Jedro

Celotna nepremičnina je skupno premoženje pravdnih strank, ker je ta nepremičnina nedeljiva celota in je ni možno delno opredeliti kot skupno premoženje in delno kot posebno premoženje toženca, pri tem pa sta ga stranki v deležu 61,54 % ustvarila s skupnim delom, preostali delež pa je prispevek toženca iz njegovega posebnega premoženja, ki se ga upošteva v okviru njegovega višjega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod I. točko izreka popravilo izrek sodbe istega sodišča, opr. št. P 1555/2006-I, z dne 11.12.2006, v točki II, 1. odst. v delu ugotovitve o skupnem premoženju pravdnih strank tako, da se ta pravilno glasi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo nepremičnine iz vl. št. 160 in 14, k.o. P, pod II. točko izreka je ugotovilo, da je delež na skupnem premoženju tožeče stranke do 3425/10000 in tožene stranke do 6575/10000, pod III. točko izreka je ugotovilo, da sodijo v skupno premoženje tam naštete premičnine in sta lastninska deleža pravdnih strank vsakega do 1/2, pod IV. točko izreka pa je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper odločitev s sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka smiselno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o določitvi lastninskih deležev pravdnih strank na skupnih nepremičninah (II. točka izreka) in v stroškovnem delu (IV. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju vsakega do 1/2, podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe glede obravnavanih nepremičnin v nasprotju z vpisom lastninske pravice v zemljiški knjigi, saj je tožbeni zahtevek na spremembo tega vpisa sodišče s sodbo, opr. št. I P 614/99, že pravnomočno zavrnilo. Sodbeni izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje ničesar glede spremembe lastninskega stanja v zemljiški knjigi (naložitev priznanja in izstavitve listine pravdnih strank) in/ali intabulacija na podlagi sodbe. Če je šteti, da je zemljišče in stara hiša toženčev prispevek sedaj obstoječemu skupnemu (nepremičnemu) premoženju, tega prispevka ne gre popolnoma ločeno obravnavati, ampak ga je presojati skupaj z vsemi ostalimi prispevki obeh pravdnih strank ali na podlagi uspeha dokazovanja odločiti, ali kljub temu znatnemu prispevku toženca ostajata deleža pravdnih strank še vedno enaka ali pa relativno velik prispevek prevesi tehtnico v toženčevo korist. Glede na devizne prihranke tožnice, dejstvo, da je samo ona prinašala denar k hiši iz dohodkov zaposlitve, da je skrbela v celoti sama za gospodinjstvo in vzgajala ter negovala dve hčerki, vsekakor njen prispevek daleč prekaša toženčevega, tako da se je sorazmerje zaradi toženčeve participacije s prej pridobljenim nepremičnim premoženjem izničil. Sodišče prve stopnje ni sledilo konkretnim napotkom višjega sodišča, da se skupno premoženje zakoncev obravnava kot celota, neločeno po posamezni stvari. Izrek sodbe je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, ko se v izreku ugotovi, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja stanovanjska hiša, v obrazložitvi na 9. strani pa skupno premoženje pravdnih strank predstavlja le 61,54 % novozgrajene stanovanjske hiše. Pritožba graja zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, saj brez natančnejših podatkov o dohodkih strank ni možno odločiti o višini deležev. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev pod II. točko izreka izpodbijane odločbe glede določitve deležev strank iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da določi delež tožeče stranke na tem premoženju do 1/4 in delež toženca do 3/4. Navaja, da seštevek deležev 3425/10000 in 6555/10000 ne da seštevka 10000/10000 (izgubi se 20/10000). Izrek sodbe je zato nerazumljiv in takšne sodbe v zemljiški knjigi ni mogoče izvršiti. V hiši vgrajeni les predstavlja po mnenju izvedenca 9,42 % vrednosti, sodišče pa je tožencu iz tega naslova priznalo le 0,9 %, ker je upoštevalo zgolj vrednost lesa na panju. Les je bil v celoti posekan v toženčevih gozdovih (njegovo posebno premoženje), drevesa je posekal on sam in debla s traktorjem tudi sam spravil iz gozdov. Zato bi bilo potrebno kot toženčev prispevek upoštevati vrednost lesa, kot ga predstavlja delež v zgrajeni hiši. Izrazito tožencu v škodo je ocena, da je s svojim posebnim premoženjem (stavbiščem) prispeval le 2.125,00 EUR ali 2 % k vrednosti celotne stavbe. Zemljišče namreč meri 460 m2 in vse je ovrednotiti kot stavbno zemljišče. Tudi komunalna opremljenost, upoštevana v sodbi v višini 8,33 EUR na m2, je občutno prenizka; kot da bi se izvedenec in sodišče gibala v nekem drugem svetu. Če bi sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prispevek toženca k nastanku skupnega premoženja, bi moralo ugotoviti, da je njegov delež na skupnem premoženju 3/4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke zavrača pritožbene navedbe s trditvijo, da so vse te navedbe neupoštevna pritožbena novota. Predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke: Pravilno je sodišče prve stopnje dokazni predlog z ogledom zavrnilo iz razloga, ker je ta dokaz za odločitev o tožbenem zahtevku nepotreben. Niti pritožba ne pojasni, kako bi ogled vplival na drugačno odločitev. Dokaz po pridobitvi dohodkov pri SPIZ je bil predlagan le po potrebi v zvezi s trditvami toženca o njegovi nizki pokojnini v času te pravde in pritožba niti v tem delu ne pove, kako konkretno bi ta dokaz vplival na odločitev. Pravnorelevanten bi bil podatek o dohodkih strank, v kolikor bi se ta nanašal za čas njune skupnosti, ko sta ustvarjala skupno premoženje, ki je sedaj predmet te pravde.

Pravilen je izrek sodbe, da je celotno nepremičnino parc. št. 93.S skupno premoženje pravdnih strank, ker je ta nepremičnina nedeljiva celota in je ni možno delno opredeliti kot skupno premoženje in delno kot posebno premoženje toženca. Tudi 2. odst. na 9. strani izpodbijane sodbe je razumeti, tako, da je to v celoti skupno premoženje, pri čemer sta ga stranki v deležu 61,54 % ustvarila s skupnim delom, preostali delež pa je prispevek toženca iz njegovega posebnega premoženja.

Če je bil pravnomočno zavrnjen toženčev zahtevek po vrnitvi darila, konkretno 1/2 parc. št. X, k.o. P, je sodišče moralo odločati še o deležih strank na tem njunem skupnem premoženju, ker zahtevek v tem delu temelji na drugačni dejanski in pravni podlagi. Torej ne gre za že razsojeno stvar. Izrek II. točke izpodbijane odločbe zadostuje za vknjižbo lastninskih deležev v zemljiški knjigi in ni potreben še dajatveni del, kot ga zatrjuje pritožba. Po določbi 3. točke 1. odst. 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) se namreč dovoli vknjižba pravice v zemljiški knjigi že na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje za vknjižbo predlagane pravice.

Protispisna je pritožbena trditev o napotkih višjega sodišča, da se vrednost zemljišča ne upošteva pri izračunu deležev, ker višje sodišče takega napotka v tej pravdi ni dalo. Za različno določitev deležev strank na nepremičninah in premičninah pa je imelo sodišče prve stopnje v dejstvu, da so bile premičnine kot skupno premoženje strank v celoti pridobljene z delom v času trajanja skupnosti pravdnih strank, del nepremičnin pa predstavlja tudi posebno premoženje toženca, ki ga je ta vložil v točno te obravnavane nepremičnine (zemljišče, komunalna ureditev, zgradbe, les). Sicer pa je sodišče prve stopnje prispevek z njunim delom po enakih delih ugotovilo na podlagi na dokazih temelječih dejstev, utemeljenih s prepričljivimi in življenjskimi razlogi. Nenazadnje tožeča stranka enakega prispevka strank pri premičninah ne izpodbija in pritožba ne pojasni, zakaj bi bil delež strank z delom pri nepremičninah drugačen od deleža pri premičninah.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbene pripombe o nerazumljivosti izreka zaradi izgube 20/10000 so brezpredmetne, ker je sodišče prve stopnje to svojo pomoto v zapisu odpravilo s popravnim sklepom z dne 15.10.2009. Da je sodba v II. točki izreka izvršiljiva, čeprav nima dajatvenega dela, je pojasnjeno že pri odgovoru k pritožbi tožeče stranke.

Pravilno je sodišče pri izračunu deležev strank pod II. točko izreka izpodbijane sodbe kot poseben prispevek toženca glede lesa v nepremičnini upoštevalo le vrednost lesa na panju. Vsa ostala povečana vrednost lesa, vgrajenega v nepremičnino, je namreč bila ustvarjena z delom v času skupnosti strank. Četudi bi vsa dela s posekom, spravilom in predelavo lesa res opravil toženec sam, je ta čas tožnica opravljala druga dela, prav tako v prid in za potrebe skupnosti pravdnih strank. Torej ne moremo govoriti, da je bilo to delo toženca njegov poseben prispevek.

V kolikor pa pritožba napada vrednost zemljišče in komunalne opremljenosti, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo kot poseben prispevek toženca, je potrebno pojasniti, da vse te vrednosti sodišče prve stopnje ugotavlja iz izvedenskega mnenja izvedenca AV in torej pritožba v tem delu dejansko predstavlja pripombe na izvedensko mnenje prej citiranega izvedenca. Ker je navedeni izvedenec, zaslišan na naroku, odgovoril na vse pripombe strank na njegovo mnenje, potem pa stranki nista imeli več tehtnih pripomb na to mnenje, je skladno določbi 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) te pritožbene navedbe opredeliti kot neupoštevno pritožbeno novoto, saj tožena stranka ni izkazala, da jih ne bi mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Sklepno:

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo z njima izpodbijani del odločitve s sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški:

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP in sta stranki dolžni kriti vsaka svoje. Stranki namreč s pritožbama nista uspeli, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožene stranke.