Jedro

Drži, da je v skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pri ugotavljanju izgubljenega dobička na tožniku trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov (stroškov). Sam po sebi razumljiv predpogoj tej tožnikovi (procesni) obveznosti pa je seveda ta, da naj bi ti stroški (odhodki) tudi dejansko nastali. V kolikor ti ne bi nastali, ali pa je tožnik (čeprav zmotno) prepričan, da naj bi bilo temu tako, ga seveda (procesno) ni moč (pri)siliti, da takšne trditve poda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 11. 2015 odločilo: - da je dolžan toženec tožniku v 8-ih dneh plačati 855,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od vložitve tožbe z dne 7.11.2014 dalje do plačila; vse presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (vse 1. točka izreka), - da je dolžan toženec tožniku v 8-ih dneh od prejema sodbe plačati stroške pravdnega postopka v znesku 227,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico), podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (odločitev). Poudarja, da je tekom postopka na prvi stopnji večkrat opozarjal na nesklepčnost tožbe. Tožnik v tožbi in kasneje v svojih navedbah ni zadostil svojemu procesnemu bremenu, ko je predlagal kot dokaz postavitev izvedenca, pri tem pa ni postavil trditev, ki naj bi jih predlagani dokaz z izvedencem potrjeval. Tožnik ni navedel potrebnih elementov nujnih za odločanje o odškodnini. Tako ni navedel, kateri stroški (variabilni stroški) obremenjujejo kosmati dobiček ali odškodnino. Tožba je tako ostala nesklepčna (pritožba se sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 107/2011 in na 7. člen ZPP). Tožnikova dolžnost je bila v tem, da navede dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega zahtevka (to je sklepčnost tožbe). Zato bi moral navesti poleg višine kosmate škode tudi nujno potrebne stroške, ki nastajajo s pridelavo sena (kot npr. stroške gnojenja travnika, stroške košnje, baliranja, prevoza itd.) in ki nedvomno zmanjšujejo kosmato zatrjevano škodo. Tožnik ni navedel niti tega, da je kosmata škoda obremenjena z določenimi stroški. Podana naj bi bila kršitev 7. in 212. člena ZPP. Zaradi te kršitve postopka je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo materialno pravo. Da bi lahko pravilno uporabilo določbe prvega in tretjega odstavka 168. člena OZ, bi moralo imeti najprej ustrezno tožnikovo trditveno podlago. Tožnik navaja, da je utrpel materialno škodo, ker ni mogel uporabljati travnika in mu je zato nastala škoda. Pri tem gre očitno za vprašanje izgubljenega dobička, ki pa ga tožnik (kljub temu, da ima strokovnega pooblaščenca) ni znal jasno izpostaviti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP(1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.(2) Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnik je že v tožbi, predvsem pa nato v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 12. 2014(3) jasno (določno) navedel, katere konkretne pravno-relevantne okoliščine(4) naj bi se dokazovale s predlaganim izvedencem kmetijske stroke. Drži (kot navaja pritožba, ki se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 107/2011 z dne 19. 9. 2013), da je v skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pri ugotavljanju izgubljenega dobička(5) na tožniku trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov (stroškov). Sam po sebi razumljiv predpogoj tej tožnikovi (procesni) obveznosti pa je seveda ta, da naj bi ti stroški (odhodki) tudi dejansko nastali. V kolikor ti ne bi nastali, ali pa je tožnik (čeprav zmotno) prepričan, da naj bi bilo temu tako, ga seveda (procesno) ni moč (pri)siliti, da takšne trditve poda. To bi bilo ne le nelogično, ampak tudi v nasprotju z naravo procesnih pravil o trditvenem (dokaznem) bremenu. V takšnem primeru je dolžan (v kolikor meni, da bi ti nastajali, pa s strani tožnika niso bili omenjeni) toženec pravočasno navajati (ugovarjati), da je potrebno upoštevati tudi določene (konkretne) stroške. V naravi stvari namreč je, da v opisani situaciji trditveno (to je ugovorno) breme vsaj „začasno“ („za hip“) preide na toženca.(6) Če slednji tega pravočasno (in vsaj minimalno konkretizirano) ne stori, njegovih kasnejših očitkov (o nesklepčnosti oziroma „pomanjkljivi“ trditveni podlagi) ni moč upoštevati. Ker konkretna zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, je bil dolžan toženec tovrstne ugovore (pomisleke) podati že v odgovoru na tožbo oziroma prvi pripravljalni vlogi. A tega v nobeni izmed obeh omenjenih vlog ni storil. Šele na prvem naroku dne 2. 3. 2015, ko se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, je podal povsem splošen očitek, da tožnik glede vprašanja, kateri variabilni stroški naj bi bili potrebni za dosego vtoževane vsote dobička, ustrezne trditvene podlage ni podal. V pritožbi pa sedaj izrecno navaja, kateri konkretni (nujno potrebni) stroški naj bi tožniku (s pridelavo sena) nastali. Ker gre tako za prepozne (neupoštevne) navedbe, posledično tudi njegovim (v zvezi s tem podanim pritožbenim) očitkom o nesklepčni tožbi oziroma zagrešenih procesnih in materialno-pravnih kršitvah ni moč slediti.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam krije svoje stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdne stranke tudi opozorilo.

Op. št. (3): Glej točko III Op. št. (4): To je trditve o škodi, nastali zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine par. št. 2/3, k. o. ... (oziroma izgubi pridelka sena in otave v letih 2010 - 2014), s katerimi je utemeljeval svoj tožbeni zahtevek.

Op. št. (5): Glej tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami).

Op. št. (6): Tožnik pa je seveda dolžan na ustrezne v tem oziru podane toženčeve navedbe (ugovore) ustrezno „odreagirati“ in podati potrebne (konkretne) odgovore (pojasnila).