Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cpg 1117/2004

ECLI:SI:VSLJ:2006:I.CPG.1117.2004 Gospodarski oddelek

odškodninska odgovornost države
Višje sodišče v Ljubljani
14. marec 2006
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina in vprašanje o obstoju prvega elementa civilnega delikta, to je protipravnosti ravnanja povzročitelja škode, je sodišče prve stopnje ugotavljalo v tem sporu s mo. Pri tem je pravilno raziskovalo, ali je organ tožene stranke (v konkretnem primeru še Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj na predlog komisije) o zahtevku tožeče stranke odločil v skladu s pričakovanimi pravili odločanja strokovnjaka na področju odločanja o zahtevkih za brezcarinske kvote. Ob dejstvu, da sta bili doslej izdani odločbi o zahtevku tožeče stranke odpravljeni oziroma razveljavljeni zato, ker nista imeli razlogov o uporabljenih kriterijih za zavrnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč oceno izpovedi zaslišanih prič po mnenju pritožbenega sodišča povsem sprejemljivo zaključilo, da ima takšno ravnanje tožene stranke, ki po 26. členu Ustave Republike Slovenije (v zvezi s 154. členom ZOR) odgovarja za protipravno postopanje svojih oseb, organov oziroma služb, značaj nedopustnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (1. in 3. odst. izreka) potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo

36.400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 do plačila in na plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

1.851.577,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka po svojem zakonitem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Glede na vsebino pritožbe je pritožbeno sodišče upoštevalo, da se je tožena stranka pritožila zoper ugodilni del prvostopne sodbe (1. odst. 350. člena ZPP).

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nato pa o zahtevku tudi materialno pravno pravilno odločilo. Svoje ugotovitve in odločitev je zelo izčrpno, jasno in pravilno obrazložilo. S stališči, izraženimi v obrazložitvi prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in v zvezi s pritožbenimi trditvami k razlogom napadene sodbe še dodaja: Pritožbeno stališče, da v 1. odst. 286. člena določena eventualna maksima dejstev in dokazov ne velja za materialnopravni ugovor zastaranja terjatve, je zmotno. Razlogi prvostopnega sodišča v 2. odst. na 6. strani sodbe so popolni in pravilni, skladni z zakonsko določbo in sodno prakso. Ugovor zastaranja spada v trditveno podlago strank, kar pomeni, da gre za dejansko vprašanje, saj mora sodišče v zvezi z njim ugotavljati dejansko stanje glede začetka in nastanka zastaranja terjatve. Ker tožena stranka tega ugovora v odgovoru na tožbo niti na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11.2.2003 ni podala, pač pa ga je podala na drugem naroku za glavno obravnavo dne

16.3.2003, ne da bi navajala zakaj ga, brez svoje krivde, ni mogla podati preje, ga sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati (4. odst. 286. člena ZPP).

