Jedro

Določbe ZOR možnosti dogovora o ari pri predpogodbi izrecno ne prepovedujejo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora plačati tožnikoma 15.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, ki bo veljal na dan plačila, s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da se predpogodba z dne 3.12.1992, delno spremenjena z aneksom z dne 3.12.1992, šteje za glavno pogodbo, nakar naj se ta pogodba razveljavi. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči nižje stopnje sta ravnali napak, ko sta šteli, da je ara pri sklenitvi predpogodbe pojmovno izključena. Obstoji posebna vrsta are, ara za sklenitev in ne za izpolnitev pogodbe. Če stranka glavne pogodbe ne sklene, plača aro ali vrne dvojno. Prav tako aro so pogodbene stranke izrecno določile. Tožena stranka je bila predpogodbi zvesta, tožeča pa ne. Imela je izbiro, po kateri bi lahko ob odstopu od predpogodbe obdržala prejeto aro, ali pa bi vztrajala pri sklenitvi glavne pogodbe. Izbrala je prvo in aro obdržala. Sicer pa je tožeča stranka še pred iztekom roka, določenega v členu 45/5 ZOR, obvestila toženo stranko, da od pogodbe odstopa.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka očitno sprejema dejansko in pravno ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da pravdni stranki nista sklenili glavne pogodbe, temveč le predpogodbo (45. člen ZOR), s katero sta se zavezali, da bosta sklenili glavno pogodbo o nakupu nepremičnine. Ob predpostavki, da je bila sklenjena predpogodba, pa sta možni ob dejanskih ugotovitvah dve izpeljavi. Prva sledi iz razlogov izpodbijane sodbe. Po njej je akcesorni pravni posel o ari, ki je vsebovan v predpogodbi, neveljaven (prvi odstavek 79. člena ZOR). Ker nobena od strank ni zahtevala sklenitve glavne pogodbe (peti odstavek 45. člena ZOR), predpogodba ni bila več pravno zavezujoča. Plačani znesek zato predstavlja delno izpolnitev obveznosti. Podlaga posla se ni uresničila, tožena stranka pa prejeti znesek zadržuje brez pravne utemeljitve (četrti odstavek 210. člena ZOR), zaradi česar ga mora tožeči stranki vrniti.

Druga pravna izpeljava pripelje do enake odločitve, temelji pa na predpostavki, ki jo (ob izhodišču, da gre za predpogodbo), utemeljeno postavlja revizija. Pravni učinek predpogodbe je v obveznosti skleniti glavno pogodbo, ara pa naj bi imela cilj, da se doseže pogodbena disciplina, kar je v interesu obeh pogodbenih strani.

Določbe ZOR možnosti dogovora o ari pri predpogodbi izrecno ne prepovedujejo, kar pomeni, da ob upoštevanju načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) ni mogoče načeloma izključiti dogovora o ari pri predpogodbi. Vendar pa bi v tem slučaju veljale določbe ZOR, ki se nanašajo na usodo are ob neizpolnitvi pogodbe (79. in 80. člen ZOR). V konkretnem primeru je v okviru dejanskega stanja na sodiščih nižje stopnje sprejeta ugotovitev, da tožeča stranka ob sklenitvi predpogodbe ni bila zavedena in da je pogodbo enostransko razdrla. Bila je torej - drugače povedano - pogodbi nezvesta. To bi moglo pritrditi revizijskemu stališču, da je tožena stranka imela na izbiro, da bodisi aro zadrži, bodisi zahteva sklenitev glavne pogodbe (prvi odstavek 80. člena ZOR). Vendar pa istočasno iz dejanskih ugotovitev, ki so podlaga odločitvam nižjih sodišč, med strankama pa niti niso sporne, sledi, da tožena stranka parcelacije nepremičnine, brez katere ni bilo mogoče skleniti glavne pogodbe, do 1.5.1993 ni opravila. Sklicevanje tožene stranke, da ni bilo tožnika (ali njegovega zastopnika), ki bi pri parcelaciji bil navzoč, pa ni pravno upoštevno. Pravna razlaga predpogodbe z aneksom pripelje namreč do sklepanja, da navzočnost pri parcelaciji ni bila dolžnost tožeče stranke, temveč le njena pravica. Brez sodelovanja tožeče stranke bi parcelacijo bilo vseeno mogoče opraviti. Zato je na mestu ugotovitev pravne narave, da je tudi tožena stranka zakrivila stanje, da glavne pogodbe ni bilo mogoče skleniti v rokih, določenih v predpogodbi z aneksom. Ugotovitev o pogodbeni nezvestobi velja tudi za toženo stranko (drugi odstavek 80. člena ZOR).

Končni sklep obeh izpeljav pripelje do ugotovitve, da tožena stranka zadržuje prejeti denar, čeprav ni prišlo do uresničitve podlage, ki sledi iz predpogodbe. Znesek 15.000 DEM je tožena stranka pridobila neupravičeno (četrti odstavek 210. člena ZOR), kar jo zavezuje k vrnitvi (214. člen ZOR). Nobena od strank namreč v zakonsko določenem roku ni zahtevala sklenitve glavne pogodbe.

Revizija je sicer vložena tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v tem delu povsem neobrazložena. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), pa pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdni ni bilo. Revizijo je bilo torej treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).