Jedro

Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da tožeča stranka zahteva izključno posest nad parkirnimi mesti, kar pa je v nasprotju z načinom izvrševanja pred motilnim ravnanjem, saj je nesporno, da so parkirišče uporabljale vse pravdne stranke. A to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan (v smislu, da bi ga bilo treba zavrniti), saj je soposest v razmerju do izključne posesti manj in ne nekaj drugega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: »1. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje soposesti tožečih strank na parkirnih prostorih, ki ležijo na nepremičnini parc. št. 000/4 in parc. št. 000/3, obe k. o. Y tako, da odstrani pregibne količke, postavljene na parkirnih prostorih, ki so na priloženi skici, ki je sestavni del izreka, označeni z oznako „X“, in s tem tožečim strankam omogoči nemoteno mirno souporabo nepremičnine parc. št. 000/4 in parc. št. 000/3, obe k. o. Y, oziroma souporabo zemljišč, ki ležijo na teh nepremičninah.

2. Toženi stranki se v bodoče prepoveduje na parkiriščih, ki so na priloženi skici, ki je sestavni del izreka, označena z oznako „X“, vsakršno podobno dejanje, ki bi motilo tožeče stranke pri mirni souporabi teh parkirnih prostorov, ki ležijo na parc. št. 000/4 in parc. št. 000/3, obe k. o. Y. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.773,96 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.«

II. V presežku (glede izključne posesti tožečih strank na nepremičnini parc. št. 000/4 in parc. št. 000/3, obe k. o. Y) se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 739,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti na parkirišču pred večstanovanjsko stavbo na naslovu ... Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v višini 1.257,00 EUR.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka. Navaja, da je sporna nepremičnina pripadajoče zemljišče k stavbi in da imajo tožniki tudi druga stvarnopravna upravičenja na sporni nepremičnini. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je posledično nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožniki so izvrševali posest nad parkiriščem kot celoto, sodišče pa je zmotno zaključilo, da tega niso zatrjevali. Izpodbijani sklep ni v skladu s sodno prakso.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga, da se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje (so)posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Na tožeči stranki je trditveno in dokazno breme, da v posestni pravdi dokaže, da je bila pred motenjem (so)posestnica stvari, da je bila posest res motena, da jo je motila tožena stranka in da je motenje samovoljno in protipravno (32. in 33. člen SPZ). Soposestniki uživajo posestno varstvo tako v medsebojnem razmerju kot nasproti tretjim. V sporu zaradi motenja posesti sodišče ne odloča o tem, kdo je lastnik stvari oziroma kdo je upravičen do posesti stvari, ampak samo o tem, kdo je imel stvar nazadnje v mirni posesti in kdo je posest samovoljno odvzel oziroma motil. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so nepremičnini parc. št. 000/4 in parc. št. 000/3, obe k. o. Y, ki predstavljata parkirišče, uporabljale vse pravdne stranke ter da je tožena stranka namestila pregibne količke na parkirnih prostorih, na skici označenih z oznako „X“, s čimer je tožnikom preprečila uporabo teh parkirnih prostorov. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so tožeče stranke stalno uporabljale parkirišče za parkiranje; dostop do parkirišča, ki je opremljeno z zapornico, imajo le stanovalci poslovno-stanovanjskega objekta. Tožniki so parkirali na parkirnemu mestu, ki je bilo v tistem trenutku prosto (primerjaj šesto in sedmo stran izpodbijanega sklepa). Tako ugotovljeno dejansko stanje v pritožbenem postopku ni sporno in sodišče druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje sprejema.

7. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pri odločanju sicer pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil SPZ o posestnem varstvu, ki ga zakon nudi ne le posestnikom stvari (24. člen SPZ), pač pa tudi soposestnikom. Po 25. členu SPZ več oseb lahko izvršuje posest bodisi tako, da posedujejo stvar skupaj (kot so za sporno parkirišče trdili tožniki, ki so navajali, da vsak od njih izvršuje dejansko oblast na celotnem parkirišču), bodisi da vsak od njih izključno poseduje del stvari, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo izkazano. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine pa je sodišče prve stopnje navedena pravna pravila delno zmotno uporabilo.

8. Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo tožbeni zahtevek in sicer, da tožeča stranka ni zahtevala posestnega varstva na parkirišču kot celoti. Iz tožbenega zahtevka in tožbe je jasno razvidno, da je tožeča stranka zahtevala posestno varstvo na celotnem parkirišču. Iz restitucijskega in prepovednega dela tožbenega zahtevka je razvidno, da tožeča stranka zahteva, da se ji omogoči nemoteno mirno uporabo nepremičnine parc. št. 000/4 in parc. št. 000/3 oziroma zemljišč, ki ležijo na teh nepremičninah1 ter da se prepoveduje vsakršno podobno ravnanje, ki bi motilo tožečo stranko pri mirni uporabi parkirnih prostorov na omenjenih nepremičninah. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenega dvoma, da tožeča stranka vtožuje motenje nepremičnine (parkirišča) kot celote in ne konkretnih parkirnih prostorov. Te omenja zgolj, ko navaja, na kakšen način je bila motena posest, in sicer s postavitvijo količkov na konkretnih parkiranih mestih.

9. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je mogoč materialnopravni zaključek, da so vse pravdne stranke na parkirišču izvajale soposest, kar je ena od oblik izvajanja posesti. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala posesti, ker posamezni tožniki na spornih parkiriščih niso vedno parkirali na enem in istem mestu. Tožeča stranka je vtoževala motenje posesti na parkirišču kot celoti in iz pravilno izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je izvrševanje te (so)posesti tudi izkazala.

10. Izvršitev spornega motilnega dejanja toženke (postavitev količkov) nikoli ni bila sporna, toženka pa ni ne zatrjevala ne dokazovala, da bi njen poseg temeljil na zakonu, kar bi izključevalo protipravnost njenega ravnanja. Toženka se je branila z ugovori pravice do posesti, kar pa v motenjskih pravdah ni upoštevno (426. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Iz istega razloga so nerelevantne tudi pritožbene navedbe tožnikov o pripadajočem zemljišču in drugih stvarnopravnih upravičenjih.

11. Toženka se je branila tudi z ugovorom prekarija, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Očitek odgovora na pritožbo, da se sodišče prve stopnje ni vsebinsko opredelilo do tega vprašanja, je brez podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno in obširno obrazložilo (8. in 9. stran izpodbijanega sklepa), zakaj toženka ni uspela dokazati, da je v konkretnem primeru šlo za prekarij in teh ugotovitev odgovor na pritožbo argumentirano niti ne napada, temveč posplošeno navrže, da naj bi bilo kršeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da med pravdnima strankama ni bil dogovorjen režim parkiranja in predvsem, da se ni izvrševal (9. stran izpodbijanega sklepa).

12. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na sklep VSL I Cp 2749/2012, ki naj bi utemeljeval njegovo odločitev. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da citirani sklep ni uporabljiv za rešitev konkretnega primera. V zadevi VSL I Cp 2749/2012 je šlo za vprašanje, ali so tožniki upravičeni do posestnega varstva, češ da niso dokazali svoje izključne oziroma izključujoče, trajno dostopne in na zunaj vidne posesti. V danem primeru pa je nesporno, da so parkirišče na nepremičnini parc. št. 000/4 in parc. št. 000/3, oboje k. o. Y, uporabljale zgolj pravdne stranke, ki so tudi edine imele daljinec za odpiranje zapornice. V zadevi VSL I Cp 2749/2012 se je sodišče druge stopnje res obširno ukvarjalo z vprašanjem, ali je sporno parkirišče pripadajoče zemljišče ali ne, vendar zgolj kot razločevalno okoliščino v primerjavi z javnimi parkirnimi površinami, na katerih posestnega varstva ni. Zato so razlogi sodišča prve stopnje, da naj bi tožniki ne zatrjevali, da je sporno parkirišče njihovo pripadajoče zemljišče, pravno zmotni in odveč.

13. Delno so utemeljene navedbe toženke v odgovoru na pritožbo, da je tožbeni zahtevek formuliran na način, ki toženki ne omogoča soposesti. Iz tožbenega zahtevka je razvidno, da tožeča stranka zahteva izključno posest nad parkirnimi mesti, kar pa je v nasprotju z načinom izvrševanja pred motilnim ravnanjem, saj je nesporno, da so parkirišče uporabljale vse pravdne stranke. A to še ne pomeni, da je tožbeni zahtevek nepravilno oblikovan (v smislu, da bi ga bilo treba zavrniti), saj je soposest v razmerju do izključne posesti manj in ne nekaj drugega.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar deloma napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sklep delno spremenilo tako, da je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za vzpostavitev prejšnjega stanja in prepoved bodočih motilnih dejanj na parkirišču, vendar le v okvirih soposesti in ne izključne posesti tožnikov.

15. Ker je tožeča stranka v bistvenem delu uspela s tožbenim zahtevkom, je pritožbeno sodišče skladno s tretjim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP spremenilo izpodbijani sklep tudi glede stroškov. Tožnikom je v skladu z Odvetniško tarifo (OT) priznalo 300 točk nagrade za tožbo (tar. št. 18), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19), 225 točk za drugo pripravljalno vlogo, 300 točk za zastopanje na naroku dne 12. 3. 2021, 150 točk za zastopanje na naroku 16. 4. 2021 (oboje tar. št. 20), 450 OT za urnino, vse povečano za 100 % zaradi zastopanja več strank (7. člen OT), za materialne stroške pa 69 točk. Priznalo je tudi kilometrino v višini 14,80 EUR. Skupaj znaša priznana nagrada 3519 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 2.111,40 EUR, čemur je treba prišteti še kilometrino, 22 % DDV in sodno takso za tožbo (180,00 EUR), vse skupaj torej 2.773,96 EUR.

16. Ker je tožeča stranka s pritožbo v bistvenem delu uspela, ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je v skladu z OT priznalo 750 točk nagrade za pritožbo, 15 točk za materialne stroške, kar znaša 459,00 EUR, z 22 % DDV in sodno takso 180,00 EUR pa skupaj 739,98 EUR. Vse priznane pravdne stroške mora toženka plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 V tem delu se zahtevek nepotrebno nekoliko podvaja: nepremičnina je zemljišče (primerjaj 18. člen SPZ), ki torej ne more »ležati sama na sebi«, vendar ta nedoslednost v ničemer ne vpliva na vprašanje ustreznosti pravovarstvenega zahtevka.