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da temelj tožbenega zahtevka ni podan, ker na materialnem področju pravnomočna odločitev o zahtevku tožeče stranke za dodelitev kvote za uvoz 20.000 ton pšenice in 3.000 ton pšenične moke še ni bila sprejeta. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina in vprašanje o obstoju prvega elementa civilnega delikta, to je protipravnosti ravnanja povzročitelja škode, je sodišče prve stopnje ugotavljalo v tem sporu s mo. Pri tem je pravilno raziskovalo, ali je organ tožene stranke (v konkretnem primeru še Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj na predlog komisije) o zahtevku tožeče stranke odločil v skladu s pričakovanimi pravili odločanja strokovnjaka na področju odločanja o zahtevkih za brezcarinske kvote. S tem je reševalo predhodno vprašanje obstoja nedopustnosti ravnanja tožene stranke v smislu 13. člena ZPP, čemur je vsekakor treba pritrditi, saj je od zatrjevane škodne odločitve po ugotovitvi prvostopnega sodišča preteklo 9 let, ne da bi tožeča stranka iz ustrezne odločbe na materialnem področju izvedela za strokovne razloge zavrnitve njenega zahtevka.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je prvostopno sodišče brez podlage ugotovilo nezakonitost odločb o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke, da kriteriji niso bili vnaprej določeni in da je bil najpomembnejši velikost vlagatelja zahtevka na trgu. Sodišče prve stopnje je zelo skrbno ocenilo izpovedi zaslišanih prič in napravilo povsem korektne materialnopravne zaključke. Ob dejstvu, da sta bili doslej izdani odločbi o zahtevku tožeče stranke odpravljeni oziroma razveljavljeni zato, ker nista imeli razlogov o uporabljenih kriterijih za zavrnitev zahtevka, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč oceno izpovedi zaslišanih prič po mnenju pritožbenega sodišča povsem sprejemljivo zaključilo, da ima takšno ravnanje tožene stranke, ki po 26. členu Ustave Republike Slovenije (v zvezi s 154. členom ZOR) odgovarja za protipravno postopanje svojih oseb, organov oziroma služb, značaj nedopustnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je vestno in v mejah razpoložljivega opravilo dokazni postopek in le na podlagi izpovedi zaslišanih je lahko ugotovilo utemeljenost trditve tožeče stranke, da bi kot druga v Sloveniji zaprošeno kvoto glede na praviloma najpomembnejši kriterij velikosti vlagatelja zahtevka na trgu predelave žita, morala dobiti. Ne gre prezreti, da sodišče prve stopnje dokaznega postopka z izvedenko, ki naj bi iz dokumentacije tožene stranke ugotovila, kako se je v praksi odločalo o razdeljevanju kontingentov pšenice in pšenične moke, ni moglo izvesti. Postavljena izvedenka ni mogla priti do dokumentacije tožene stranke (Poslovnika o delovanju komisije za razdeljevanje kvot v letu 1995, kriterijev za razdeljevanje kvot, zapisnika seje tiste komisije, ki je odločala o razdeljevanju kvot in razdelilnika te seje komisije, ki je razdeljevala kvote), šlo pa je za listine in podatke, ki so bili v celoti dokazno breme tožene stranke, če je hotela uspeti s trditvijo, da je njen organ ravnal v skladu s pravili in ki se je, med drugim na Poslovnik o delovanju komisije za razdelitev količin blaga v odgovoru na tožbo celo sklicevala. Tako je bilo tudi njeno dokazno breme predlagati zaslišanje članov komisije, pa tega ni storila, zato neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču, da je oprlo dokazno oceno na izpovedi prič, ki niso bile aktivni člani komisije.

Brez upoštevne teže je pritožbeno sklicevanje na izpoved D. V. Ne drži namreč, da je z gotovostjo povedal, da tožeča stranka z zahtevkom ni uspela zato, ker se ni izkazala z ustreznimi referencami (primerjaj 5. točko kriterijev za oblikovanje predlogov o razdelitvi količin blaga v okviru kvot - priloga B1), pač pa je tako domneval. Predvsem se, kot je v izpodbijani sodbi korektno povzeto, ni spominjal, zakaj tožeča stranka kvote ni dobila (čeprav je sodila med glavne proizvajalce), vedel pa je, da je pomanjkljivost kriterijev vplivala na različnost mnenj članov o vrednotenju posameznega kriterija.

Končno pritožba tudi neutemeljeno napada, da je prvostopno sodišče o višini odškodnine nepravilno odločilo z uporabo pravil o prostem preudarku. Tudi v tem delu lahko pritožbeno sodišče prvostopnemu sodišču zgolj pritrdi, saj so razlogi o tem vprašanju jasni, prepričljivi in v skladu z določilom 216. člena ZPP povsem sprejemljivi. Tožena stranka je namreč zahtevano višino škode, ki jo je tožeča stranka temeljila na izračunu razlike med nakupom pšenice iz blagovnih rezerv in nakupom v primeru dodeljene kvote za brezcarinski uvoz, ugovarjala pavšalno. V odgovoru na tožbo je namreč oporekala izhodišču "zgolj s primerjavo dveh pridelovalcev po količini, brez upoštevanja drugih okoliščin in Poslovnika o delovanju komisije za razdelitev količin blaga". Na tak način pa tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, če je hotela doseči drugačno ugotovitev prvostopnega sodišča od te, ki jo je zelo prepričljivo podalo v 1. odst. na 10. strani izdelka sodbe.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče spoznalo, da pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopno sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne katere od drugih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia