstoji torej vsaj dvom. Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme ni uspela dokazati obstoja akustične travme oz. da bi naj bil vzrok invalidnosti tudi poškodba pri delu. Dejansko stanje je bilo zmotno ali pa vsaj nepopolno ugotovljeno, posledično pa zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo v okviru katerega vztraja pri svojih pritožbenih navedbah in predlaga sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter, da v celoti ugodi pritožbi toženke.

Pritožbi se zavrneta.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni kršilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 4. 9. 2007 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 21. 5. 2007 glede vzroka nastanka invalidnosti III. kategorije. Tožena stranka je z citiranima odločbama razvrstila tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Tožnik smatra, da je vzrok nastanka invalidnosti nepravilno ugotovljen, po njegovem prepričanju je razlog invalidnosti nesreča pri delu.

Pravno podlago za odločitev v tem socialnem sporu predstavlja določba 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1), po katerem se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan.

Sodišče prve stopnje je imelo v dokumentaciji sodnega in upravnega spisa ter v izvedeniškem mnenju dr. A.G., specialista otorinolaringologa, zadostno podlago za svojo odločitev, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu v višini 50 % in bolezni v višini 50 %. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in razmejilo vzroke invalidnosti med boleznijo in med poškodbo pri delu. Ob tem je upoštevalo tako to, da je iz medicinske dokumentacije bilo razvidno, to pa je potrdil tudi sodni izvedenec, da je pri tožniku obstajala naglušnost pred poškodbo pri delu (izvid z dne 13. 3. 2006) kakor tudi izvedensko mnenje izvedenca dr. A.G., kateri je menil, da je na tožnikovo okvaro sluha vplivala poškodba pri delu največ v višini 54 % do 63 %.

Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb tožeče in tožene stranke meni, da niso upravičene. Sodišče je v skladu z 8. členom ZPP ob vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno zaključilo, da je vzrok invalidnosti tako bolezen kakor poškodba pri delu in sicer vsak vzrok do polovice. Eden od dejavnikov, ki je pripomogel k naglušnosti je bila akustična poškodba. Izvedenec je izčrpno navedel tudi ostale dejavnike in opredelil razmerje med poškodbo pri delu in boleznijo, tako da ni mogoče pritrditi pritožbi tožnika, da je vzrok invalidnosti le poškodba pri delu.

Prav tako ni mogoče pritrditi toženki, da vzrok invalidnosti ni tudi poškodba pri delu. Iz prijave poškodbe pri delu je razvidno, da je tožnik pri strojnem podbijanju železniških pragov začutil bolečino v desnem ušesu, kjer je kot zunanji vzrok poškodbe določen ropot stroja in materialni povzročitelj poškodbe strojni podbijač. To izhaja tudi iz izvida specialista otorinolaringologa M.W., ki je tožnika pregledal dne 20. 7. 2006. Tožnik mu je povedal, da je pred dvema dnevoma delal s strojem, ki je močno ropotal in od tedaj ima občutek polnega desnega ušesa in šumenja. Narejen je bil avdiogram in napoten je bil istega dne na kliniko za ORL in CFK, kjer je bil na zdravljenju do 27. 7. 2006. Iz izvida M.W. z dne 17. 8. 2006 izhaja, da je bil tožnik hospitaliziran na ORL kliniki zaradi akutne izgube sluha po akutni naglušnosti. V okviru sodnega postopka med tožnikom in Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije je potekal spor voden pod opr. št. Ps 2126/2007, ki se je končal s sodbo na podlagi pripoznave. Tožena stranka je v citiranem sporu sama podala izvedensko mnenje, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu od 20. 5. 2007 do 31. 8. 2007. Ob oceni sodnega izvedenca, da stroj s kakršnim je tožnik delal navedenega dne generira zvok, ki je višji od 80 decibelov, da je stroj tisti, ki je vzrok invalidnosti izhaja tudi iz dopisa delodajalca tožnika toženi stranki dne 30. 5. 2007, kjer je delodajalec toženko izrecno prosil, da ugotovi, da pri delavcu ne gre za bolezen, pač pa za poškodbo pri delu, kar je razvidno iz priložene prijave poškodbe pri delu in izjave predstavnika delodajalca na invalidski komisiji I. stopnje, je imelo sodišče prve stopnje zadostno dokazno podlago, da je vzrok invalidnosti porazdelilo med bolezen in poškodbo pri delu.

Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbi tožeče in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je v skladu s 154. členom ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.