Jedro

Odločilno dejstvo za terjatev iz naslova zamudnih obresti je čas zamujene izpolnitve denarne obveznosti. To dejstvo mora tožnik zatrjevati in zanj predložiti ustrezne dokaze.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi tukajšnjega sodišča, opr. št. VIII-IG ... z dne ..., razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 72.395,00 SIT.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 353. člena ZPP/77. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe tožeča stranka navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje o tem, da je izpis prometa saldakontov enostranska listina, s katero tožeča stranka ni dokazala zamude tožene stranke pri plačilu računov. Vknjižbe v pregledu prometa za toženo stranko namreč niso nastajale "na pamet", ampak je tožeča stranka po sklenitvi ustreznih kompenzacij s toženo stranko, s katerimi so bila izvršena plačila računov, te kompenzacije vknjižila v pregled prometa za toženo stranko. Zato je iz tega pregleda točno razvidno, kdaj je tožena stranka plačala določen račun, in bi sodišče izpis prometa saldakontov moralo upoštevati kot listino, s katero je tožeča stranka dokazala zamudo tožene stranke pri plačilu računov. Kot dokaz navedenemu tožeča stranka pritožbi prilaga kopije zadevnih kompenzacij.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP/77 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP/77; da je pravilno in popolno ugotovilo dejanko stanje; s tem, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, pa tudi na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Svojo pravilno odločitev pa je tudi v zadostni meri obrazložilo.

V zvezi s pritožbenimi trditvami pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo listinske dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka, med njimi tudi izpis prometa saldakontov za toženo stranko. Kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje, je bilo dokazno breme glede obstoja vtoževane denarne terjatve na strani tožeče stranke. Ker je vtoževala le obračunane obresti, je bilo odločilnega pomena prav dejstvo, kdaj je tožena stranka (z zamudo) izpolnila svojo denarno obveznost na podlagi računov tožeče stranke (prim. 1. odst. 324. čl. in 1. odst. 277. čl. ZOR). Navedeno sporno dejstvo pa je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje le zatrjevala (pomen podatkov v predloženi enostranski listini), vendar pravno relevantnih dokazov (listin o zamujenih plačilih tožene stranke) ni predložila.

Po določilih 219. in 1. odst. 299. člena ZPP/77 mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svoje trditve, da je prišlo do plačila z zamudo, ni podkrepila z zadostnim dokazom, in zato v tem delu ni zadostila dokaznemu bremenu, ki ji ga nalaga zakon. Ker sodišče prve stopnje utemeljenosti obrestnega zahtevka ni moglo preizkusiti, je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Res je sicer, da je tožeča stranka v pritožbenem postopku kot dokaz sodišču predložila kopije kompenzacij, s katerimi so bila izvršena plačila s strani tožene stranke. Te listine izkazujejo čas plačila posameznih računov in s tem tudi nastanek zamude tožene stranke, vendar se v skladu z določbo 1. odstavka 496.a člena ZPP/77 v postopku v gospodarskih sporih v pritožbi lahko navedejo nova dejstva in predlagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave. Te okoliščine pa tožeča stranka za predložene listinske dokaze o kompenzacijah ni niti zatrjevala niti dokazala; zato teh dokazov pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni upoštevalo.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 s sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka je v svoji pritožbi zahtevala tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar do tega po načelu uspeha v pravdi (1. odstavek 154. člena ZPP/77) nima pravice, saj s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbe (1. odst. 166. člena ZPP/77).